VSL sodba I Cp 37/2012

Jedro

ODZ ni urejal pogojev za pridobitev služnostne pravice na nepremičnini v družbeni lastnini, ker te oblike lastnine ni poznal. Tožeča stranka zato v času veljavnosti ODZ ni mogla priposestvovati služnostne pravice na nepremični in v tem obdobju priposestvovalna doba ni mogla pričeti teči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se za potrebe gospodujočega zemljišča – nepremičnine parc. št. 2224/0 k.o. x. (ID ….....) ID znak: …......... last drugotožnika in nepremičnina parc. št. 2226/4 k.o. x. (ID ….......), ID znak: 1.............. (1), last prvotožnika ugotovi obstoj v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po poti v širini 3 m, ki poteka med stanovanjsko stavbo na parc. št. 2223/1 k.o. x. (ID …......), ID znak: …........... in gospodarskim poslopjem na parc. št. 2228/0 k.o. x. (ID …......), ID znak: …....... (kot izhaja iz priložene skice sodne izvedenke M. B. z dne 12. 5. 2009, ki je sestavni del te sodbe), in sicer v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 2228/0 k.o. x, (ID …...), ID znak: …......., last B. H., in parc. št. 2223/1, k.o. x (ID …......), ID znak …........., ki je v solasti B. H. do 2/5, M. H. do 2/5, I. I. 1/10 in V. I. do 1/10 (točka II/1) in da se toženim strankam prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico, ki je v vpisana v II/1 točki, kot tudi, da se jim nalaga, da nerazdelno izvršita potrebna gradbena dela in vzpostavita pot opisano v tč. II/1 izreka (2) (tč. II/2). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki naložilo, da povrne toženim strankam pravdne stroške v višini 4.276,03 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo, da je tožnik začel uporabljati pot leta 1964, ker iz zgodovinskega izpiska zemljiškoknjižnega stanja izhaja, da je bila pogodba sklenjena 16. 4. 1964, čeprav je tožnik prepričljivo pojasnil, da je nepremičnino kupil leta 1955 in da je od leta 1956 uporablja, v zvezi s tem pa je podal tudi ustrezno trditveno podlago. Priposestvovanje je tako začelo teči leta 1955, ko je veljal Občni državljanski zakonik (3), zato je tožeča stranka pridobila služnostno pravico leta 1976. Priča J. S. je potrdil, da je tožeča stranka uporabljala pot že pred letom 1964. Prvo sodišče ni pojasnilo razlogov, zakaj v tem delu ni verjelo tožeči stranki. Pravica uporabe za nepremičnino parc. št. 2298 k.o. x. (4) je bila vpisana leta 1973, vendar to ne pomeni, da je postala nepremičnina družbeno sredstvo, ki pripada družbeno pravni osebi. To je postala šele z vpisom leta 1978, saj iz dopisa L. M. z dne 11. 10. 2011 izhaja, da je bila nepremičnina od takrat v upravljanju njihovega TOZD. Priposestvovalna doba je začela teči najkasneje 23. 12. 1991, ko je bila sprejeta ustava RS in je prišlo do spremembe družbene lastnine, ki je bila odpravljena. Sporna parcela ni bila kmetijsko zemljišče, zato ni moč uporabiti določb Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. (5). Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da je bila tožeča stranka seznanjena na zboru krajanov dne 7. 4. 2002, da spornih parcel ne sme več uporabljati in da ni bila več dobroverna. Ker je prvo sodišče ugotovilo, da je bila tožeča stranka dobroverna, bi postala nedobroverna šele z vložitvijo tožbe tožene stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (6). V odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kaj se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki, prav tako pa se je sodišče prve stopnje podrobno opredelilo do vseh odločilnih dejstev, na podlagi katerih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, s tem, da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in dokaznih listin izhaja, da:

je tožeča stranka od leta 1964 uporabljala pot po nepremičninah parc. št. 2223/1 k.o. x. in parc. št. 2228/0 k.o. x. (7), sedaj last toženih strank, za dostop do svojih nepremičnin;

da je bila tožeča stranka 7. 4. 2002 s strani denacionalizacijskega upravičenca seznanjena, da ne sme več uporabljati poti, pred tem pa tožeči stranki nihče ni prepovedal uporabe poti;

je tožeča stranka nemoteno uporabljala pot vse do 6. 6. 2003, ko je tožena stranka namestila verigo, od takrat dalje pa tožeča stranka več ne uporablja poti;

so dediči denacionalizacijskega upravičenca in tožena stranka že pred pridobitvijo lastninske pravice vedeli, da tožeča stranka uporablja pot, čeprav služnostna pravica hoje in vožnje ni bila vpisana v zemljiško knjigo;

