VSL sodba I Cpg 610/2011

Jedro

Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve pravice do izjave, ker je pravilna ocena, da je tožena stranka omenjeni dokaz predlagala le pavšalno - „po potrebi“.

V predmetni zadevi je pravno odločilno le to, da blago ni izpolnjevalo pogojev za uporabo nižje carinske dajatve. Strošek plačila carinske dajatve je potreben strošek, ki ga je špediter plačal za naročnika (toženo stranko). Ugovor tožene stranke, da je dodatni strošek carinskih dajatev povzročila tožeča stranka, ker ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ni utemeljen. Tožena stranka bi morala pravilno odmerjeno carinsko dajatev plačati že ob uvozu blaga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v veljavi obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 815/2008-2 z dne 24. 01. 2008, v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.234,30 EUR (2. točka izreka). Toženi stranki je v plačilo naložilo stroške postopka tožeče stranke, v roku 8 dni, v znesku 123,26 EUR, v primeru zamude s plačilom pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Po napovedi pritožbe je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi oziroma razveljavi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ugotovi in prizna obstoj nasprotne terjatve in ugodi nasprotnemu pobotnemu predlogu, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov oziroma podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov pritožbe ni priglasila.

3. Pritožba je bila pravilno vročena tožeči stranki v izjavo. V odgovoru predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške poštnine.

4. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi novelirane določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva, na katere je pritožbeno sodišče vezano (1. odstavek 458. člena ZPP):

tožeča stranka se je zavezala za toženo stranko opraviti tudi storitve v zvezi s carinjenjem določenega blaga, ki ga je zanjo uvozila.

račun tožeče stranke z dne 20. 04. 2006 (B3), ki se nanaša na uvožene storitve, je tožena stranka plačala,

tožena stranka je uvozila blago – rastlinsko smetano,

ob uvozu blaga je tožena stranka plačala carinske dajatve po tarifni oznaki 21069098 (B3),

ob kasnejšem inšpekcijskem nadzoru je bilo ugotovljeno, da je bilo blago napačno deklarirano po tarifni oznaki 21069098,

s carinsko upravno odločbo, ki je nobena od strank ni izpodbijala s pritožbo (A3), je bilo blago uvrščeno v tarifno oznako 21069092 ter zanj odmerjena dodatna carinska dajatev v višini 406,22 EUR,

tožeča stranka je znesek 406,22 EUR plačala carinski upravi in s tožbo zahteva od tožene stranke, kot naložnice carinjenja povrnitev navedenega zneska.

7. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene postopkovne kršitve po 339. členu ZPP, ker ni zaslišalo priče D. K., ki ga je tožena stranka predlagala v vlogi z dne 09. 09. 2008 (list. št. 31). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje smiselno očitane kršitve pravice do izjave (8. točka 2. odstavka 339. člena) ni storilo, ker je pravilna ocena, da je tožena stranka omenjeni dokaz predlagala le pavšalno - „po potrebi“. Pričo je predlagala za dokaz trditev, „da je prav tožeča stranka (konkretno njihova ekspozitura v Ljubljani) zavrnila vsako možnost sodelovanja v pritožbenem postopku, kar po potrebi lahko potrdi predlagana priča s strani tožene stranke D. K..“ (list. št. 31).

8. Tožena stranka je nadalje v vlogi z dne 07. 07. 2010 zapisala, da „ … meni, da za odločitev sodišča ni potreben narok in se za razpisom le-tega ne strinja, saj enostavno sodišče svojo odločitev lahko sprejme že na podlagi dokumentarnih dokazov, že razpoložljivih v spisu“ (list. št. 43). Ker tožena stranka pri zaslišanju priče ni (več) vztrajala, nezaslišanja priče pa tudi ni grajala na samem naroku za glavno obravnavo, ki ga je sodišče prve stopnje sicer izvedlo dne 03. 09. 2010, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka zatrjevanih procesnih kršitev ni grajala takoj, ko je bilo to mogoče, za nasprotno pa trditev v pritožbi ne ponudi. Zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni vsebinsko presojalo (1. odstavek 286.b člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila v konkretnem primeru med strankama sklenjena špedicijska pogodba (851. in nadaljnji členi OZ). Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki ni predmet preizkusa (1. odstavek 458. člena OZ) je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora naročnik (tožena stranka) povrniti stroške carinskih dajatev, ki jih je za naročnika poravnal špediter (tožeča stranka) (1. odstavek 851. člena v zvezi s 859. členom OZ). Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v predmetni zadevi pravno odločilno le to, da blago ni izpolnjevalo pogojev za uporabo nižje carinske dajatve. Strošek plačila carinske dajatve je potreben strošek, ki ga je špediter plačal za naročnika (toženo stranko). Ugovor tožene stranke, da je dodatni strošek carinskih dajatev povzročila tožeča stranka, ker ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ni utemeljen. Tožena stranka bi morala pravilno odmerjeno carinsko dajatev plačati že ob uvozu blaga (20. 04. 2006, priloga B3).

10. Tožena stranka, ki opravljenih storitev tudi ni pravočasno grajala (račun št. 33100067895 z dne 20. 04. 2006, v znesku 1.234,30 EUR), te terjatve sedaj ne more uspešno uveljavljati v pobot po pogodbeni podlagi. Njene trditve v smislu poslovne odškodninske odgovornosti pa so bile preveč pavšalne za obravnavo (239. člen OZ). Prav tako gre toženi stranki odgovoriti, da vtoževana terjatev ne izhaja iz računa 33100067895, temveč iz računa 111000725750 z dne 17. 10. 2007, v znesku 406,22 EUR. Čeprav je ta račun tožena stranka zavrnila, ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v pravdnem postopku kot eno od dokaznih listin. Naravo verodostojne listine, je imel račun št. 11100072570 le v izvršilnem postopku.

11. Pritožnik graja tudi materialno pravno odločitev v stroškovnem delu in izraža dvom, da ima pooblaščenka tožeče stranke stalni naslov prebivališča v K. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima tožeča stranka kot gospodarska družba sedež v K., zato so pritožbene navedbe o stalnem prebivališču pooblaščenke, brezpredmetne.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa je na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni predmet pritožbenega preizkusa (1. odstavek 458. člena ZPP), pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo absolutnih bistvenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

16.10.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1978/2014
• VSM sklep I Ip 1245/2015
• Sodba I Up 140/2002