VSL sodba I Cp 2752/2011

Jedro

Etažni lastniki so dolžni kriti stroške iz skupnih delov zgradbe sorazmerno z njihovim solastniškim deležem oziroma v okviru meril, dogovorjenih s pogodbo o medsebojnih razmerjih. Posamezni etažni lastnik z enostranskim ravnanjem ne more vplivati na zakonsko ali pogodbeno obveznost, ki je torej neodvisna od tega, ali je ogrevanje dejansko uporabljal ali ne.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. in II. točki izreka tako spremeni, da se v celoti glasi:

"I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL, opr. št. VL 197015/2009-1 z dne 24.12.2009 se ohrani v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka, razen za zakonske zamudne obresti od:

- zneska 168,28 EUR, ki tečejo od 1.2.2005 do 23.12.2006

- zneska 208,06 EUR, ki tečejo od 2.3.2005 do 23.12.2006

- zneska 195,91 EUR, ki tečejo od 1.4.2005 do 23.12.2006

- zneska 152,23 EUR, ki tečejo od 4.5.2005 do 23.12.2006

- zneska 62,11 EUR, ki tečejo od 1.6.2005 do 23.12.2006

- zneska 9,54 EUR, ki tečejo od 1.7.2005 do 23.12.2006

- zneska 40,72 EUR, ki tečejo od 1.12.2005 do 23.12.2006

- zneska 139,55 EUR, ki tečejo od 31.12.2005 do 23.12.2006

- zneska 188,83 EUR, ki tečejo od 1.2.2006 do 23.12.2006

- zneska 269,60 EUR, ki tečejo od 1.3.2006 do 23.12.2006

- zneska 205,60 EUR, ki tečejo od 1.4.2006 do 23.12.2006

- zneska 168,02 EUR, ki tečejo od 4.5.2006 do 23.12.2006

- zneska 52,91 EUR, ki tečejo od 1.6.2006 do 23.12.2006

- zneska 27,09 EUR, ki tečejo od 1.12.2006 do 23.12.2006,

in se za navedene zakonske zamudne obresti sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL, opr. št. VL 197015/2009-1 z dne 24.12.2009 v prvem odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 849,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 638,40 EUR, sama pa nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL, opr. št. VL 197015/2009-1 z dne 24.12.2009 in tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (I. točka izreka), Odločilo je še, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje povrniti tožencu pravdne in izvršilne stroške v znesku 789,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica iz vseh zakonskih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in sklep o izvršbi v celoti ohrani v veljavi s stroškovno posledico, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izvedbi dokazov ter listin in med samo vsebino zapisnika in listine. Sodišče prve stopnje namreč navaja, da je tožnica ravnala pretirano pasivno, saj je nedvomno vedela za delo, ki ga je opravil hišnik I. D., pri čemer se sklicuje na izpoved priče I. D., ki je porezal cevi skupnega ogrevalnega sistema za lokal št. 5 bistveno pred datumom vtoževanih računov. Iz zapisnika z dne 26.1.2001 in iz zapisnika o zaslišanju priče I. D. z dne 10.5.2011 ne izhaja, da je priča I. D. porezal cevi, temveč je ta priča izpovedal le, da je odstranil radiatorje. Tudi iz zapisnika z dne 26.1.2011 izhaja le, da so bila v enem lokalu grelna telesa demontirana in da je bil lokal v adaptaciji. Protispisna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnica ob posameznih dejanjih toženca ni storila ničesar, razen tožencu obračunala plin za ogrevanje, saj je v okviru svoje pristojnosti toženca seznanjala z odločitvami upravnega odbora in zbora lastnikov o tem, pod katerimi pogoji se mu dovoljuje odklop poslovnih prostorov iz skupnega ogrevalnega sistema. Pravice in dolžnosti etažnih lastnikov sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno pripisuje oziroma nalaga upravniku. Tožnica ima tiste pravice in pristojnosti, ki izhajajo iz pogodbe o upravljanju z dne 1.10.1997 in iz zakonskih predpisov, glede ostalih aktivnosti pa je vezana na sklepe upravnega odbora in zbora lastnikov. Upravniku zato ni mogoče nalagati raziskovalne dolžnosti glede toženčeve dokumentacije, mu očitati pasivnosti v zvezi z vlogo toženca za odklop njegovih poslovnih prostorov iz skupnega ogrevalnega sistema ter mu očitati, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Upravni odbor je v zvezi s toženčevo vlogo, da bi v svojem lokalu zgradil ločen sistem ogrevanja, dne 14.11.2001 sprejel sklep, da se tožencu to dovoli pod pogojem, če pred predvidenim