je nepremičnina parc. št. 2228 k.o. x. postala splošno ljudsko premoženje leta 1948 in da se služnostna pravica kot jo zatrjujejo tožeča stranka takrat ni izvajala in tudi ni bila ustanovljena;

je z nepremičnino parc. št. 2228 k.o. x. po nacionalizaciji upravljala Kmetijska zadruga G., od leta 1973 pa je v zemljiško knjigo vpisana kot družbena lastnina, na kateri je bila vpisana pravica uporabe na pravno osebo L. m. L.;

je bila nepremičnina 2228 k.o. x. osnovno sredstvo L. m. od leta 1973. Na nepremičnini parc. 2228 k.o. x. je bilo kmetijsko gospodarsko poslopje in dvorišče, kjer se je nahajala tehtnica za tehtanje živine. Tehtanje živine se je izvajalo enkrat tedensko, kar je omejevalo, ne pa tudi preprečevalo tožečo stranko pri uporabi poti, po letu 1994 pa odkupa živine ni več bilo, zato je tožeča stranka lahko nemoteno uporabljala pot za dostop do svojih nepremičnin;

je na podlagi Pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 18. 10. 1994 nepremičnina parc. št. 2228 k.o. x. na podlagi 14. člena ZSKZ postala last Republike Slovenije, pogodbo pa je za Republiko Slovenijo z družbo L. m. d.o.o. sklenil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije;

je bila nepremičnina parc. št. 2228 k.o. x. na podlagi delne odločbe Upravne enote Grosuplje z dne 13.5.1998 vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu;

so pot uporabljali vsi vaščani.

6. ODZ ni urejal pogojev za pridobitev služnostne pravice na nepremičnini v družbeni lastnini (8), ker te oblike lastnine ni poznal. Tožeča stranka zato v času veljavnosti ODZ ni mogla priposestvovati služnostne pravice na nepremični parc. št. 2228 k.o. x. in v tem obdobju priposestvovalna doba ni mogla pričeti teči. Šele Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij iz leta 1980 je dopustil priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičnini, ki je bila družbena lastnina. Vendar je bilo tudi priposestvovanje stvarne služnosti na nepremičninah v družbeni lastnini omejeno, saj je 55. člen ZTLR določal, da na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo družbeno pravne osebe, se stvarna služnost ni mogla priposestvovati. Priposestvovalna doba za nepremičnino, ki je bila osnovno sredstvo družbeno pravne osebe, se je lahko pričela šele po lastninskem preoblikovanju, ko se je družbena lastnina preoblikovala v zasebno in državno lastnino. Ustava RS je v letu 1991 odpravila družbeno lastnino, način in izvedbo prehoda družbene lastnine v zasebno pa prepustila zakonski ureditvi, ter pri tem v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS ohranila v uporabi republiške in zvezne predpise, ki niso nasprotovali pravnemu redu Republike Slovenije. Tudi po uveljavitvi Ustava RS je obstajala družbena lastnine do uveljavitve predpisov o lastninskem preoblikovanju (Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (9), ZSKZ in Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (10)).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka priposestvovala služnostno pravico na nepremičnini parc. št. 2223/1 k.o. x., da pa ni priposestvovala služnostne pravice na nepremičnini parc. št. 2228 k.o. x., ker pa pridobitev služnosti le za del poti po nepremičnini 2223/1 k.o. x. ni v korist gospodujočih nepremičnin tožeče stranke, je tožbeni zahtevek utemeljeno v celoti zavrnilo. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bila nepremičnina 2228 k.o. x družbeno sredstvo družbeno pravne osebe L. m., zato priposestvovanje ni bilo možno v času veljavnosti ODZ, kakor tudi ne v času veljavnosti ZTLR. S nepremičnino in potjo je upravljala družbeno pravna oseba, na kateri je izvajala svojo dejavnost in jo v proizvodnem procesu tudi dejansko uporabljala vse do leta 1994 (11). Nepremičnina 2228 k.o. x. se je lastninsko preoblikovala v zasebno lastnino z dnem uveljavitve ZSKZ, saj je spadala v sklop kmetijskega posestva, s katerim je najprej upravljala Kmetijska zadruga G., nato pa družbeno pravna oseba L. m., ki je nato na podlagi 14. člena ZSKZ prenesla nepremičnino v last Republike Slovenije, na podlagi pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 18.10.1994 (12). Do lastninjenja nepremičnine je tako prišlo na podlagi ZSKZ in ne na podlagi ZLPP. Glede na dan uveljavitve ZSKZ (13) in ker je bila tožeča stranka dne 7.4.2002 seznanjena, da ne sme več uporabljati poti, je bila vsaj od navedenega datuma dalje nedobroverna in velja priposestvovalna doba dvajsetih let kot jo določa drugi odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika (14), ni pa pretekel tudi ne 10 letni rok za pravo priposestvovanje stvarne služnosti (prej prvi odstavek 54. člena ZTLR v zvezi z 269. členom SPZ in prvim odstavkom 217, člena SPZ), zato je tožbeni zahtevek že iz navedenih razlogov neutemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno dokazno ocenilo, da je tožeča stranka začela uporabljati pot dne 16. 4. 1964, saj ni odpravila neskladij med trditveno podlago in podatki iz zemljiškoknjižnega izpiska, iz katerega izhaja, da je datum kupne pogodbe za gospodujočo nepremičnino v lasti prvo tožeče stranke 16. 4. 1964, prvo sodišče pa je tudi dokazno ocenilo izpoved prvo tožeče stranke skozi navedena neskladja ter hkrati tudi izpoved J. S., ki je navedel približno letnico (1960), ko naj bi se prvo tožeča stranka vselila in začela uporabljati pot za dostop do svoje nepremičnine. To je še dodatni razlog, da prvo tožeča stranka do uveljavitve ZTLR ni mogla priposestvovati služnostne pravice (15).

9. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je nepremičnina 2228 k.o. x. od leta 1973 predstavljala del družbenih sredstev pravne osebe L. m., kar dokazuje dopis L. m. in izpisek iz zemljišče knjige, kakor tudi izpovedbe prič (16). Pot je potekala znotraj kmetijskega gospodarskega poslopja oziroma znotraj poslovnega kompleksa družbeno pravne osebe, kjer je družba opravljala svojo dejavnost, zato je predstavljala del družbenih sredstev družbeno pravne osebe. V postopku ni bilo ugotovljeno, da pot gospodarsko za družbo ni bila potrebna. Glede na tedanjo veljavno pravno ureditev (ZZD) in sodno prakso v času pred veljavo ZTLR in ZZD in v času veljavnosti ZTLR in ZZD in glede na poseben pomen družbene lastnine in osnovnih družbenih sredstev, ni bilo nobene možnosti, da bi bila tožeči stranki priznana služnostna pravica, če bi jo takrat sodno uveljavljala, če tudi bi pot uporabljala več kot dvajset let. Ob tem pa ne gre prezreti trditev tožeče stranke, kar so potrdile priče, da so vaščani uporabljali pot in da gre za javno pot, takšna trditvena podlaga pa le še dodatno izključuje upravičenje tožeče stranke do služnostne pravice na poti.

10. Tožeča stranka ni priposestvovala služnostne pravice, če tudi se upošteva, da je bila dobroverna, saj ni potekla dobo za priposestvovanje prave služnosti, saj je bila tožeča stranka od 7.4.2002 nedobroverna. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je tožena stranka dokazala, da je bila tožeča stranka nedobroverna ves čas uporabe poti, saj so pot po navedbah tožeče stranke, kar so potrdile priče, uporabljali vaščani, tožeča stranka tudi ne izkazuje svojo dobrovernosti z neveljavnim pravnim poslom ali z odločbo državnega organa, ki je bila kasneje razveljavljena, dobrovernosti pa ni, če lastnik gospodujočega zemljišča meni, da je opravičen do uporabe poti, ker je (pravno) zmotno štel, da je služnostno pravico na nepremičnini priposestvoval.

11. Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo, je zavrnilo tudi njen predlog za povrnitev pritožbenih stroškov.

--------------------------------------------------------------------------

(1) Pritožbeno sodišče v nadaljevanju označuje nepremičnini le s parc. št. in k.o.

(2) Podrobnejši opis potrebnih del je razviden iz tč. II/2 sodbe sodišča prve stopnje na strani 3. in 4.

(3) V nadaljevanju ODZ.

(4) V nadaljevanju nepremičnina.

(5) V nadaljevanju ZSKZ.

(6) V nadaljevanju ZPP.

(7) V nadaljevanju pot.

(8) Glej par. 472-530.

(9) V nadaljevanju ZLPP; Ur. l. RS št.55/92.

(10) V nadaljevanju ZLNDL; Ur. l. RS št. 44/97.

(11) Podrobneje o tem glej sodbo sodišča prve stopnje točka 27 stran 24.

(12) Glej pogodbo na strani 335-336.

(13) Dne 11.3.1993.

(14) V nadaljevanju SPZ.

(15) Drugo tožeča stranka je uporabljala pot od leta 1972.

(16) Podrobneje glej sodbo točka 27 stran 24 sodbe sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• Sklep II DoR 192/2010
• VSL sodba II Cp 3313/2009
• Sodba II IPs 220/2004