VSL sklep I Cpg 37/2012

Jedro

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila v tistem delu, v katerem v prvostopenjskem postopku ni uspela, s sedaj izpodbijanim sklepom pa je prvostopenjsko sodišče to njeno pritožbo štelo za umaknjeno. Evidentno je torej, da tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper ta sklep, saj bi z morebitno ugoditvijo pritožbi tožeči stranki odprla možnost obravnavanja njene pritožbe zoper sodbo v tistem delu, ki je bila za toženo stranko ugodna in s tem možnost spremembe sodbe, ki ne bi bila v prid toženi stranki.

Iz pritožbi priloženega izpisa nalogov za račun tožeče tožeče stranke izhaja, da je njen nalog za plačilo sodne takse njena banka zavrnila, zato iz navedenega izpisa ni razvidno, da je sodno takso tega dne tožeča stranka plačala.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrže.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče pritožbo tožeče stranke z dne 15. 12. 2010 zoper sodbo VIII Pg 121/2006 z dne 22. 09. 2010 štelo za umaknjeno.

2. Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka je uveljavljala „vse pritožbene razloge“ in predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka pa je uveljavljala pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. V odgovoru na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljeno.

4. O pritožbi tožene stranke:

Pritožba ni dovoljena.

5. Kot izhaja iz dispozitiva izpodbijanega sklepa, je prvostopenjsko sodišče štelo za umaknjeno pritožbo tožeče stranke zoper sodbo VIII Pg 121/2006 z dne 22. 09. 2010. Katera od pravdnih strank je tožeča stranka, pa izhaja iz uvoda izpodbijanega sklepa. To je družba K d.o.o.. Prvostopenjsko sodišče je torej štelo za umaknjeno pritožbo te družbe in ne pritožbe tožene stranke, kot zmotno meni pritožnica, saj iz njene pritožbe izhaja, da je takso za pritožbo zoper sodbo, ki jo je tudi sama vložila, plačala.

6. Ena od predpostavk dopustnosti pritožbe je po četrtem odstavku 343. člena ZPP izkazan pravni interes zanjo. Tega je treba presojati z vidika možnosti, da bi pritožnik s pritožbo lahko izposloval zanj ugodnejšo rešitev. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila v tistem delu, v katerem v prvostopenjskem postopku ni uspela, s sedaj izpodbijanim sklepom pa je prvostopenjsko sodišče to njeno pritožbo štelo za umaknjeno. Evidentno je torej, da tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper ta sklep, saj bi z morebitno ugoditvijo pritožbi tožeči stranki odprla možnost obravnavanja njene pritožbe zoper sodbo v tistem delu, ki je bila za toženo stranko ugodna in s tem možnost spremembe sodbe, ki ne bi bila v prid toženi stranki. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožene stranke za pritožbo je zato pritožbeno sodišče njeno pritožbo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP kot nedopustno zavrglo.

7. O pritožbi tožeče stranke:

Pritožba ni utemeljena.

8. Prvostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zoper sodbo z dne 22. 09. 2010 štelo za umaknjeno, ker tožeča stranka v roku, ki ji je bil dan v plačilnem nalogu za plačilo sodne takse za pritožbo, le-te ni plačala. Svojo odločitev je oprlo na tretji odstavek 105.a člena ZPP.

9. Navedeno ugotovitev o nepravočasnem plačilu sodne takse izpodbija s pritožbo tožeče stranka z navedbo, da je takso plačala v zakonitem roku 23. 12. 2010 in 25. 01. 2011. Šele po roku je bila namreč obveščena o zavrnitvi njenega naloga, s katerim je v roku plačala, zato je takso ponovno plačala 25. 01. 2011. Pritožbi je priložila tudi fotokopiji izpisov nalogov za račun z dne 23. 12. 2010 in 25. 01. 2011.

10. Kot izhaja iz opomina za plačilo sodne takse (list. št. 205, 206) z dne 17. 12. 2010, je prvostopenjsko sodišče skladno s četrtim in petim odstavkom 26. člena ZST tožečo stranko z njim pozvalo na plačilo sodne takse za pritožbo v roku 15 dni od njegovega prejema in jo opozorilo na pravne posledice nepravočasnega plačila iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP.

11. Pritožnica zmotno meni, da je dolžno takso plačala pravočasno dne 23. 12. 2010. Iz pritožbi priloženega izpisa nalogov za račun tožeče tožeče stranke z dne 23. 12. 2010 izhaja, da je njen nalog za plačilo sodne takse njena banka zavrnila, zato iz navedenega izpisa ni razvidno, da je sodno takso tega dne tožeča stranka plačala. Po prvem odstavku 293. člena OZ se namreč šteje, da je v primeru, če se plačuje s posredovanjem banke ali druge organizacije, pri kateri ima upnik račun, dolg poravnan, ko prispe banki oziroma organizaciji, pri kateri ima upnik račun, denarno nakazilo v dobro upnika ali nalog dolžnikove banke ali organizacije, naj odobri na račun upnika znesek, ki je v njem naveden. Izpis nalogov z dne 23. 12. 2010 pa dokazuje, da je že dolžnikova banka, torej banka tožeče stranke zavrnila njen nalog za plačilo sodne takse in ga ni izvršila. Na podlagi zgoraj navedenega zato ni mogoč zaključek, da je bila sodna taksa za pritožbo dne 23. 12. 2010 plačana.

12. Šele z izpisom nalogov za račun tožeče stranke z dne 25. 01. 2011 izkazano plačilo sodne takse tega dne pa samo dokazuje pravilnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da sodna taksa za pritožbo ni bila plačana v roku za plačilo le-te iz naloga za plačilo z dne 17. 12. 2010. Pritožnica namreč ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je nalog za plačilo sodne takse za pritožbo prejela dne 20. 12. 2010. Čim pa je tako, je bilo plačilo sodne takse šele 25. 01. 2011 izvedeno nepravočasno, zato je prvostopenjsko sodišče imelo podlago za izdajo izpodbijanega sklepa v tretjem odstavku 105.a člena ZPP. Na drugačno presojo ne vpliva niti pritožbena navedba, da je tožeča stranka šele po izteku roka za plačilo izvedela za bankino zavrnitev njenega naloga z dne 23. 12. 2010. Dolžna skrbnost tožeče stranke je narekovala njeno preveritev pravočasne izvršitve njenega naloga.

13. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Ker pa v obravnavani zadevi ne gre za izpodbijanje katere od odločitev iz drugega odstavka 366. člena ZPP, je odgovor na pritožbo zoper izpodbijani sklep po prvem odstavku 366. člena ZPP izključen, zato stroškov toženkinega odgovora ni mogoče obravnavati kot potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da jih je dolžna nositi tožeča stranka sama.

Datum zadnje spremembe:

16.10.2012

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Cpg 207/2013
• VSM Sodba I Cp 795/2019
• VSL sklep I Cpg 1509/2010