VSL sodba I Cpg 629/2011

Jedro

V obravnavanem primeru ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe, saj ima vtoževana terjatev pravni temelj v neupravičeni pridobitvi. Za kondikcijske zahtevke velja splošni zastaralni rok petih let.

Zahtevek iz neupravičene pridobitve ima neupravičeno osiromašeni zoper pridobitelja le v primeru, da je prehod premoženja (dajatev ali storitev) koristen osebno za pridobitelja. Če pridobitelj iz kakšnega razloga od prehoda premoženja nima koristi (četudi bi jo kdo drug na mestu pridobitelja sicer imel), potem zahtevek zoper pridobitelja ni utemeljen. Glede na neprerekane trditve tožene stranke, da je ves izstopni DDV odvedla državi, tožena stranka na račun zaračunanega in s strani tožeče stranke tudi plačanega DDV ni bila osebno okoriščena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v:

- izpodbijani 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo glavnice v znesku 41.964,60 EUR (prej 10.056.398,50 SIT) in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 14. 02. 2006 dalje do plačila, ter

- izpodbijani 3. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.726,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 1.471,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki znesek 10.056.398,50 SIT (sedaj 41.964,60 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 02. 2006 dalje do plačila (1. točka izreka). V delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 10.056.398,50 SIT (sedaj 41.964,60 EUR) od 17. 12. 2005 do 13. 02. 2006, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 441.368,00 SIT (sedaj 1.841,79 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper 1. in 3. točko izreka izpodbijane sodbe se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni vložila.

4. Višje sodišče je o pritožbi tožene stranke že odločalo. Pritožbi je ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 10.056.398,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 02. 2006 dalje do plačila, zavrnilo, in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.147,45 EUR. Tožeči stranki je naložilo še plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke v višini 1.407,99 EUR.

5. Po vloženi reviziji tožeče stranke, je Vrhovno sodišče RS s sklepom III Ips 137/2008 z dne 17. 05. 2011 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

6. V ponovljenem pritožbenem postopku višje sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena.

7. Višje sodišče se glede pritožbenih navedb, ki zadevajo uporabo določbe 191. člena Obligacijskega zakonika (1) (vsebinsko enak je bil 211. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (2)), v izogib ponavljanju razlogov v celoti sklicuje na 8. do 10. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 137/2008 z dne 17. 05. 2011, ki je odločilo, da trditvena podlaga obravnavanega gospodarskega spora ne daje podlage za uporabo tega člena OZ, obramba tožene stranke v tej smeri pred sodiščem prve stopnje pa ni bila sklepčna.

8. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja. Tožena stranka je v pritožbi trdila, da gre v obravnavanem primeru za periodične terjatve, za katere velja enoletni zastaralni rok (355. člen OZ; v delu, pomembnem za ta postopek, je določba vsebinsko enaka 378. členu ZOR). V vsakem primeru pa naj bi med pravdnima strankama šlo za gospodarsko pogodbo, za katero velja triletni zastaralni rok.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da v obravnavanem primeru ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe, saj ima vtoževana terjatev pravni temelj v neupravičeni pridobitvi. Ker za kondikcijske zahtevke velja splošni zastaralni rok petih let (346. člen OZ), je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zastaralni rok v konkretnem primeru še ni potekel. Višje sodišče na tem mestu še pripominja, da v konkretnem primeru spornemu zahtevku ni mogoče pripisati njegove občasnosti; občasen je bil zgolj način obračunavanja električne energije, tožbeni zahtevek pa temelji na neupravičeni pridobitvi.

10. Tožeča stranka želi s tožbo doseči vračilo plačanega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), ki ji ga je po njenem mnenju neupravičeno zaračunala tožena stranka. Zakonsko podlago za obračun DDV za dobavljeno električno energijo predstavlja 10. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) (3). Ta člen določa, da se pri prometu storitev, kjer davčni zavezanec (tožena stranka) deluje v svojem imenu in za račun druge osebe (tožeče stranke), šteje, da prejme in opravi te storitve sam. To pomeni, da je tožena stranka, ki je pri zaračunavanju stroškov dejanskemu uporabniku (tožeči stranki) obračunavala DDV po stopnji 19 % oziroma 20 %, ravnala pravilno, vendar pa je DDV obračunavala od napačne davčne osnove. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje je tožena stranka na računih, izstavljenih tožeči stranki kot davčno osnovo upoštevala 80 % bruto vrednosti izstavljenega računa s strani E. d.d. Ker tožena stranka z ničemer ni izkazala obsega ali vrste storitve, ki naj bi jo sama opravila (dodana vrednost tožene stranke) in ki bi sicer opravičevala zaračunano razliko med 80 % neto vrednosti izstavljenega računa E. d.d. in dejansko obračunano davčno osnovo, to pomeni, da je tožena stranka DDV obračunavala od previsoke davčne osnove. Kot davčno osnovo za izstavljene račune tožeči stranki bi tako tožena stranka morala vzeti 80 % neto vrednosti izstavljenega računa E. d.d. Iz tega sledi, da bi bila torej tožena stranka lahko obogatena za razliko med obračunanimi (previsokimi) davčnimi osnovami in davčnimi osnovami, ki bi jih bila upravičena obračunati. Višje sodišče po vpogledu v predmetni spis ugotavlja, da tožeča stranka trditev v tej smeri ni podala, zato se v presojo neupravičene pridobitve iz naslova previsoko zaračunanih davčnih osnov ni spustilo.