posegom pridobi pri pristojnih organih vso potrebno dokumentacijo, soglasje za odklop od skupnega ogrevanja pa začne veljati, ko toženec predloži upravniku oziroma upravnemu odboru vso zahtevano dokumentacijo, do takrat pa ostane način obračuna ogrevanja nespremenjen. Upravni odbor oziroma zbor lastnikov je toženčevo vlogo obravnaval še na sejah dne 18.12.2001, 8.12.2003 in 6.2.2004, na katerih je bilo tožencu naloženo, da dostavi fotokopijo dokumenta, iz katerega bo razvidno dovoljenje za individualno ogrevanje lokala s strani distributerja plina. Iz izvedenih dokazov v spisu, tudi iz zapisnika o zaslišanju toženca, izhaja, da toženec takšne dokumentacije ni dostavil ne zboru lastnikov, ne upravnemu odboru in tudi ne upravniku. Dne 3.3.2010 mu je bilo zato s strani upravnega odbora omogočeno, da pridobi izvedensko mnenje. Po predložitvi izvedenskega mnenja, ki jo bilo prvi dokument, ki ga je toženec predložil, je upravni odbor dne 17.6.2010 vlogi toženca ugodil. Glede na navedeno je jasno, da toženec do 17.6.2010 ni izpolnil pogojev za odklop njegovega poslovnega prostora iz skupnega ogrevalnega sistema. Na seji upravnega odbora dne 6.2.2004 je sicer toženec zatrjeval, da ima vso potrebno dokumentacijo, vendar te ni želel predložiti, zato je bil s sklepom pozvan, naj jo predloži do 9.2.2004 z opozorilom na posledice nepredložitve dokumentacije. Le navedba, da z dokumentacijo razpolaga, ne zadosti pogoju za odklop iz skupnega sistema centralnega ogrevanja. Samovoljnega odklopa ni mogoče tolerirati in posledično toženca oprostiti plačila plina za vtoževano obdobje. Toženec bi moral izpolniti pogoje za odklop, ki so mu bili naloženi s strani upravnega odbora. Upoštevajoč sklep upravnega odbora je bila na predložitev zahtevane dokumentacije vezana tudi sprememba plačevanja ogrevanja oziroma bi bil toženec šele od tedaj naprej oproščen plačila porabe plina za ogrevanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V obravnavanem primeru je tožnica kot upravnik od toženca kot etažnega lastnika poslovnih prostorov št. 5 in 6 zahtevala plačilo sorazmernega dela ogrevalnih stroškov - stroškov porabe plina za ogrevanje poslovne stavbe, ki jih je tožnica poravnala iz lastnih sredstev (stroški upravljanja v širšem smislu), in plačilo manipulativnih stroškov v zvezi s stroški ogrevanja (stroški upravljanja v ožjem smislu). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da predstavlja vtoževani znesek pripadajoči sorazmerni delež stroškov ogrevanja za poslovna prostora št. 5 in 6, z nanj navezujočimi se obveznostmi v obliki manipulativnih stroškov tožnice v obdobju od januarja 2005 do novembra 2009. Toženec je ugovarjal, da pripadajočega deleža ogrevalnih stroškov ni dolžan plačati, ker ogrevanja ni koristil, saj je že pred vtoževanim obdobjem poslovna prostora odklopil iz skupnega sistema ogrevanja in zgradil lasten sistem ogrevanja.

5. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje se je toženec odklopil iz sistema skupnega ogrevanja in tako plina iz skupne kotlovnice za poslovna prostora št. 5 in 6 ni koristil od leta 2001 dalje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je popolna in celovita, pa tudi vsebinsko prepričljiva. Pritožbeno sodišče se nanjo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Ob tem še pojasnjuje, da sodišču prve stopnje v zvezi z listinskim dokazom – zapisnikom z dne 26.1.2001, na katerega se je sklicevalo v dokazni oceni, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to neutemeljeno meni pritožba. Nadalje je po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje upravni odbor B objekta na seji dne 14.11.2001 obravnaval vprašanje izključitve toženca iz sistema skupnega ogrevanja. Tožencu je dovolil ureditev lastnega sistema ogrevanja pod pogojem, da še vedno ostane solastnik celotnega ogrevalnega sistema in trpi stroške vzdrževanja, oprosti pa se ga plačila obratovanja tega sistema (torej porabe plina), če pred posegom pridobi pri pristojnih organih vso potrebno dokumentacijo. Soglasje za odklop od ogrevanja začne veljati, ko toženec predloži upravniku ali upravnemu odboru vso zahtevano dokumentacijo. Tega toženec ni izpolnil vse do leta 2010, ko je predložil izvedensko mnenje.

