VSM sodba I Cp 1407/2011

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno v obrazložitvi sodbe poudarilo že pomen splošnih določb, ki urejajo ceste, po katerih morajo biti javne ceste grajene in vzdrževane tako, da jih ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa, lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene. Sem sodi tudi ravnanje upravljalca cest oziroma pooblaščenih služb v primeru zimskih razmer. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno imelo v vidu določnejše in specialnejše določbe podzakonskega akta – zgoraj citiranega Pravilnika, ki v členih 27 – 31 določa opravila v okviru zimske službe. Pravilno je posebej izpostavilo pomen prvega odstavka člena 30 citiranega Pravilnika, ki določa, da se v obdobjih, ko obstaja nevarnost poledice, izpostavljeni in prometno nevarni deli cest posipajo proti poledici. Mesta in način posipanja se določijo glede na geografsko – klimatske razmere, lego, naklon in kategorija ceste ter druge lokalne razmere. Na mestih, kjer se poledica pogosto pojavlja, drugi odstavek citiranega člena Pravilnika nalaga obveznost namestitve dopolnilne opozorilne prometne signalizacije. Sodišče prve stopnje je pravilno razumelo pomen teh določb člena 30 Pravilnika kot zadosti zavezujočo določbo, ki nalaga vzdrževalcu cest skrb za odpravljanje poledice vedno in povsod, kjer se odvija promet na javnih cestah, pri čemer gre za različne uporabnike, tudi pešce. Po mnenju pritožbenega sodišča tako skrb za odpravo kvarnih vplivov poledice vedno sodi med aktualna in prioritetna dela vzdrževalca, za razliko od zgolj preventivnega posipa cest in zagotavljanja prevoznosti cest v zimskih razmerah v primeru sneženja oziroma močnega sneženja, kjer je v skladu z nadaljnjimi določbami Pravilnika upoštevna tudi kategorizacija cest in narava posameznih del po prednostnih razredih, določenih v 33. členu Pravilnika v povezavi s tabelo 2 kot sestavnim delom Pravilnika. Sodišče prve stopnje je tako tudi pravilno štelo, da gre v bistvu obveznost posipavanja poledenele ceste v neodložljiva dela v prvem prednostnem razredu, saj med te sodijo tista, katerih opustitev lahko ogrozi cesto in varnost prometa na njej in se izvajajo v skladu z izvedbenim programom oziroma nemudoma po ugotovitvi pomanjkljivosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) in tako toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za tožnikovo negmotno škodo, zaradi utrpelih telesnih poškodb v posledici padca na zasneženi in poledeneli asfaltni cesti, ki vodi iz R. proti I., dne 23. 11. 2005, v znesku 18.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2008 do plačila. V presežku je toženi zahtevek tožnika zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 1.750,11 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Podlago odškodninske obveznosti tožene stranke je videlo v opustitvi dolžnostnega ravnanja njene zavarovanke Občine R. kot upravljalca navedene ceste pri izvajanju zimske službe, ko ni opravila ukrepov, ki bo jih morala v primeru poledice na cesti. Soodgovornosti samega tožnika k nastanku obravnavane škode sodišče prve stopnje ni našlo. Po višini je tožniku prisodilo odškodnino za telesne bolečine v znesku 6.500,00 EUR, za strah v znesku 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnina v znesku 11.000,00 EUR.

