VSL sodba I Cp 920/2012

Jedro

Pravdni stranki z 2. čl. Pogodbe nista sklenili družbene pogodbe (niti njene predpogodbe), po kateri bi tožena stranka odgovarjala za neizpolnitev obveznosti, ki bi bila v ustanovitvi skupnega podjetja. To sicer ne pomeni, da stranki s tem nista izražali svojega namena skleniti pogodbo, ki bi ustrezala splošnim izhodiščem, kakršne sta nanizali v navedeno pogodbeno določilo. Učinek izražanja takšnega namena ustreza pojmu pogajanj, ki pa po načelu svobode obligacijskih razmerij ne zavezujejo in jih vsaka stranka lahko kadarkoli prekine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim ta zahteva odškodnino za izgubljeni dobiček zaradi neizpolnitve Pogodbe o spremembah in dopolnitvah Odločitve o ustanovitvi družbe z enim ustanoviteljem za trgovino, gostinstvo in prevoz »I.«, p. o., in o plačilu kupnine, z dne 15. 10. 1997 (v nadaljevanju: Pogodba), sklenjene med pravdnima strankama. Tožeči stranki je zato naložilo povračilo stroškov tožene stranke.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov (338. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Trdi, da je sodišče je napačno zaključilo, da ravnanje toženke ni nasprotovalo notarskemu zapisu Pogodbe. Relevantna pogodba o posojilu z dne 17. 7. 1998 ni bila sklenjena med pravdnima strankama, ampak med toženo stranko in družbo I., zato opcijska pravica tožeče stranke sploh ni zavezovala. Opcijska pravica ni nikoli stopila v veljavo, ker toženka ni izpolnila pogoja po 6. čl. posojilne pogodbe. Okvirna pogodba o sodelovanju pa nikoli ni bila podpisana. Nepravilno je sklicevanje sodbe na izpovedi prič V. in C., saj sta bili ti dve izpovedi pogojne narave. Sodišče je popolnoma nerazumljivo zavrnilo ugovor prekluzije glede dokazov glede zaslišanja prič C. in R. o posojilni pogodbi, opcijski pravici, prav tako pa ni obrazložen zaključek sodišča, da je verodostojnost pričanja A. S. vprašljiva. Sodbe ni mogoče preizkusiti glede zaključka, da gre pri Pogodbi za predpogodbo, taka ocena pa je napačna. Predmet obveznosti je bil v Pogodbi jasno določen, Pogodba pa je imela vse potrebne bistvene sestavine glede dogovora o ustanovitvi novega podjetja in je zato zavezujoča za stranki. Sodišče tudi zmotno ugotavlja, da tožnik ni dokazal elementa nastanka škode; to bi lahko ugotovil le izvedenec ekonomske stroke, ki ga sodišče ni postavilo. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da ni dokazov, da bi bil tožnik udeležen pri dobičku v višini 50%. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in novo sojenje ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo. Glede pravne narave Pogodbe navaja, da je na strani podjetja I.. Posojilno pogodbo podpisal njegov direktor – tožnik. Odnos med strankama nakazuje na to, da Pogodba ni predstavljala zavezujočega dogovora o ustanovitvi novega podjetja, temveč sta bili stranki še v fazi pogajanj. Na to ne vpliva dejstvo, ali je bila polnilnica zgrajena ali ne. Neutemeljeni so očitki glede izpovedi prič V. in C., tožnik pa temu tudi ni ugovarjal med postopkom na prvi stopnji, kot bi moral. Med strankama na podlagi Pogodbe ni bilo jasno, kaj naj bi katera prispevala kot svoj vložek v podjetje. Sodišče je v sodbi navedlo razloge, zakaj ni sledilo izpovedi A. S. in zakaj je zavrnilo ugovor prekluzije, pri čemer tožnik prekluzije tudi ni pravočasno ugovarjal. Nikjer v Pogodbi ni določena delitev dobička 50:50, glede samega obstoja dobička pa gre za hipotetična predvidevanja tožnika. Tožnik glede nastanka in višine škode tudi ni predložil nobenega dokaza.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva primera, kršitev postopka ni storilo, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna, čeprav (delno tudi) iz drugih razlogov.