6. Po stališču sodišča prve stopnje je zaračunavanje plina, ki ga toženec ni porabil, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in v nasprotju z načelom skrbnosti v prometu, ki mu tožnica ni zadostila. Po mnenju sodišča prve stopnje bi tožnica morala in mogla sama preveriti in ugotoviti spremembe v toženčevem poslovnem lokalu, nato pa porabo plina za ogrevanje zaračunati le preostalim etažnim lastnikom. Zgoraj navedeni razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, so po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotni. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnica kot upravnik zavezana upoštevati sklepe etažnih lastnikov in poskrbeti, da se obveznosti iz poslov, ki jih upravlja, razdelijo med etažne lastnike v skladu z veljavnim razmerjem (četrti odstavek 118. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Po povedanem okoliščine, ki jih izpostavlja sodišče prve stopnje (pasivnost tožnice ob hkratni vednosti, da toženec skupnega sistema ogrevanja ne koristi), ne predstavljajo pravno odločilnih dejstev. Glede na navedeno niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi zapisniki (konkretno pritožba izpostavlja izpoved priče hišnika I. D.) in da je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Teze toženca, da je mogoče stroške porabe plina po pogodbeno določenem ključu delitve stroškov ogrevanja, zaračunati le etažnim lastnikom, ki koristijo ogrevanje, na kateri je sicer temeljila toženčeva obramba pred tožbenim zahtevkom, v konkretnem primeru ni mogoče sprejeti. Iz trditev obeh pravdnih strank namreč izhaja, da se poslovni objekt (in tudi posamezni poslovni prostori) ogreva prek uporabe skupnega sistema centralnega ogrevanja, ki ne omogoča merjenja individualne energetske porabe v posameznem poslovnem prostoru. Plin se porablja v centralni peči, ki ogreva vodo, ta pa nato teče po razvodnih ceveh po stavbi. Gre torej za stroške, ki nastajajo znotraj skupne kotlovnice kot skupnega dela stavbe. Odgovor na vprašanje obveznosti za povrnitev založenih stroškov je zato potrebno reševati v okviru določb SPZ, ki urejajo razmerja med etažnimi lastniki (115. do 118. člen) Etažni lastniki so dolžni kriti stroške iz skupnih delov zgradbe sorazmerno z njihovim solastniškim deležem (115. člen SPZ) oziroma v okviru meril, dogovorjenih s pogodbo o medsebojnih razmerjih (1. alineja prvega odstavka 116. člena SPZ). Posamezni etažni lastnik z enostranskim ravnanjem ne more vplivati na zakonsko ali pogodbeno obveznost, ki je torej neodvisna od tega, ali je ogrevanje dejansko uporabljal ali ne.

8. V konkretnem primeru so po ugotovitvah sodišča prve stopnje etažni lastniki s pogodbo o urejanju medsebojnih razmerij uredili način in merilo kritja teh skupnih stroškov tako, da je ključ za njihovo delitev ogrevalna površina. Upoštevajoč vsebino sklepa upravnega odbora toženec ni izkazal, da je bil po dogovoru z etažnimi lastniki, ki je spremenil obstoječa pogodbena razmerja, v vtoževanem obdobju že oproščen plačevanja stroškov ogrevanja oziroma porabe plina. Glede na navedeno je bila tožnica v vtoževanem obdobju upravičena od toženca zahtevati povračilo sorazmernega dela stroškov ogrevanja za njegova poslovna prostora, ki jih je po neprerekanih trditvah plačala iz svojih sredstev, čeprav toženec ogrevanja ni koristil.

9. Toženec je ugovarjal zastaranje terjatev, ki so zapadle pred 24.12.2006, češ da dobave plina v skladu s prvim odstavkom 347. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastarajo v roku treh let. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ugovor zastaranja, ki ga je toženec uveljavljal le glede stroškov ogrevanja (ne pa tudi glede manipulativnih stroškov), ni utemeljen. Vtoževane terjatve (za ugovarjano obdobje) predstavljajo v delu, ki se nanaša na stroške ogrevanja, terjatev upravnika poslovne stavbe iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem iz svojih sredstev za etažnega lastnika. Takšna terjatev ima pravno naravo verzijskega zahtevka po 190. členu OZ, ki zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku po 346. členu OZ. Dejstvo, da je tožnica vtoževane terjatve zaračunavala tožencu mesečno, še ne pomeni, da gre za občasne terjatve, za katere je v skladu s prvim odstavkom 347. člena OZ velja triletni zastaralni rok.

