VSL sodba I Cp 3416/2011

Jedro

Upravnik ni aktivno legitimiran za vtoževanje sredstev rezervnega sklada.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških postopka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 9,27 EUR, v 8 dneh.

II. Sicer se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi I 1946/2007 z dne 10.12.2007 obdržalo v veljavi v delu, kjer je toženki naložilo plačilo 87,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot so navedeni v izreku sodbe, ter za izvršilne stroške v višini 6,18 EUR. Zaradi delnega umika tožbe za glavnico 125,27 EUR s pripadki je postopek ustavilo, v preostalem delu pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 18,04 EUR. S sklepom z dne 25.8.2011 je sodbo v izreku popravilo glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneskov, navedenih v zadnjih dveh vrsticah obsodilnega dela odločitve.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da so etažni lastniki upravniku dolžni vplačevati sredstva v rezervni sklad. Če tega ne storijo, jih upravnik pisno pozove h plačilu, tak poziv pa predstavlja verodostojno listino (119. čl. Stvarnopravnega zakonika). Upravnik je zato upravičen vtoževati sredstva rezervnega sklada. Pritožba nadalje zatrjuje, da je tožnik dobaviteljem poravnal obveznosti po predloženih računih, kjer so zabeleženi tudi datumi plačil. Računi predstavljajo verodostojno listino, kar pomeni, da veljajo dejstva in podatki, ki jih izkazujejo, za resnična, dokler niso izpodbita. To pa je v pravdnem postopku dolžnost nasprotne stranke, ki je sodišče ne sme nadomestiti. Sodišče je kar samo od sebe preizkušalo verodostojnost računov, ter zaključilo, da tožnik plačila dobaviteljem z ničemer ni dokazal. S tem je kršilo načelo enakega obravnavanja strank. Poleg tega toženka ni navajala, da tožnik obratovalnih stroškov ni plačal, temveč so šli njeni ugovori v drugo smer.

4. Toženka vlaga pritožbo zoper obsodilni del odločitve zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi tudi v tem delu razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Zatrjuje, da je na dan 30.11.2006 oziroma 31.10.2007 dolgovala le še zneske, kot so navedeni v opominu z dne 6.12.2006. Te je toženka poravnala in niso predmet tožbenega zahtevka. S tem je tožnik priznal, da drugih terjatev do nje nima. Toženka podrobno navaja, kdaj je tožniku poravnala kakšen znesek in v kakšni višini, ter zaključi, da bi tožnik dobil dvakratno plačilo, če bi morala toženka plačati, kot je odločilo sodišče. V nadaljevanju pritožba opozarja, da je bila pripravljalna vloga z dne 11.1.2009 vložena pravočasno, zato bi jo sodišče moralo upoštevati. Toženka je namreč vlogo nasprotne stranke z dopisom sodišča prejela 6.1.2009, svojo vlogo pa je poslala priporočeno po pošti 14.1.2009. Pritožbi prilaga tudi potrdilo o oddaji poštne pošiljke. Pritožba meni, da je sodišče napačno presodilo upravičenost do zastopanja tožnika. Le – ta ne nastane z vpisom v sodni register, drugih dokazov pa sodišče ni presojalo. Glede odločitve o stroških postopka pritožba navaja, da je sodišče očitno spregledalo, da je toženka že v ugovoru in v pripravljalni vlogi uveljavljala plačilo sodne takse ter poštnino v zneskih, kot izhajajo iz kuverte. Na koncu pa opozarja še na očitno pisno napako v izreku sodbe, kjer je v zadnjih dveh vrsticah pri datumu začetka teka zamudnih obresti od zneska 8,04 EUR navedeno leto 2001 namesto 2007. Predlaga izdajo popravnega sklepa, v nasprotnem primeru pa naj pritožbeno sodišče to upošteva v okviru procesnih kršitev, saj gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo oziroma listinami v spisu.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki. Toženka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke, predlaga pa zavrženje oziroma zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena le glede stroškov postopka.

7. Stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka (upravnik) ni aktivno legitimirana za izterjavo vplačila v rezervni sklad, je pravilno. Zmotno je mnenje pritožbe, da ji takšno upravičenje daje 6. odst. 119. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ta določa le, da je upravnik dolžan etažnega lastnika pisno pozvati h plačilu prispevka v rezervni sklad in da ima poziv lastnost verodostojne listine, pri čemer ni določeno, da upravnik to stori v svojem imenu. Upravnik le upravlja s sredstvi rezervnega sklada, ta sredstva pa so skupno premoženje etažnih lastnikov (2. odst. 119. čl. SPZ). Iz tega izhaja, da so za izterjavo plačil v rezervni sklad aktivno legitimirani etažni lastniki, pri čemer lahko plačilo zahtevajo na račun rezervnega sklada (in ne njim samim). Takšno je tudi enotno stališče obsežne sodne prakse (prim. npr. zadeve II Cp 357/2010, I Cp 4170/2010, II Cp 357/2010, I Cp 3215/2010).

8. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje mogoče izpodbijati le zaradi napačne uporabe materialnega prava ter absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbeno sodišče je tako vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

9. Pritožba z zatrjevanjem, da je iz predloženih listin jasno razvidno, da je tožeča stranka poravnala obveznosti dobaviteljem, napada dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Slednje je namreč zaključilo, da tožeča stranka tega ni uspela dokazati, svoje stališče pa je tudi ustrezno obrazložilo. Tovrstne pritožbene navedbe zato ne morejo biti upoštevane.

10. Zmotno je tudi pritožbeno tolmačenje pomena računov, ki so podlaga tožbenega zahtevka. Domneva o resničnosti vsebine listine velja le za javne listine, ki jih v predpisani obliki izda nosilec javnih pooblastil (224. čl. ZPP), ne pa tudi za račune. Ti predstavljajo verodostojno listino, na podlagi katere je mogoče začeti izvršbo (23. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Če je sklep o izvršbi razveljavljen, tako da o zahtevku odloča sodišče v pravdnem postopku, pa verodostojna listina izgubi pomen, kot ga je imela v izvršbi. Listina ima le še takšno dokazno moč, kot vsi ostali dokazi, zato jo sodišče ocenjuje po načelu proste presoje dokazov (8. čl. ZPP). Tako je ravnalo sodišče tudi v obravnavanem primeru. Ker je štelo, da zapis na nekaterih računih ''plačano'' ne zadostuje za zaključek, da je tožeča stranka iz lastnih sredstev poravnala dolg dobaviteljem, jim pač ni sledilo.

11. Drži sicer, da toženka ni nasprotovala trditvam, da je tožeča stranka stroške dobaviteljem dejansko plačala. Ravnanje sodišča, ki je kljub temu izvedlo dokazni postopek, čeprav bi to dejstvo moralo šteti za priznano (2. odst. 214. čl. ZPP), pa lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (1. odst. 339. čl. ZPP), ki pa v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

12. Neutemeljeno pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

13. Sodišče prve stopnje je očitno pisno pomoto v izreku sodbe (glede datuma začetka teka zakonskih zamudnih obresti v zadnjih dveh vrsticah) popravilo s sklepom 25.8.2011 na list. št. 46. Med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo zato ni nikakršnega nasprotja.

14. Toženka s pojasnjevanjem, katere opomine ji je upravnik poslal ter v katerem obdobju, meri na to, da tožeči stranki iz naslova upravljanja (za obdobje od januarja 2006 do julija 2007) ne dolguje ničesar več. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da takšna njena obveznost obstoji, pa s pritožbo, ki izpodbija dejansko stanje, ne more uspeti.

15. Za obstoj obveznosti toženke tudi ni odločilno, kdo je podpisal račune, ki so podlaga tožbenega zahtevka. Toženka se svoje obveznosti zato ne more razbremeniti z zatrjevanjem, da MP, ki je naveden na računih, ni bil več njen zakoniti zastopnik, kar je sicer sodišče zaključilo na podlagi podatkov iz sodnega registra. V kolikor pa pritožba meni, da zastopanje tožeče stranke v postopku ni bilo pravilno (11. točka 2. odst. 339. čl. ZPP), pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi se na takšno kršitev lahko sklicevala le tožeča stranka, saj gre za varstvo njenih pravic.

16. Toženka utemeljeno opozarja, da pripravljalno vlogo z dne 12.1.2009 na list. št. 28 vložila pravočasno, t.j. znotraj 8 dnevnega roka. Navedeno pa na pravilnost odločitve sodišča, da je toženka dolžna plačati 87,56 EUR s pripadki, ne vpliva. Vse, kar je zatrjevala v tej pripravljalni vlogi ter predlagala kot dokaz, je namreč navedla že v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 19.12.2007 na list. št. 10.

17. Pritožba toženke pa je utemeljena glede odločitve o stroških postopka. Sodišče namreč toženki ni priznalo stroškov postopka, češ da jih ni priglasila, kar pa ne drži. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je uveljavljala plačilo sodne takse v znesku 27,35 EUR, v nadaljnji vlogi z dne 12.1.2009 pa še stroške poštnine. Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ustrezno spremenilo. Toženki je priznalo stroške v višini 30,35 EUR, stroški tožeče stranke, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih pritožbi ne napadata, pa znašajo 180,43 EUR. Glede na uspeh pravdnih strank ter medsebojno pobotanje stroškov je tožeča stranka dolžna toženki povrniti 9,27 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

18. V preostalem je pritožba toženke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

19. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve priglašenih stroškov ni upravičena (1. odst. 154. čl. ZPP), toženka pa jih ni zahtevala.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 357/2010
• VSL sodba II Cp 2256/2011
• VSL Sodba I Cp 1674/2017