6. Tožnik v tem primeru zahteva odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi neustanovitve skupne družbe po 2. členu Pogodbe. Ta določa, da bosta pravdni stranki s skupnim vlaganjem ustanovili novo podjetje, ki bo najkasneje v začetku leta 1999 vpisano pri pristojnem sodišču, pri čemer bi v novo podjetje vlagala tožena stranka opremo in denarna sredstva, tožnik pa nepremičnine, tako da bi bil odnos lastništva in vlaganja v razmerju 50:50.

7. Pri presoji pravne narave te pogodbene določbe – zaradi vprašanja, ali je prišlo do njene kršitve - je treba uporabiti 26. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je določal, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Zato je pomembno (odločilno), kaj so bistvene sestavine družbene pogodbe (pogodbe o ustanovitvi družbe). (Nova) družba se ustanovi z družbeno pogodbo, katere bistvene sestavine so določene z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD (1)), in sicer je 409. čl. takrat veljavnega ZGD kot bistvene določal naslednje sestavine: navedbo imena in prebivališča oziroma firme in sedeža vsakega družbenika; firmo, sedež in dejavnost družbe; navedbo zneska osnovnega kapitala in vsakega osnovnega vložka posebej ter navedbo družbenika za vsak osnovni vložek; čas delovanja družbe, če je ustanovljena za določen čas; morebitne obveznosti, ki jih imajo družbeniki do družbe poleg vplačila osnovnega vložka, in morebitne obveznosti družbe proti družbenikom; če se osnovni kapital ali njegov del izroči kot stvarni vložek, se mora v pogodbi navesti tudi predmet vsakega stvarnega vložka posebej ter znesek osnovnega vložka, za katerega se daje stvarni vložek, in družbenika, ki je stvarni vložek prispeval. Na podlagi tega je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da 2. čl. Pogodbe ne vsebuje bistvenih sestavin družbene pogodbe in tako ne predstavlja zavezujoče obveznosti ustanovitve nove družbe med strankama.

8. Po presoji pritožbenega sodišča sicer ni pravilna ocena sodišča prve stopnje, da Pogodba predstavlja predpogodbo po 45. čl. ZOR. S predpogodbo se pogodbeni stranki zavežeta, da bosta kasneje sklenili glavno pogodbo, pri čemer mora predpogodba vsebovati vse bistvene sestavine glavne pogodbe. Predmet obveznosti predpogodbe je torej sklenitev glavne pogodbe, v primeru neizpolnitve te obveznosti pa je mogoče zahtevati zgolj odškodnino zaradi neizpolnitve predpogodbe, ne pa tudi odškodnino zaradi neizpolnitve glavne pogodbe.

9. Nadalje se je pri presoji pravne narave (pri njeni razlagi) Pogodbe prvostopenjsko sodišče po nepotrebnem oprlo na kasneje sklenjeno posojilno pogodbo in v njej določeno opcijsko pravico, po kateri je imela tožena stranka na razpolago rok za svojo končno odločitev, ali pristopi k skupnemu podjetju ali ne. Pritožba utemeljeno opozarja na to, da posojilna pogodba ni bila sklenjena med pravdnima strankama in zato tožnika opcija ne zavezuje, čeprav je bil zakoniti zastopnik ene od pogodbenic. Vendar pa to sploh v ničemer ni odločilno za presojo pravnih učinkov spornega 2. čl. Pogodbe, saj že iz te določbe same, brez upoštevanja morebitnih okoliščin in nadaljnjega poslovnega odnosa med strankama, izhaja, da sporazuma o bistvenih sestavinah družbene pogodbe med pravdnima strankama ni bilo.

10. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev postopka zaradi napačne in nerazumljivo obrazložene zavrnitve njegovega ugovora prekluzije določenih dokazov. Čeprav je obrazložitev sodišča v 4. točki izpodbijane sodbe glede prekluzije posameznih dokazov res pomanjkljiva oziroma nerazumljiva, je treba ugotoviti, da do prekluzije glede teh dokazov ni prišlo. Prvostopenjsko sodišče se je šele v ponovljenem postopku na prvi stopnji (torej po odločitvi Vrhovnega sodišča RS, da v predmetni pravdi ni prišlo do zastaranja tožnikove terjatve) ukvarjalo z vsebinsko presojo spora in tako pravilno dopustilo izvedbo novih dokazov. Ti dokazi pa so bili v resnici nepotrebni, saj je vsebina Pogodbe razvidna iz listine o tej pogodbi in se česa drugega tudi ni ugotavljalo (niti zatrjevalo), le pomen oziroma razlaga tega je sporna, to pa je pravno in ne dejansko vprašanje, ki bi se ga lahko dokazovalo.

11. Pritožbeno sodišče torej kot ključno ugotavlja, da pravdni stranki z 2. čl. Pogodbe nista sklenili družbene pogodbe (niti njene predpogodbe), po kateri bi tožena stranka odgovarjala za neizpolnitev obveznosti, ki bi bila v ustanovitvi skupnega podjetja. To sicer ne pomeni, da stranki s tem nista izražali svojega namena skleniti pogodbo, ki bi ustrezala splošnim izhodiščem, kakršne sta nanizali v navedeno pogodbeno določilo. Učinek izražanja takšnega namena ustreza pojmu pogajanj, ki pa po načelu svobode obligacijskih razmerij ne zavezujejo in jih vsaka stranka lahko kadarkoli prekine. Res pa je, da pravni red ob določenih pogojih tudi na to veže določene sankcije. Stranka namreč ne sme neupravičeno odstopiti od pogajanj in je zavezana k spoštovanju interesov nasprotne stranke ter se je dolžna pošteno pogajati. Po 3. odstavku 30. čl. ZOR za škodo odgovarja tudi stranka, ki se je pogajala z namenom sklenitve pogodbe, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo.(2) Vendar pa sodišče odloča v mejah postavljenega zahtevka in v okviru pravno odločilnih dejstev, ki ta zahtevek substancirajo. Tožnik ni zahteval škode iz te dejanske in pravne podlage, pri čemer pa mu gre ponovno pojasniti, da mu odškodnina, kot jo je zahteval, ne bi pripadala tudi ob pravilnosti materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, namreč če bi šlo za predpogodbo. V primeru njene neizpolnitve je, kot je že pojasnjeno, mogoče zahtevati zgolj odškodnino zaradi neizpolnitve predpogodbe, ne pa tudi odškodnino zaradi neizpolnitve glavne pogodbe.

12. Tožbeni zahtevek tožnika je torej pravilno zavrnjen, ker ni protipravnega ravnanja tožene stranke kot prvega elementa odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi zato po nepotrebnem ukvarjalo z drugim elementom odškodninske odgovornosti – nastankom oziroma obsegom škode. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče pri tem ni upoštevalo verjetnosti nastanka škode v okviru, kot ga je zatrjeval tožnik (torej v obliki izgubljenega dobička, ki bi ga imelo novonastalo podjetje), ampak je ta korak preskočilo in se ukvarjalo z dokazanostjo višine škode (torej višine dobička in deležem tožnika na dobičku). Višino škode bi, kot to opozarja pritožnik, sodišče lahko ugotavljalo z izvedencem ustrezne stroke, vendar to šele in izključno v primeru, ko bi bili podani drugi elementi, ki bi utemeljevali odškodninsko obveznost tožene stranke.

13. Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbo tožnika zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi, saj sicer preizkus prvostopenjske sodbe ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 350. čl. ZPP)

14. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na razloge te sodbe pa tudi odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. (155. čl. ZPP).

-------------------------------------------------------------------------------

(1) Za presojo relevantnega primera je treba uporabiti ZGD, UL RS 30/1993.

(2) Institut odgovornosti za pogajanja se je razvil ravno v primerih zahtevnejših in obsežnejših priprav na sklepanje pogodb, kakršna je tudi družbena pogodba ali pogodba o vlaganju sredstev. Glej Kranjc V., Obligacijski zakonit s komentarjem, 1. knjiga, str. 224 – 225 in nasl., GV Založba, Ljubljana 2003.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 66/2001
• VSL Sodba I Cpg 1304/2016
• VSL sodba II Cp 638/1994