VSL sodba I Cpg 460/2011

Jedro

Stališče tožene stranke, da vse do vročitve sklepa o izvršbi v predmetni zadevi ni bila obveščena o izbiri upnika glede 20 % vrednost del (ali kompenzacija z izdelki investitorja ali izpolnitev v denarju), zaradi česar ni bila nikoli v zamudi, je napačno že zato, ker je tožeča stranka že z izstavitvijo računov izpolnitev zahtevala v denarju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 122090/2009 z dne 04. 09. 2009 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 765,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 09. 2010 dalje do plačila (1. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki njene pravdne stroške, v višini 352,00 EUR v roku 15 dni, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od dneva vročitve te sodbe dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila pravilno vročena tožeči stranki v izjavo. V odgovoru predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva, na katere je pritožbeno sodišče vezano (1. odstavek 458. člena ZPP):

pravdni stranki sta poslovno sodelovali na podlagi Podizvajalske pogodbe št. 20-O/2006 z dne 14. 02. 2006 (v nadaljevanju Pogodba, A1), s katero je tožena stranka naročila tožeči stranki izvedbo rolo vrat v poslovno trgovskem centru S.,

za izvedeno delo je tožeča stranka izstavila dva računa; prvega št. 06-PR-2735 z dne 31. 05. 2006 v višini 10.015,02 EUR in drugega št. 07-PR-3434 z dne 15. 06. 2007 v višini 1.470,22 EUR,

tožena stranka je 80 % vrednosti obeh računov poravnala ob zapadlosti, preostalih 20 % pa je poravnala 16. 09. 2009,

tožena stranka izstavljenim računom ni ugovarjala,

tožeča stranka je nadomestno izpolnitev tožene stranke (20 % vrednosti) sprejela.

6. Tožeča stranka v predmetnem postopku vtožuje zakonske zamudne obresti od zapadlih računov št. 06-PR-2735 in št. 07-PR-3434. Sodbi sodišča prve stopnje, s katero je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, pritožnik nasprotuje zato, ker naj z izpolnitvijo 20 % vrednosti glavnice ne bi bil v zamudi. Zatrjuje, da je zamudo povzročila tožeča stranka sama s tem, ker toženi stranki ni sporočila njene izbire glede vsebine obveznosti.

7. Pravdni stranki sta zapadlost terjatve določili v 1. odstavku 6. člena Pogodbe, ki določa: „Naročnik bo plačal izvršeno delo v 60 dneh po potrditvi situacije in v roku 5 dni po prejemu plačila od investitorja, od tega bo izvajalec 20 % pogodbene kompenziral z izdelki investitorja S. d.o.o.“ Pogodbo sta stranki podpisali 14. 02. 2006. Tožeča stranka je dne 31. 05. 2006 in 15. 06. 2007 izstavila dva računa, v katerih je zahtevala 100 % plačilo v denarju. Stališče tožene stranke, da vse do vročitve sklepa o izvršbi v predmetni zadevi ni bila obveščena o izbiri upnika glede 20 % vrednost del (ali kompenzacija z izdelki investitorja S. d.o.o. ali izpolnitev v denarju), zaradi česar ni bila nikoli v zamudi, je napačno že zato, ker je tožeča stranka že z izstavitvijo računov izpolnitev zahtevala v denarju. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bil rok zapadlosti terjatve v izstavljenih računih natančno določen.

8. Način izpolnitve pogodbe s strani dolžnika (tožene stranke) je bil določen v 1. odstavku 6. člena Pogodbe. Izpolnitev je v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega (1. odstavek 282. člena OZ). Vendar pa tožena stranka v tem postopku ne nasprotuje pravici tožeče stranke do izbire, temveč zatrjuje, da je bila vsebina obveznosti za 20 % vrednosti nedoločena. Ker pa je tožeča stranka že v maju 2006 (A2) in juniju 2007 (A3) v računih zahtevala izpolnitev obveznosti v denarju (283. člen OZ), so trditve tožene stranke o tem, da ni vedela za vsebino obveznosti, neutemeljene. Tako izstavljenim računom tožena stranka nikoli ni ugovarjala, zato se sedaj ne more sklicevati na domnevno pasivnost tožeče stranke, ker je bila po izdaji omenjenih računov, sama neaktivna. Glede na opisane okoliščine primera namreč ne gre za upniško zamudo (1. odstavek 300. člena OZ).

9. Ker tožena stranka terjatve do tožeče stranke ni v celoti pravočasno izpolnila, njene trditve o zamudi upnika (tožeče stranke) pa so neutemeljene, je tožeča stranka upravičena do zaračunanih zakonskih zamudnih obresti (1. odstavek 378. člena OZ).

10. Glede na obrazloženo pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa je na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni predmet pritožbenega preizkusa (1. odstavek 458. člena ZPP), pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo absolutnih bistvenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ter 1. odstavkom 155. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora sama nositi stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.10.2012

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Ip 132/2017
• VDSS sodba Psp 294/2016
• VDSS Sodba Psp 96/2022