VSL sodba I Cpg 195/2012

Jedro

Narava sklenjene zavarovalne pogodbe pomeni izpolnitev (plačilo) premij vnaprej. Izpolnitev stečajnega dolžnika vnaprej pa nima za posledico zmanjšanja stečajne mase, zato takšno pravno dejanje stečajnega dolžnika ne more biti izpodbojno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I Pg 797/2009 z dne 21.6.2011 razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 60,20 EUR stroškov postopka v 15 dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

2. Zoper sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tožeča stranka in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v novo obravnavo prvostopenjskemu sodišču ali da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi ter še odloči, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov pritožbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in smiselno predlagala, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala razveljavitev učinkov treh denarnih nakazil na račun tožene stranke v skupnem znesku 22.192,48 EUR. Zahtevala je tudi povrnitev denarnega zneska v isti višini in še plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 14.11.2009 do dne dejanskega plačila denarnega zneska. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju.

6. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je tožeča stranka z izpodbijanim dejanjem izpolnila obveznost plačila zapadlih obveznosti za plačilo zavarovalnih premij na podlagi s toženo stranko sklenjene zavarovalne pogodbe za zavarovanje izvoznih terjatev tožeče stranke do njenih kupcev.

7. Zavarovalna pogodba je po večinskem mnenju teorije tvegana (aleatorna) pogodba. Zanjo je bistveno, da je negotova uresničitev zavarovalnega primera. Če ni negotovosti ob sklepanju zavarovalne pogodbe, je ta celo nična (2. odstavek 922. člena OZ). Po določbi 921. člena OZ se z zavarovalno pogodbo zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega. Določila OZ o zavarovalni pogodbi se glede na določbo drugega odstavka 923. člena OZ ne uporabljajo za zavarovanje terjatev, vendar pa je narava konkretne pogodbe o zavarovanju izvoznih terjatev enaka naravi klasične zavarovalne pogodbe. Glede na navedeno je povsem jasno, da obveznost zavarovalnice za izplačilo zavarovalnine nastane šele v trenutku, ko oziroma če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer. Navedba pritožnika, da obveznost tožene stranke torej ni nastala šele takrat, ko oziroma če nastane zavarovalni primer, ampak v bistvu že s samo prijavo v zavarovanje, je v nasprotju s smislom zavarovalne pogodbe in posledično neutemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz listin, ki jih je predložil tožnik ne izhaja, da je toženec v zvezi z zgornjimi ugotovitvami izpolnil svojo obveznost pred izpolnitvijo tožeče stranke (torej ne, da je sprejel prijavo v zavarovanje, temveč, da je izplačal zavarovalnino ob nastanku zavarovalnega primera), kar smiselno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, posledično pa je zaključek slednjega, da predpostavka za domnevo o obstoju objektivnega pogoja iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP ni izpolnjena in da se torej nanjo ni moč sklicevati, materialnopravno pravilna.

8. Pri dvostranskih vzajemnih pogodbah se je izoblikovala sodna praksa, da se je v primeru, ko je bilo pravno dejanje storjeno (izpolnitev), dolžnikovo premoženje (aktiva) v istem trenutku zmanjšalo, to dejanje pa ima objektivne elemente oškodovanja drugih upnikov. Pri dvostranskih vzajemnih pogodbah pa lahko pride do zmanjšanja premoženja (aktive) stečajnega dolžnika in s tem do oškodovanja upnikov le, če sta obe stranki izpolnili svojo obveznost, vendar jo je stečajni dolžnik izpolnil tako, da njegove izpolnitve ne bi mogli opredeliti niti kot plačilo vnaprej niti kot sočasno plačilo. V primeru sočasne izpolnitve oziroma v primeru, da je stečajni dolžnik izpolnil prvi, se vrednost premoženja ne spremeni, temveč se izkazuje v drugi pojavni obliki. Znesek izpolnitve stečajnega dolžnika pokriva vrednost izpolnitve nasprotne stranke (upnika) oziroma terjatev proti upniku na izpolnitev njegove obveznosti.(1)

9. Narava sklenjene zavarovalne pogodbe pomeni izpolnitev (plačilo) premij vnaprej. Izpolnitev stečajnega dolžnika vnaprej pa nima za posledico zmanjšanja stečajne mase, zato takšno pravno dejanje stečajnega dolžnika ne more biti izpodbojno. Zato ni izpolnjena predpostavka objektivnega pogoja iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, tako da pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje.

10. K takemu stališču v prid je tudi ureditev drugačne – nasprotne situacije po 2. odstavku 271. člena ZFPPIPP, ki določa kot izpodbojno tisto pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega druga oseba prejme dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je trditvena podlaga tožbe za uporabo pravila iz 2. odstavka 271. člena ZFPPIPP ostala pomanjkljiva. Tožeča stranka o dolžnosti izpolnitve s strani tožene stranke ni podala nobenih trditev, čeprav kot legitimirana upravičenka izpodbijanja sama nosi dokazno breme o obstoju objektivnega pogoja.

12. Zmotno je torej stališče pritožnika, da je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, da bodo zaradi izvedbe spornih denarnih nakazil upniki poplačani v manjšem deležu, kot če dejanja ne bi bila storjena. Ker ni izkazal, da bo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja prišlo tudi po izpolnitvi obveznosti tožene stranke, tudi ni mogoče ugotoviti, da bodo zaradi tega drugi upniki lahko prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če izpodbijana pravna dejanja ne bi bila opravljena.

13. Neenako obravnavanje prednostnih upnikov, na katerega se sklicuje pritožnik, pa v konkretnem primeru ni relevantno, saj tako 46. člen ZFPPIPP kot tretji odstavek 34. člena ZFPPIPP govori o enakem obravnavanju upnikov, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, pri čemer se 34. člen ZFPPIPP niti ne uporablja v postopkih zaradi insolventnosti, na kar kaže tudi njegova umestitev pod poglavje o Finančnem poslovanju družb in drugih pravnih oseb.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede neobstoja objektivnega elementa izpodbojnosti pravilno uporabilo materialno pravo, tožeča stranka pa ni uspela ovreči dokazne ocene sodišča prve stopnje o relevantnih dejstvih, na podlagi katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek.

15. Za odločitev ni odločilnega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi lahko tožnik izpodbijal sklenitev zavarovanja, niti razlogi, ki se nanašajo na uporabo določbe 947. člena OZ. Zato so v tem delu razlogi v prvostopni sodbi odveč, posledično pa pritožbeno sodišče tudi ni odgovarjalo na pritožbene trditve, s katerimi tožeča stranka v tem delu razlogom sodišča prve stopnje nasprotuje.

16. Ker tožeča stranka ni uspela uveljaviti pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka sama nosi strošek odgovora na pritožbo, saj je pritožbeno sodišče presodilo, da le-ta za odločitev o pritožbi ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Pravno mnenje, Občna seja VSS, 16.12.1997, Pravna mnenja 2/97, str.10.

Datum zadnje spremembe:

16.10.2012

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 1161/2010
• VDSS sodba in sklep Pdp 1193/2015
• VSK sodba Cpg 264/2012