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v izpodbijanem delu tako, da sodišče tožbeni zahtevek tožnika zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka ne sprejema dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje glede podlage obveznosti tožene stranke oziroma podlage tožbenega zahtevka, ker da je sodišče prve stopnje pri odločanju prezrlo vrsto pomembnih dejstev, o katerih se vsebinsko ne opredeljuje, zaradi tega pa je tudi prišlo do napačne uporabe materialnega prava, sodba sodišča prve stopnje pa tudi v obrazložitvi ne vsebuje razlogov o določenih odločilnih dejstvih. Pritožba poudarja, da tožnik v pravdi ni obrazloženo ugovarjal navedbam tožene stranke (v nadaljevanju toženke), da se sporni cestni odcep, kjer je tožnik padel, kot del lokalne ceste št. 356060, uporablja le po potrebi, ker je na koncu odcepa zapora in odsek služi kot pot h krajinskemu parku, prav tako pa tudi ne dejstvo, da gre za redko poseljeno območje. To potrjuje tudi dopis Mestne krajevne skupnosti R. zavarovanki tožene stranke – Občini R. z dne 9. 4. 2008 in si je sodišče prve stopnje vsebino tega dopisa zmotno razlagalo, razen tega pa gre za časovno poznejši dopis, ki ni mogel vplivati na oceno okoliščin v času škodnega dogodka. S tem dopisom občina ni mogla biti seznanjena s karakteristično lego spornega cestnega odseka, kar naj bi terjalo večjo skrbnost pri izvajanju zimske službe. Tovrstna ocena sodišča prve stopnje tako nima podlage v vsebini listin in je s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka člena 339 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi zmotno glede na vrsto in lego spornega cestnega odseka ugotovilo, da bi morala biti cesta posipana in tudi postavljena morebitna dodatna opozorilna signalizacija o poledici. Cesta, na kateri je tožnik padel, je nekategorizirana cesta v lasti občine, ki jo vzdržuje MKS R. po pooblaščenem izvajalcu, tako da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za kategorizacijo sporne ceste kot lokalne ceste. Zato pa tudi ni podana dolžnost rednega vzdrževanja, kot naj bi izhajala iz 33. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Uradni list RS, št. 62/98 – v nadaljevanju Pravilnika). Za lokalne ceste postavitev dopolnilne prometne signalizacije in preventivno posipanje vozišč ni opredeljeno kot prva prioriteta, kot to napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tako ne gre za neodložljiva dela v skladu s prvim prednostnim razredom po tabeli, ki je sestavni del Pravilnika. Zaključki sodišča prve stopnje tako nimajo podlage v navedenem podzakonskem aktu. Posipavanje spornega odseka ni bilo neodložljivo, sicer pa je toženka tudi predložila izjavo priče A.B., ki je izvajal pluženje in posipavanje spornega odseka v času nezgode. Iz izjave določno izhaja, da cesto proti Z. N. 38 in lovskemu domu še posebej vzdržujejo zaradi višinskih razmer. Sodišče prve stopnje dokazne vrednosti te izjave ni ocenilo in jo zavrača zgolj z obrazložitvijo, češ da je bila podana skoraj 5 let po nezgodi. Takšna ocena je zgrešena, ker je toženka razpolagala z mesečnim dnevnikom pluženja in posipavanja za sporno relacijo za dne 23. 11. 2005. Izjavo navedene priče je pač pridobile šele, ko je to bilo aktualno za potrebe tega postopka. Takšno ocenjevanje izvedenih dokazov ne ustrezna kriteriju vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj v skladu z 8. členom ZPP. Izpoved priče C.D. pa ni skladna s podatki dnevnika izvajalca zimske službe glede pluženja in posipa sporne ceste. Sporni odsek ceste tudi ni bil podvržen obvezi dodatne prometne signalizacije in takojšnjega posipa, ker ni šlo za neodložljivo delo v skladu z kriteriji navedenega Pravilnika v 31. členu. Spornega odseka ceste ni mogoče uvrstiti pod nobenega od predvidenih razredov po tabeli 1, kot sestavnega dela člena 31 citiranega Pravilnika. Bilo bi ga mogoče obravnavati kvečjemu analogno s površinami v prednostnem razredu IV (ostale lokalne ceste, mestne in krajevne ceste), za katere pa je potrebno zagotavljati prevoznost od 7.00 do 20.00 ure, upoštevaje krajevne razmere. Mesta in način posipanja proti poledici se določijo glede na geografske klimatske razmere, lego, naklon in kategorijo ceste ter druge lokalne razmere, kot to določa prvi odstavek 30. člena Pravilnika, ker pa gre za redko naseljeno območje in se ta cesta uporablja le občasno, je potrebno obveznost vzdrževalcev presojati manj strogo in ni dolžan zagotavljati takšnih voznih in prometnih razmer kot v mestnih središčnih in območjih z večjo gostoto prometa. Ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi naj v spornem območju prišlo do pogostega pojava posledice, za to nima podlage v izvedenih dokazih, niti ni tega trdila nobena pravdna stranka. Tudi s tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba nadalje v obširnih navedbah tudi oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da ni podana soodgovornost tožnika za nastalo škodo, saj je poznal prometno cesto in videl, da gre za delno zasneženo in delno poledenelo cestišče, kot je tožnik sam opisal v izpovedbi, le-to pa je zahtevalo od tožnika maksimalno previdnost pri hoji, posebno, ko je prenašal tudi orodje, tedaj določeno obremenitev, vzdrževalec ceste pa tudi ni dolžan računati na uporabnike, ki v takšnih razmerah prenašajo določeno breme. Vseh teh okoliščin sodišče prve stopnje ni posebej ocenilo in zato tudi v tej smeri manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih v obrazložitvi napadene sodbe. Pritožba delno graja tudi izvršeno stroškovno odmero pravdnih stroškov tožnika s strani sodišča prve stopnje.

