VSL sodba in sklep I Cpg 774/2011

Jedro

Zakonski in podzakonski predpis zahtevani nivo vzdrževanosti ceste in brežin opredeljujejo po kriteriju končnega rezultata, ki je v varnem odvijanju prometa. Promet se ne odvija varno, če z brežin ob cesti pada kamenje. Obveznosti, ki jih zakon nalaga toženi stranki, niso obligacije rezultata, pač pa izjemno skrbnega prizadevanja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71277/2009 z dne 27. 05. 2009 vzdrži v veljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka, toženi stranki pa se naloži, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 354,10 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 294,48 EUR,v petnajstih dneh.

III. Pritožba tožene stranke se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71277/2009 z dne 27. 05. 2009 tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki poravnati stroške postopka v višini 205,70 EUR v roku petnajst dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožena stranka se je pritožila zoper sklep o stroških, ki je sestavni del sodbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Glede na spremembo prvostopenjske sodbe tožena stranka nima več pravnega interesa za obravnavanje pritožbe zoper stroškovno odločitev prvotne sodbe, zato je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrglo.

5. V navedeni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP), zato je o pritožbi na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

6. Dejansko stanje v zadevi ni bilo sporno. Poškodbo avtomobila zavarovanca tožeče stranke je povzročil kamen, ki je padel z brežine na levi strani ceste v trenutku, ko se je vozilo peljalo mimo. Gre za relativno visoko in strmo brežino, ki je od vrha pa do tal zavarovana z lovilno mrežo, ki ni bila nikjer pretrgana ali luknjičasta ali kako drugače poškodovana. Ker je tožena stranka postavila lovilne mreže tako, kot to določa področni predpis, je po oceni sodišča prve stopnje storila vse, kar je bila dolžna storiti, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaključilo je, da je do škodnega dogodka prišlo naključno in izven sfere odgovornosti tožene stranke.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje v navedeni zadevi zmotno uporabilo materialno pravo, v določeni meri pa je utemeljen tudi pritožbeni očitek o nasprotujočih si sodbenih razlogih. Zakon o javnih cestah v 5. členu določa, da morajo biti javne ceste vzdrževane tako, da omogočajo varno odvijanje prometa. Nepravilno se sodba sklicuje na Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Uradni list SRS št. 11/1988), ki se od 25. 09. 1998 ne uporablja več, ker je bil razveljavljen z uveljavitvijo Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Uradni list RS št. 62/1998 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Pravilnik). Citirani Pravilnik določa vrste vzdrževalnih del na javnih cestah in potrebni nivo vzdrževanosti javnih cest (1. člen). Na podlagi 18. člena Pravilnika morajo biti redno vzdrževane tudi brežine usekov, zasekov in nasipov tako, da sta zagotovljena določen nagib in oblika, da se na njih stalno utrjuje ali odstranjuje nestabilni material ter da so postavljene tehnične in biološke zaščitne ureditve (zaščitna vegetacija, zaščitne mreže ter druge naprave in ureditve za vzdrževanje nestabilnega materiala).

8. Citirani zakonski in podzakonski predpis zahtevani nivo vzdrževanosti ceste in brežin opredeljujejo po kriteriju končnega rezultata, ki je v varnem odvijanju prometa. Promet se ne odvija varno, če z brežin ob cesti pada kamenje. Obveznosti, ki jih zakon nalaga toženi stranki, po oceni pritožbenega sodišča sicer niso obligacije rezultata, pač pa izjemno skrbnega prizadevanja. Kljub temu, da mora tožena stranka javne ceste vzdrževati tako, da je na njih omogočen varen in neoviran promet, da mora poskrbeti za učinkovito zavarovanje brežin, za škodo zaradi padca kamna na cesto ne odgovarja, če dokaže, da je storila vse, kar bi morala, da bi padec kamna na cesto preprečila.

9. Ne drži, da bi tožeča stranka morala opredeljeno navesti, česa tožena stranka ni storila, pa bi morala. Na kakšen način in s kakšnimi ukrepi bi tožena stranka kot upravljavec cest dosegla zahtevani rezultat (varen promet), je razvidno iz citiranega določila 18. čl. Pravilnika, zato izrecne nasprotne trditve niso potrebne. Zagotoviti mora določen nagib in obliko brežine, stalno utrjevati ali odstranjevati nestabilni material ter skrbeti za tehnično brezhibnost tehničnih in bioloških zaščitnih ureditev. Zato ni mogoče pritrditi zaključku prvostopnega sodišča, da je tožena stranka s tem, ko je namestila zaščitno lovilno mrežo, ki ni bila poškodovana, storila vse, kar je bila dolžna za ustrezno zavarovanje brežine. Pritožba utemeljeno opozarja, da ji Pravilnik izrecno nalaga tudi stalno odstranjevanje nestabilnega materiala, ki bi lahko padel na cestišče. Še zlasti, ker je do poškodbe prišlo na odseku ceste z visoko in zelo strmo brežino, obvladovanje katere zahteva posebno skrbnost. Tožena stranka ni podala nobenih konkretnih navedb, da je bodisi sama bodisi po svojem pogodbenem izvajalcu poskrbela za redno utrjevanje brežine, za redno odstranjevanje nestabilnega materiala ipd. Morda se vseh padcev kamenja tudi ob skrajni skrbnosti upravljalca cest ne da preprečiti, vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka v obravnavani situaciji ni izkazala, da je storila vse, kar ji nalagajo citirani predpisi. Ob tem so bile v postopku na prvi stopnji neprerekane trditve tožeče stranke, da gre za nevaren odsek ceste in da na delu, v katerem je prišlo do nezgode, pogosto prihaja do krušenja kamenja s pobočja na cestišče, zaradi česar bi morala tožena stranka opravljati skrbnejši in izdatnejši nadzor.

10. Ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ob pravilni uporabi materialnega prava napotuje na zaključek, da tožena stranka odseka cestišča, na katerem je prišlo do nezgode, oziroma brežin nad cestiščem, ni vzdrževala v skladu z 18. čl. Pravilnika. Zato je temelj njene odškodninske odgovornosti podan. Na podlagi 358. člena ZPP je višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Druge predpostavke odškodninske odgovornosti (vzročna zveza, škoda) tožene stranke namreč niso bile sporne. Tožena stranka je ugovarjala le obrestnemu delu tožbenega zahtevka oziroma zapadlosti vtoževane terjatve z utemeljitvijo, da gre za proračunskega porabnika in da bi ji tožeča stranka zaradi tega morala omogočiti tridesetdnevni rok plačila od prejema odškodninskega zahtevka. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil s strani tožeče stranke določeni petnajstdnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti povsem primeren in skladen z običaji, zato se tožena stranka na svoj status proračunskega uporabnika ne more uspešno sklicevati.

11. Zaradi spremembe sodbe je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških, ki jih je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki in ki jih je odmerilo v višini priglašenih stroškov: nagrade za postopek 89,70 EUR, nagrade za narok 82,80 EUR + 20 % DDV, takse za postopek 99,00 EUR ter potnih stroškov pooblaščenca tožeče stranke v višini 48,10 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov v višini nagrade za pravno sredstvo 110,40 EUR, 20% DDV pavšalni znesek za plačilo poštnih storitev ter takse za postopek o pritožbi v višini 135,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

05.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cpg 1254/2013
• VSL Sodba II Cp 40/2022