VSL sodba I Cpg 566/2011

Jedro

Vprašanje, ali je podana kvalificirana oblika krivde v škodnem ravnanju, predstavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 5.224,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 04. 2006 dalje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.096,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 629,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.224,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 04. 2006 dalje (1), tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem je dolžna tožena stranka plačati znesek 5.224,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 14. 04. 2006 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 5.224,76 EUR od 14. 04. 2006 do 20. 04. 2006, pa je zavrnilo (2). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 439.63 EUR (3).

2. V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po določilu 1. odstavka 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ima tožeča stranka pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil bolezen, poškodbo ali smrt zavarovane osebe. 2. odstavek tega člena pa določa, da za tako škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovarja delodajalec.

5. V 135. členu Obligacijski zakonik ureja odgovornost za naklepno in malomarno ravnanje, vendar pa pojma namena in hude malomarnosti ne opredeljuje. Vsebino teh nedoločnih pojmov določajo pravni standardi. Huda malomarnost je podana tedaj, kadar voznik (v tem primeru viličarist) ne ravna tako, kot bi ravnal povprečen voznik. Pri razmejitvi stopnje malomarnosti je treba presoditi, ali očitano dejanje objektivno kaže na zanemarjanje skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega človeka pri izpolnjevanju dolžnosti, vzdrževati se ravnanja, ki utegne povzročiti škodo. Merilo pri navadni malomarnosti pa je posebej skrben, pazljiv človek in presoja, ali bi se tak človek moral in mogel zavedati možnosti nastanka škode zaradi svojega dejanja. Pri ugotavljanju krivde je v tem primeru potrebno izhajati iz ravnanja povprečnega delavca (viličarista). Delavec mora delo opravljati s skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih. V konkretnem primeru bi viličarist ravnal hudo malomarno, če bi njegovo ravnanje odstopalo od ravnanja povprečnega viličarista.

6. Drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izrecno zapisalo, da je delavec tožene stranke povzročil nesrečo iz hude malomarnosti. Po oceni višjega sodišča pa takšna ugotovitev dovolj jasno izhaja iz tega, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za povrnitev škode in iz navedbe, da je viličarist (so)odgovoren za nastanek škode ter iz sklicevanja sodišča prve stopnje na trditve tožeče stranke, da je viličarist povzročil škodo iz hude malomarnosti (86. člen ZZVZZ). Obstoj krivde se pri civilni odškodninski odgovornosti v skladu s 1. odstavkom 131. člena OZ domneva. V primeru iz 86. odstavka ZZVZZ, ko je za utemeljitev odškodninske podlage zahtevana kvalificirana oblika krivde, pa je na strani oškodovanca trditveno in dokazno breme, da je podana takšna oblika krivde.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za nesrečo odgovoren (tudi) viličarist (delavec tožene stranke), ki se ni prepričal, da se je oškodovanec (voznik tovornjaka) vrnil v svoje vozilo, čeprav je moral vedeti, da je njegova vidljivost v času, ko naloži paleto, okrnjena. Tožena stranka v pritožbi izpodbija navedeno ugotovitev in ponavlja svoje trditve iz postopka na prvi stopnji, da viličaristu ni mogoče očitati hude malomarnosti, saj je storil vse, da do nesreče ne bi prišlo: oškodovanec je bil pisno in tudi ustno opozorjen na nevarnost, viličarist se je prepričal o tem, da je pot za vzvratno vožnjo prosta, vendar je oškodovanec nepazljivo zašel o območje delovanja stroja, zato je prišlo do nezgode.

8. Vprašanje, ali je podana kvalificirana oblika krivde v škodnem ravnanju, predstavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je sicer zatrjevala in dokazovala dejanske okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na strožjo stopnjo krivdnega ravnanja viličarista. Sodišče prve stopnje je zgolj sledilo trditvam tožeče stranke in ugotovilo le, da se viličarist ni prepričal, da se je oškodovanec vrnil v svoje vozilo, čeprav bi moral vedeti, da nje njegova vidljivost v času, ko naloži paleto, okrnjena. Višje sodišče (na podlagi 2. odst. 358. člena ZPP) ugotavlja, da iz listin v spisu in iz zapisnikov v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 966/2005 izhaja, da je (izpoved viličarista) viličarist vedel, da se oškodovanec ni vrnil v svoje vozilo, in da se je pred vožnjo vzvratno prepričal, da sme to storiti brez nevarnosti za druge. Viličarist je namreč izpovedal, to pa je potrdil tudi voznik tovornjaka (priča J. P.), ki ga je vililčarist takrat razkladal, da je v času, ko se je zgodila nesreča, vozil z minimalno hitrostjo. Iz skladne izpovedbe viličarista in priče P. tudi izhaja, da je viličarist tik pred nesrečo moral iti z viličarjem malo nazaj, saj je popravljal paleto, ki jo je razlagal V tistem trenutku je moral pogledati naprej in je zato potem, ko je le malo, za manj kot 20 cm, zapeljal nazaj, povozil oškodovanca.

9. Višje sodišče na podlagi navedenega ocenjuje, da viličaristu ni mogoče očitati, da je pri vožnji vzvratno ravnal s hudo malomarnostjo. Glede na ugotovitve sodišča bi se mu lahko očitala le (navadna) malomarnost, ki ne zadostuje za ugoditev tožbenemu zahtevku po 86. člena ZZVZZ, saj je le huda malomarnost lahko podlaga za povračilo škode. Ker je zaradi navedenega materialno pravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi (so)odgovornosti viličarista (delno) utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke, je višje sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

10. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da je do nesreče prišlo izključno zaradi ravnanja oškodovanca, ki se je gibal v območju delovanja viličarja, ne pa, kot je to pravilo, v svojem vozilu. Sodišče prve stopnje je opisano ravnanje oškodovanca opredelilo kot njegov soprispevek k nastanku škode. Višje sodišče ocenjuje, da viličaristu sicer ni mogoče očitati hude malomarnosti, ni pa mogoče izključiti njegove (navadne) malomarnosti, zato ni mogoče govoriti o izključitvi odgovornosti tožene stranke.

11. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katerih dokaznih predlogov ni izvedlo in zakaj. Sodišče prve stopnje je navedlo, katere dokaze je izvedlo ter pojasnilo, da je (vse) ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, saj je že z izvedenim dokaznim postopkom glede na ostale dokaze lahko z gotovostjo ugotovilo odločilna dejstva v sporu. Neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga lahko pomeni kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Na to kršitev pa pritožbeno sodišče ne pazi (več) po uradni dolžnosti, tožena stranka pa v pritožbi ne zatrjuje, da ji je bila s tem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Zato višje sodišče tega pritožbenega očitka ni presojalo.

12. V skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Po spremembi izpodbijane sodbe je tožeča stranka tako v postopku v celoti uspela in je zato upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov, ki jih je višje sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in ob upoštevanju odvetniške in taksne tarife. Tožeča stranka je toženi stranki tako dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.096,50 EUR.

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v povezavi z 2. odst. 154. člena ZPP. Ker je pritožnik s pritožbo uspel, mu je tožeča stranka dolžna povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 656,87 EUR.

14. Tožeča stranka je dolžna povrniti odmerjene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

Datum zadnje spremembe:

16.10.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 141/2010
• VSL sodba I Cpg 1141/2014
• VSL sklep I Cpg 1399/2010