3. V vloženem pritožbenem odgovoru tožnik oporeka pritožbenim navedbam in se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve, po drugem odstavku 350. člena ZPP in v tej smeri ocenilo izpodbijano odločitev kot materialnopravno pravilno, oprto na dovolj ugotovljeno dejansko stanje in tudi neobremenjeno s procesnimi kršitvami, niti s tistimi, na katera nakazuje pritožba, niti ne z uradno upoštevnimi. Sicer pa je sodišče prve stopnje napadeno sodbo izčrpno in vsestransko utemeljilo z navedbo pravilnih dejanskih in pravnih zaključkov in zato pritožbeno sodišče najprej povzema razloge prvostopenjske sodbe in se sklicuje nanje, samo pa v zvezi s pritožbo še dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je pravilno v obrazložitvi sodbe poudarilo že pomen splošnih določb, ki urejajo ceste, po katerih morajo biti javne ceste grajene in vzdrževane tako, da jih ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa, lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene. Sem sodi tudi ravnanje upravljalca cest oziroma pooblaščenih služb v primeru zimskih razmer. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno imelo v vidu določnejše in specialnejše določbe podzakonskega akta – zgoraj citiranega Pravilnika, ki v členih 27 – 31 določa opravila v okviru zimske službe. Pravilno je posebej izpostavilo pomen prvega odstavka člena 30 citiranega Pravilnika, ki določa, da se v obdobjih, ko obstaja nevarnost poledice, izpostavljeni in prometno nevarni deli cest posipajo proti poledici. Mesta in način posipanja se določijo glede na geografsko – klimatske razmere, lego, naklon in kategorija ceste ter druge lokalne razmere. Na mestih, kjer se poledica pogosto pojavlja, drugi odstavek citiranega člena Pravilnika nalaga obveznost namestitve dopolnilne opozorilne prometne signalizacije. Sodišče prve stopnje je pravilno razumelo pomen teh določb člena 30 Pravilnika kot zadosti zavezujočo določbo, ki nalaga vzdrževalcu cest skrb za odpravljanje poledice vedno in povsod, kjer se odvija promet na javnih cestah, pri čemer gre za različne uporabnike, tudi pešce. Po mnenju pritožbenega sodišča tako skrb za odpravo kvarnih vplivov poledice vedno sodi med aktualna in prioritetna dela vzdrževalca, za razliko od zgolj preventivnega posipa cest in zagotavljanja prevoznosti cest v zimskih razmerah v primeru sneženja oziroma močnega sneženja, kjer je v skladu z nadaljnjimi določbami Pravilnika upoštevna tudi kategorizacija cest in narava posameznih del po prednostnih razredih, določenih v 33. členu Pravilnika v povezavi s tabelo 2 kot sestavnim delom Pravilnika. Sodišče prve stopnje je tako tudi pravilno štelo, da gre v bistvu obveznost posipavanja poledenele ceste v neodložljiva dela v prvem prednostnem razredu, saj med te sodijo tista, katerih opustitev lahko ogrozi cesto in varnost prometa na njej in se izvajajo v skladu z izvedbenim programom oziroma nemudoma po ugotovitvi pomanjkljivosti.