11. Na podlagi navedenega višje sodišče sicer sledi razlogom izpodbijane sodbe, da je tožena stranka neupravičeno zaračunavala DDV od previsoke davčne osnove, ne pa tudi, da je tožena stranka neupravičeno obogatena za dodatno zaračunani DDV. Tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je sama ves izstopni (4) DDV odvedla naprej državi. Teh s strani tožene stranke zatrjevanih dejstev tožeča stranka ni prerekala, kar upoštevaje drugi odstavek 214. člena ZPP pomeni, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana. V sodni praksi, na katero je v razveljavitvenem sklepu opozorilo Vrhovno sodišče RS, je zavzeto stališče, da ima zahtevek iz neupravičene pridobitve neupravičeno osiromašeni zoper pridobitelja le v primeru, da je prehod premoženja (dajatev ali storitev) koristen osebno za pridobitelja. To izhaja iz tretjega odstavka 190. člena OZ. Če pridobitelj iz kakšnega razloga od prehoda premoženja nima koristi (četudi bi jo kdo drug na mestu pridobitelja sicer imel), potem zahtevek zoper pridobitelja ni utemeljen. Glede na neprerekane trditve tožene stranke, da je ves izstopni DDV odvedla državi, višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka na račun zaračunanega in s strani tožeče stranke tudi plačanega DDV ni bila osebno okoriščena. Pri tem za predmetno pravdo niti ni bistveno, od katere davčne osnove je tožena stranka obračunavala DDV. Tudi če je bil DDV obračunan od previsoke davčne osnove, kar pomeni, da je tožeča stranka toženi stranki DDV zneskovno plačevala v višjih zneskih kot bi ga sicer plačevala, če bi tožena stranka DDV obračunavala od pravilne davčne osnove, je bil ves DDV, ki ga je tožena stranka od tožeče prejela, odveden državi. V tem primeru je lahko torej kvečjemu obogatena država, ne pa tožena stranka. Ker tako obogatitev tožene stranke, kot ena od predpostavk obogatitvenega zahtevka, ni podana, je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

12. Ostale pritožbene navedbe o dolžnem preverjanju računov s strani tožeče stranke, o tem, da imata nepremičnini skupno odjemno mesto za električno energijo itd. za odločitev v predmetni pravdi niso bistvenega pomena zato se višje sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Višje sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe.

14. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po določilu prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ni uspela, (to pa je tožeča stranka) nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Kot potrebne stroške je višje sodišče toženi stranki priznalo odvetniške stroške za sestavo odgovora na tožbo (900 točk), za sestavo prve pripravljalne vloge (900 točk) in za zastopanje na naroku za glavno obravnavo (900 točk), ni pa ji priznalo nagrade iz naslova „obvestilo stranki“, ker je to strošek, ki se priznava v okviru drugih osnovnih postavk zastopanja ter prijavljenih materialnih stroškov, ki nimajo podlage v tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife. Upoštevajoč materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve (24,78 EUR), ter 20 % DDV, znaša nagrada pooblaščencu tožene stranke 1.516,90 EUR. Skupaj s sodno takso za odgovor na tožbo v višini 209,82 EUR je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 1.726,72 EUR pravdnih stroškov.

15. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je dolžna tožeča stranka povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Kot potrebne stroške je višje sodišče toženi stranki priznalo odvetniške stroške za sestavo pritožbe (1.125 točk), ni pa ji priznalo nagrade iz naslova „2 obvestili stranki“ in „pridobitev potrdila o pravnomočnosti“, ker je to strošek, ki se priznava v okviru drugih osnovnih postavk zastopanja ter prijavljenih materialnih stroškov, ki nimajo podlage v tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife. Upoštevajoč materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve (10,32 EUR), ter 20 % DDV, znaša nagrada pooblaščencu tožene stranke 632,04 EUR. Skupaj s sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 839,29 EUR je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 1.471,33 EUR pritožbenih stroškov.

16. Tožeča stranka je sicer v revizijskem postopku uspela, vendar stroškov, ki jih je imela z vložitvijo revizije, sodišču ni priglasila. Zato je odpadel izrek o stroških revizijskega postopka. Tožena stranka je v revizijskem postopku, v katerem je uspela tožeča stranka, priglasila stroške odgovora na revizijo, zato sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.

(2) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOR.

(3) Ur. l. RS, št. 89/1998 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

(4) DDV, ki ga je E. L. d.d. obračunala na računih, poravnanih s strani tožene stranke, predstavlja vstopni davek tožene stranke, zaračunani DDV tožeči stranki pa za toženo stranko predstavlja njen izstopni davek.

Datum zadnje spremembe:

16.10.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1624/2009
• Sodba II Ips 17/94
• Sodba II Ips 581/96