10. Toženec tožbenemu zahtevku na plačilo stroškov ogrevanja po višini ni ugovarjal. Ni nasprotoval ključu delitve stroškov ogrevanja, ki določa delitev teh stroškov glede na dejansko površino ogrevanja, ugovarjal je le veljavnosti Pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij, v kateri je ključ delitve določen, in se (kot že pojasnjeno) neutemeljeno zavzemal za to, da bi se po takšnem ključu strošek porabe plina zaračunava le dejanskim uporabnikom ogrevanja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila pogodba o urejanju medsebojnih razmerij podpisana s strani lastnikov, katerih solastninski delež presega 2/3 skupne vrednosti objekta. Ker predstavljajo z ogrevanjem povezana vprašanja posel rednega upravljanja, za katerega je potrebno soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastninskih deležev, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je bil ključ delitve stroškov ogrevanja veljavno dogovorjen.

11. Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožničin zahtevek na plačilo stroškov ogrevanja v celoti utemeljen.

12. Pravni temelj tožbenega zahtevka na plačilo vtoževanih tožničinih manipulativnih stroškov (v zvezi s stroški ogrevanja) je po neprerekanih trditvah tožnice Pogodba o upravljanju z dne 1.10.1997, konkretno njen XIII. člen. Slednje izhaja tudi iz listinskega dokaza pod A5, to je Pogodbe o upravljanju z dne 1.10.1997. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila navedena pogodba, ki so jo po ugotovitvah sodišča prve stopnje podpisali etažni lastniki, ki imajo skupno več kot polovico solastniških deležev, veljavno sklenjena. Toženca zato zavezuje, čeprav je ni podpisal. Ker toženec ni ugovarjal vtoževanim manipulativnim stroškov po višini, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožničin zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo teh stroškov, v celoti utemeljen.

13. Sklep o izvršbi je pritožbeno sodišče tako ohranilo v veljavi glede vseh vtoževanih glavnic.

14. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je toženec pravočasno uveljavljal zastaranje zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnic kot glavnih terjatev. 347. člen OZ glede občasnih terjatev določa, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerim se črpa sama pravica. Pravilo o triletnem zastaralnem roku za zamudne obresti po prvem odstavku 347. člena OZ se uporabi samo v primeru, da ob vložitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti še ni potekel zastaralni rok za glavno terjatev. Tožnica je vložila predlog za izvršbo dne 24.12.2009. Ugovor zastaranja je utemeljen glede tistih terjatev obresti od posameznih glavnic, ki so zapadle v plačilo v obdobju daljšem od treh let od vložitve predloga za izvršbo dne 24.12.2004, to je v obdobju od 1.2.2005 do vključno 23.12.2006. Ker z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, tožbeni zahtevek na plačilo tistih zakonskih zamudnih obresti od glavnih terjatev, ki so zapadle do vključno 23.12.2006, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka za te zakonske zamudne obresti razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, kot to izhaja iz izreka predmetne sodbe.

15. Ker je pritožbeno sodišče po delni spremembi odločitve sodišča prve stopnje sklep o izvršbi ohranilo v veljavi za vse vtoževane glavnice, je sklep o izvršbi ohranilo v veljavi tudi v tretjem odstavku glede izvršilnih stroškov upnika.

16. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je torej odločitev sodišča prve stopnje, s katero je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, napačna, zato jo je bilo treba delno spremeniti ob tem, da dejansko stanje, kolikor ga ni ugotovilo že sodišče prve stopnje, med pravdnima strankama ni sporno in izhaja iz predloženih listin (peta alineja 358. člena ZPP in 355. člen ZPP), in sicer je bilo treba tožbenemu zahtevku delno ugoditi in sklep o izvršbi v pretežnem delu ohraniti v veljavi, kot to izhaja iz izreka predmetne sodbe pritožbenega sodišča. V tem smislu je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi.

17. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Po spremembi odločitve je tožnica v pravdi glede glavne stvari v celoti uspela (deloma je propadla le glede zakonskih zamudnih obresti), zato ji mora toženec v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti vse njene pravdne stroške. Od priglašenih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) tožnici kot potrebne stroške priznalo nagrado za postopek (tar. št. 3100) v znesku 253,50 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102) v znesku 234,00 EUR, pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), kilometrino v znesku 34,20 EUR, 20% DDV ter sodno takso za tožbo v znesku 199,00 EUR, skupaj 849,04 EUR. Presežka prijavljenih stroškov iz naslova odvetniške nagrade pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo, saj za to ni podlage v določilih ZOdvT.

18. Tožnica je s pritožbo glede glavne stvari v celoti uspela, zato ji mora toženec povrniti pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 638,40 EUR (nagrada za postopek (tar. št. 3210) v znesku 312,00 EUR, pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, 20% DDV in sodno takso za pritožbo v znesku 240,00 EUR), stroške odgovora na pritožbo pa je toženec zaradi neuspeha v pravdi dolžan nositi sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1688/2009
• VDSS sodba Pdp 497/2010
• VSL sodba I Cp 1441/2015