7. Ker je sodišče prve stopnje v dejanskem oziru ugotovilo, da je tožnik navedenega dne padel na že navedeni cesti pri hoji proti delovišču po 7.00 uri, in da je bila deloma poledenela in zasnežena, šlo pa je za strmo cesto z naklonom, je glede na vse navedeno sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da je zavarovanka tožene stranke opustila že navedeno dolžnostno ravnanje izvajanja zimske službe v smeri posipa poledenele ceste, zato pa je podana krivdna odgovornost zavarovanke tožene stranke oziroma posledično toženke v obliki malomarnosti pri izvajanju zimske službe. Zaradi opustitve navedenih varnostnih ukrepov, ki so sodili v dolžnost zavarovanke tožene stranke, je prišlo do stanja, ugodnega za nastop škode in zato odgovarja zavarovanka tožene stranke s posebno obliko krivdne odgovornosti, kot je to tudi pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Kot rečeno je bilo dolžnostno ravnanje zavarovanke tožene stranke določeno z navedenimi predpisi, pri čemer je treba poudariti, da zavarovanko tožene stranke bremeni strožja, profesionalna skrbnost in posledično tudi strožja presoja opustitve te skrbnosti.

8. Pritožbeno sodišče še poudarja, da sicer nima pomislekov glede sprejemljivosti dokaznih in dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje glede kraja padca tožnika, kot tudi stanja cestišča in v tej smeri v celoti povzema pravilne dokazne in dejanske zaključke sodišča prve stopnje.

9. Sprejemljiva je tudi ocena sodišča prve stopnje o neobstoju soodgovornosti samega tožnika za nastanek obravnavane škode. Res je, da se tudi oškodovancu po pravilih o neki pričakovani splošni skrbnosti, temelječi na splošnih pravilih človeškega ravnanja, kakor tudi izhajajoč iz splošne dolžnosti oškodovanca da poskuša zmanjšati nevarnost nastanka škode in nastopu te, nalaga lastna previdnost pri ravnanju v določenih razmerah, ki lahko pogojujejo nastop škode. Vendar v kolikor do te pride, ni mogoče zgolj na splošno trditi, da tudi sam oškodovanec ni bil dovolj previden, in da je zaradi tega soodgovoren za nastalo škodo. Tovrstna trditev povzročitelja škode (s čimer poskuša razbremeniti obseg lastne odgovornosti) mora temeljiti na prav konkretni določni opustitvi previdnostnega ravnanja oškodovanca. Tako bi tudi v danem primeru morala toženka tožniku dokazati, da ni bil dovolj previden pri hoji po navedenem cestišču na prav določni način, na primer, da ni bil pravilno opremljen glede na pričakovane razmere, da je hodil prehitro, da je pri hoji pozornost usmeril kam drugam ali podobno, skratka opustitev previdnosti oškodovanca je odvisna od konkretnih okoliščin in mora biti določno opredeljena. V danem primeru pa je šlo za hojo navkreber po delno poledenelem cestišču, delno zasneženem, kar gotovo po nekih izkustvenih sklepanjih vodi k oceni, da je tožnika kljub previdnosti pri hoji lahko, ko je stopil na takšno kritično cestno površino, spodneslo tako, da je padel. Tudi hoja pešcev po takšnem cestišču, pod določeno obremenitvijo, ni nekaj neobičajnega, na kar vzdrževalec ceste ne bi mogel računati.

10. Tudi sicer pritožba s svojimi izvajanji na pravilnost izpodbijane odločitve ne more imeti vpliva. Glede na vse navedeno se pokaže, da nima neke teže pritožbeno poudarjanje narave spornega cestnega odseka glede na kategorizacijo cest v navedenem Pravilniku, kot tudi ne uvrstitve vzdrževalnih del v posamezni prednostni razred. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo procesne kršitve, na katero nakazuje pritožba, ko v obrazložitvi sodbe omenja tudi dopis z dne 9. 4. 2008 – B4 listinskih prilog. Tako je v tem dopisu navedeno, da predstavlja sporni cestni odsek del kompletne ceste v približni dolžini 5 km, ki se redno vzdržuje vsa leta in je tudi deležna posebnega statusa zaradi karakteristične lege, saj se nahaja 500 do 600 m višje kot sam kraj in so zimske razmere precej drugačne kot v nižini. S sklicevanjem na ta dopis v bistvu sodišče prve stopnje le podkrepi svojo dejansko oceno, oprto na druge izvedene dokaze, da je prišlo do nezgode na višinski cesti s karakteristično lego. Ocena sodišča prve stopnje, da lahko na takšni cesti do nastopa poledice pride pogosteje, pa očitno temelji na nekem (nezgrešenem) izkustvenem sklepanju, saj je splošno znano, da je na višje ležečih območjih poledica lahko pogostejša in tudi njeni učinki so bolj kvarni kot na ravnem cestišču. Kot rečeno pa sodišče prve stopnje svoje dejanske ocene v tej smeri ni oprlo zgolj na ta dopis, tako, da po mnenju pritožbenega sodišča v zvezi s sklicevanjem na ta dopis sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane procesne kršitve.

