VSL sklep I Cpg 1052/2010

Jedro

Zgolj okoliščina, da tožeča stranka predmetnih nepremičnin ni uporabljala, ji ni avtomatično odvzelo pravic, ki so bile povezane z v zemljiški knjigi vpisano pravico uporabe.

V postopku na prvi stopnji nobena od strank ni zatrjevala, da bi kdo drug razen njiju bil dejanski imetnik pravice uporabe na spornih parcelah oziroma njihov lastnik oziroma, da bi lastnica postala M.. Zato zaključek sodišča prve stopnje, da je postala lastnica predmetnih parcel M. nima ustrezne trditvene podlage in temelji na kršitvi razpravnega načela in posledično na nepravilni uporabi določb 7. in 8. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 578.711,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 11.057,79 EUR.

2. Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da ima pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na parcelah št. 2153/0, št. 2150/6 in št. 2152/0 vse k.o. X (prej 536/5 k.o. X). Te parcele naj bi uporabljala tožena stranka za opravljanje svoje pridobitne dejavnosti brez pravne podlage, zaradi česar naj bi bila tožeča stranka prikrajšana, tožena stranka pa neupravičeno obogatena. Tožeča stranka s tožbo zahteva, da ji tožena stranka plača nadomestilo za korist, ki jo je imela od uporabe njenih zemljišč in sicer uporabnino za čas od 13. 09. 1992 do 13. 09. 1997 v skupni višini 578.711,21 EUR.

5. Tožena stranka je priznala, da predmetne nepremičnine uporablja že od leta 1961 za opravljanje svoje dejavnosti - storitve avtobusne postaje, kar predstavlja javno službo. Tožbenemu zahtevku pa je nasprotovala s trditvijo, da je predmetne parcele, ki v naravi predstavljajo javno dobro, dobila v uporabo od M. L., na podlagi gradbenega dovoljenja, da na tem prostoru zgradi objekt (parc. št. 2153) in uredi parkirišča za avtobuse - postajališča (parc. št. 2152 in 2150/6), kar predstavlja infrastrukturo avtobusne postaje. Trdila je, da je na navedenih parcelah zgradila objekt in parkirišča s svojimi sredstvi.

6. Po stališču tožene stranke gradbeno dovoljenje v povezavi z dejstvom, da so zemljišča javno dobro, predstavlja veljavno pravno podlago, po kateri uporablja navedene parcele. Do prikrajšanja tožeče stranke tudi ni moglo priti, ker naj bi tožena stranka v posledici gradnje na tujem postala lastnica predmetnih zemljišč. Tožena stranka je oporekala aktivni legitimaciji tožeče stranke tudi iz razloga, da lastninjenje predmetnega zemljišča še ni končano.

7. Tožena stranka je svoje nasprotovanje oprla še na trditev, da do prikrajšanja tožeče stranke ni moglo priti spričo dejstva, da javno dobro, kar predstavlja zemljišče predmetnih parcel, ni v pravnem prometu in ga tožeča stranka ne bi mogla tržiti oziroma z njim prosto razpolagati.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v zemljiški knjigi na parc št. 2152, 2153 in 2150/6 k.o. X vknjižena družbena lastnina, s pravnim prednikom tožeče stranke kot imetnikom pravice uporabe od leta 1971 dalje (A1). Hkrati pa je ugotovilo, da je Občina Ljubljana dne 01. 03. 1961 izdal odločbo pravnemu predniku tožene stranke, s katerim je slednjemu izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo avtobusne postaje na zemljišču parc. št. 536/5 k. o. X (sedaj parc št. 2152, 2153 in 2150/6 k.o. X- B7, B8) in da je Občina Ljubljana dne 16. 09. 1961 izdal odločbo o tehničnem prevzemu gradbenega objekta avtobusne postaje in izdal uporabno dovoljenje zanjo.

9. Med strankama je tudi nesporno, da je tožena stranka vseskozi od leta 1961 uporabljala predmetne parcele za opravljanje svoje dejavnosti, to je dejavnosti avtobusne postaje, medtem ko tožeča stranka od vpisa nje kot imetnice pravice uporabe teh parcel v zemljiško knjigo torej od leta 1971 ni uporabljala.

10. Tožeča stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 08. 10. 2009 navedla, da je prišlo do preštevilčenja parcel in da so odslej predmetne parcele: parc. št. 2152, parc. št. 2153, parc. št. 2150/6 k.o. X. Zato je nerazumljiva pritožbena trditev, v kateri tožeča stranka navaja kot sporno parc. št. 2150 k.o. X. Iz baze javno objavljenih podatkov zemljiškega katastra na spletnih straneh portala Prostor izhaja, da vse tri parcele predstavljajo povezano celoto, ki je del trga Y. V naravi gre za „otok“ med dvema cestama in sicer cesto, ki pelje mimo glavne železniške postaje na eni strani in cesto, ki se nadaljuje v ulico na drugi strani. Po dostopnih javnih podatkih Wikipedije je stavba avtobusne postaje svoje prostore dobila po letu 1958 v nekdanjem pokritem in zidanem postajališču ljubljanskega tramvaja. Iz splošno znanih zgodovinskih dejstev namreč izhaja, da je na tem prostoru potekala tramvajska proga v obe smeri obkrožena z drevoredom na obeh straneh (1).

