VSL sklep I Cpg 182/2012

Jedro

Razlaga, kot jo v pritožbi ponujata toženi stranki, da bi za odločitev o umiku tožbe moralo sodišče pridobiti izjavo toženih strank, ker zakonski rok za odgovor na tožbo še ni potekel, presega okvir jasne določbe prvega odstavka 188. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke nosijo vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zaradi umika tožbe postopek ustavilo.

2. Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožili toženi stranki zaradi kršitev določb pravdnega postopka in predlagali razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. V odgovoru na pritožbo so tožeče stranke predlagale zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnici zmotno menita, da prvostopenjsko sodišče, ker še ni potekel 30-dnevni rok od vročitve tožbe za njun odgovor nanjo, ne bi smelo odločati o umiku tožbe brez izjasnitve toženih strank o umiku. Če je bila do novele ZPP-D možna različna razlaga o tem, do kdaj se tožba lahko umakne brez privolitve toženca, pa je ZPP-D to vprašanje v prvem odstavku 188. člena uredil nedvoumno. Umik tožbe brez privolitve toženca je dopusten, preden se tožena stranka z vložitvijo odgovora na tožbo spusti v obravnavanje glavne stvari. Zakon torej opredeljuje tisto procesno dejanje toženca, ki povzroči odvisnost dopustnosti umika tožbe od soglasja toženih strank. Razlaga, kot jo v pritožbi ponujata toženi stranki, da bi za odločitev o umiku tožbe moralo sodišče pridobiti izjavo toženih strank, ker zakonski rok za odgovor na tožbo še ni potekel, presega okvir jasne določbe prvega odstavka 188. člena ZPP.

6. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da sta se toženi stranki že spustili v obravnavanje glavne stvari, kar dokazuje postopek zavarovanja, ki teče pod opr. št. Zg 81/2011. Glavna stvar v predmetnem postopku je obravnava tožbenega zahtevka, torej gre za postopek po vloženi tožbi in ne za katerikoli drug postopek, ki se vodi samostojno. Procesnih dejanj tožencev v drugem postopku torej ni mogoče upoštevati tudi v tem postopku, ki se vodi po vloženi tožbi.

7. Ker so se torej pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, postopek prvostopenjskega sodišča in njegova odločitev pa za pravilnega in zakonitega, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženih strank zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Odločitev o pritožbenih stroških toženih strank temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in je posledica njunega neuspeha v pritožbenem postopku. Ker ne gre za katerega od sklepov iz drugega odstavka 366. člena ZPP, se po prvem odstavku 366. člena ZPP v postopku s pritožbo zoper sklep ne uporabljajo določbe ZPP o odgovoru na pritožbo. Zakon je torej izključil potrebnost odgovora na pritožbo zoper tak sklep, zato tudi stroškov odgovora na pritožbo ni utemeljeno obravnavati kot potrebne stroške (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da so tožeče stranke te stroške dolžne nositi same.

Datum zadnje spremembe:

16.10.2012

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 278/2006
• VDSS sklep Psp 386/2013
• VSK sklep Cp 526/2011