11. Tudi sicer pritožbena izvajanja niso utemeljena, v kolikor toženka ponovno obširno poudarja svoje videnje o pravilni kategorizaciji sporne ceste in o pravilni uvrstitvi vzdrževalnih del zavarovanke tožene stranke na tem območju v posamezni prednostni razred v smislu določb člena 33 citiranega Pravilnika. Posipanje ceste pri že nastali poledici sodi vedno med vzdrževalna dela, ki jih je treba opraviti takoj in je zato mnenje sodišča prve stopnje o neodložljivem značaju teh del pravilno. Vzdrževalec ceste pač mora biti pozoren na nastale razmere na javnih cestah, posebej na tiste s karakteristično lego, njena prevoznost pa ni bila omejena z nobenim opozorilom s strani zavarovanke tožene stranke ali koga drugega. Gotovo ni moč bremena škode uporabnika ceste, nastale zaradi stanja ceste, prepustiti zgolj oškodovancu oziroma srečnemu razpletu okoliščin, ko po drugi strani vzdrževalca cest bremeni splošna dolžnost zagotoviti takšno stanje ceste, da bo njena uporaba vselej varna. Zato je moral ravnati z izredno strogo profesionalno skrbnostjo (enako stališče je zavzeto v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 106/200).

12. Glede izvršene dokazne in dejanske ocene sodišča prve stopnje v zvezi z dokazno presojo posameznega izvedenega dokaza pritožbeno sodišče nima pomislekov glede njene pravilnosti, kot je že poudarilo in ni mogoče slediti ugovoru pritožbe, da naj sodišče prve stopnje pri tem ne bi ravnalo v skladu z dokaznimi pravili in standardi, kot so določeni v ZPP. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno verjelo tožniku, da je bilo cestišče na kraju padca deloma poledenelo deloma zasneženo, toženka pa ni uspela dokazati nasprotnega s sklicevanjem na izjavo pogodbenega vzdrževalca ceste oziroma podatke dnevnika zavarovanke tožene stranke o pluženju in posipavanju cest za sporno relacijo.

13. Glede na že navedene razloge pritožbenega sodišča je neutemeljeno pritožbeno poudarjanje obstoja soodgovornosti samega tožnika za nastalo škodo in graja zaključka sodišča prve stopnje, da ta soodgovornost ne obstoji. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka določene trditve v tej smeri podala šele v pritožbi širše kot (pravočasno) v postopku na prvi stopnji in zato tudi niso upoštevne. Tako je v odgovoru na tožbo le navajala, da tožnik pri hoji ni bil primerno pazljiv in hoje ni prilagodil razmeram in letnemu času, čeprav mu je bil dostop do delovišča, kamor je bil namenjen znan, zato je, za škodo izključno odgovoren sam. Tudi pozneje niti v vlogah niti na prvem naroku za glavno obravnavo, v tej smeri toženka izčrpnejših navedb ni podala. Zato gre v določeni meri za nedopustne pritožbene novote (člen 337 ZPP).

14. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbeni graji v zvezi z izvršeno stroškovno odmero, ko se ta nanaša na nagrado za več določno imenovanih dopisov, ki da niso bili potrebni, saj gre za potrebno korespondenco, tožnik pa je fotokopije teh dopisov tudi predložil v spis.

15. Višine odškodnine pritožba posebej ne graja, tudi pritožbeno sodišče pa nima pomislekov glede primernosti te.

16. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tako v izpodbijanem obsodilnem delu (člen 353 ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila toženka, temelji na prvem odstavku člena 165 ZPP v zvezi s prvim odstavkom člena 154 ZPP, ker s pritožbo ni uspela. Tožnik pa z vložitvijo pritožbenega odgovora ni bistveno pripomogel k razjasnitvi spornega razmerja in v zvezi s tem nastalih pravdnih stroškov ni mogoče kot potrebne pravdne stroške naprtiti v breme druge pravdne stranke.

Datum zadnje spremembe:

02.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2398/2010
• VSL sodba I Cpg 1101/2009
• VSL sodba I Cp 3173/2011