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pravnomočno zavrnjena tožba tožene stranke na ugotovitev njene lastninske pravice na predmetnih parcelah s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 170/2007 z dne 21. 01. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1053/2008 z dne 21. 12. 2007.

12. Kljub navedenemu pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Ocenilo je, da tožeča kljub drugačnemu stanju, kot izhaja iz zemljiške knjige, ni postala imetnica pravice uporabe predmetnih parcel, ker jih dejansko nikoli ni uporabljala. Takšno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Zgolj okoliščina, da tožeča stranka predmetnih nepremičnin ni uporabljala, ji ni avtomatično odvzelo pravic, ki so bile povezane z v zemljiški knjigi vpisano pravico uporabe. Tudi v sistemu družbene lastnine so morale obstajati enostranske ali pa večstranske podlage za prehod imetništva družbene lastnine v uporabo od enega subjekta na drugega (243. člen ZZD). Pri tem pritožba pravilno opozarja, da je v konkretnem primeru podlaga za vpis tožeče stranke kot imetnice pravice uporabe predmetnih parcel obstajala in je razvidna iz podatkov v zemljiški knjigi, tej podlagi pa tožena stranka ni oporekala.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni izpodbito dejstvo, ki izhaja iz podatkov zemljiške knjige torej, da je tožeča stranka imetnica pravice uporabe predmetnih parcel v družbeni lastnini.

14. Sodišče prve stopnje je odreklo tožeči stranki aktivno legitimacijo, tudi zato, ker je ugotovilo, da je z dnem uveljavitve Zakona o javnih gospodarskih službah (Ur.l. RS, št. 32/93) torej z dnem 02. 07. 1993 postala lastnica predmetnih parcel M., na podlagi prehodnih določb tega zakona, ki ureja lastninjenje infrastrukturnih objektov in naprav, ki so namenjena izvajanju javnih služb, pri čemer je štelo, da tožena stranka opravlja javno službo. Pri tem pa se ni oprlo na konkretno ugotovljena dejstva, ki bi narekovala takšen zaključek, ampak se je posplošeno sklicevalo le na določbe zakona, kar ne zadostuje.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP. V postopku na prvi stopnji namreč nobena od strank ni zatrjevala, da bi kdo drug razen njiju bil dejanski imetnik pravice uporabe na spornih parcelah oziroma njihov lastnik oziroma, da bi lastnica postala M.. Zato zaključek sodišča prve stopnje, da je postala lastnica predmetnih parcel M. nima ustrezne trditvene podlage in temelji na kršitvi razpravnega načela in posledično na nepravilni uporabi določb 7. in 8. člena ZPP.

16. Zaradi zmotnega zaključka, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, pa je ostala trditvena podlaga, s katero je tožena stranka nasprotovala tožbenemu zahtevku neizčrpana.

17. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

18. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali predstavlja gradbeno dovoljenje, na katerega se sklicuje tožena stranka, veljavni pravni naslov za uporabo predmetnih parcel. Pri tem bo moralo ugotoviti, na kakšni podlagi je bilo to dovoljenje izdano s pribavo celotne dokumentacije, ki se nahaja v spisu takratnega Občinskega ljudskega odbora št. 08/4-SA-5/1. Izdano gradbeno dovoljenje je namreč moralo temeljiti tudi na dokazilu, da je graditelj upravičen uporabiti določeno zemljišče za gradnjo. V kolikor se bo izkazalo, da je bilo to upravičenje soglasje pravnega prednika tožeče stranke kot imetnika pravice uporabe predmetnih parcel, kar zatrjuje tožeča stranka v pritožbi, bo moralo sodišče prve stopnje oceniti, kakšen pomen ima ta okoliščina, kakor tudi pritožbeno zatrjevanje, da je bilo soglasje izdano le za začasno uporabo predmetnih parcel.

19. Prav tako se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do zatrjevanja tožene stranke, da predmetne parcele predstavljajo javno dobro, ki ni v pravnem prometu. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na opredelitev javnega dobra v določbah Stvarnopravnega zakonika in Zakona o cestah.

20. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Navedeno je dokumentirano v knjigah „Ljubljanski tramvaj 1901 do 1958“ avtorja Tadeja Brateta, ki ga je izdala DZS leta 1990 in „Pozdrav iz Ljubljane – Mesto na starih razglednicah“ različnih avtorjev, ki jo je izdala Mladinska knjiga 1986.

Datum zadnje spremembe:

16.10.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2390/2014
• VSM sodba in sklep I Cpg 508/2012
• VSL Sklep I Cp 446/2018