VSL sklep I Cpg 17/2012

Jedro

Ustava RS ne zagotavlja brezplačnega sodnega varstva pravic. Sodne takse predstavljajo obvezno dajatev, katere namen je v tem, da stranke krijejo del stroškov, ki nastanejo zaradi dela sodišča.

Med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, morata obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje. Obveznost plačila sodnih taks sama po sebi ni neskladna s pravico dostopa do sodišča, vendar morajo sodišča tehtati med interesom države do pobiranja sodnih taks na eni strani in interesom strank do uveljavitve svojih civilnih pravic na sodišču na drugi strani. Če so takse nesorazmerno visoke, gre lahko za kršitev pravice dostopa do sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog.

2. Zoper sklep se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za umik tožbe po tar. št. 1112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) (1), je upoštevaje določbe ZST-1 v zvezi z določbami Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS) (2) pravilna.

5. Za uresničevanje državnih funkcij država po določbi prvega odstavka 146. člena Ustave RS pridobiva sredstva z davki in drugimi obveznimi dajatvami ter s prihodki od lastnega premoženja. Ta ustavna določba predstavlja podlago za določanje taksnih obveznosti v postopkih pred sodišči. Ustava RS ne zagotavlja brezplačnega sodnega varstva pravic. Sodne takse predstavljajo obvezno dajatev, katere namen je v tem, da stranke krijejo del stroškov, ki nastanejo zaradi dela sodišča.

6. Ustava RS zagotavlja v 23. členu pravico do sodnega varstva kot človekovo pravico. Človekove pravice so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Pravico do sodnega varstva mora zagotavljati država, ki s tem tudi izvršuje sodno oblast. Država lahko dostop do sodišč pogojuje s plačilom sodnih taks. Podlago za to ima v 146. členu Ustave RS, pri čemer je treba upoštevati, da 23. člen Ustave RS ne zahteva, da država zagotovi brezplačno sodno varstvo. Ustavni zahtevi po socialni državi (2. člen Ustave RS) in enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) terjata, da država tudi revnim strankam omogoči sodno varstvo njihovih pravic tako, da zaradi stroškov sojenja ni prizadet njihov eksistenčni minimum. Tem ustavnim pogojem je zadoščeno. V ZST-1 je v ta namen uzakonjen poseben institut oprostitve plačila sodnih taks za primere, ko bi posameznik sicer moral plačati sodno takso, pa bi se s tem občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja sam ali njegovi družinski člani (prvi odstavek 11. člena ZST-1). Določbe o oprostitvi plačila sodnih taks se smiselno uporabljajo tudi za podjetnika posameznika v postopkih v zvezi z njegovo dejavnostjo in za pravne osebe glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nimajo sredstev za plačilo takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji odstavek 11. člena ZST-1). Zakonodajalec je z institutom oprostitve plačila sodnih taks v bistvu vzpostavil načelo enakosti med premožnejšimi in manj premožnimi osebami. Če tega instituta zakonodajalec ne bi predvidel, bi mu bilo mogoče očitati diskriminacijo in ravnanje v nasprotju z zahtevo po socialni državi (3).

7. Glede višine sodne takse je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-213/03 z dne 17. 06. 1998 odločilo, da morata med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje. Obveznost plačila sodnih taks sama po sebi ni neskladna s pravico dostopa do sodišča, vendar morajo sodišča tehtati med interesom države do pobiranja sodnih taks na eni strani in interesom strank do uveljavitve svojih civilnih pravic na sodišču na drugi strani. Če so takse nesorazmerno visoke, gre lahko za kršitev pravice dostopa do sodišča. Matematični izračun pokaže, da znaša taksa za redni postopek v obravnavani zadevi malo manj kot 1 % vrednosti spora, taksa za umik tožbe pa 0,33 % vrednosti spora, kar brez dvoma ni nesorazmerno razmerje.

8. Višje sodišče na koncu še pripominja, da tožečo stranko zastopa pooblaščenec – odvetnik, ki so mu oziroma bi mu morale biti zakonske določbe o nastanku taksne obveznosti, o domnevi umika vloge ob neplačilu takse, o oprostitvi plačila sodnih taks ter sama taksna tarifa (dobro) poznane. Poznavanje le-teh po prepričanju višjega sodišča sodi v okvir odvetnikove profesionalne skrbnosti. Od odvetnika je torej pričakovati, da tožečo stranko že pred vložitvijo tožbe opozori na dolžnost plačila sodne takse za redni postopek, če bo sodišče predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo, ter na dolžnost plačila sodne takse za umik tožbe, če sodne takse za redni postopek ne bo plačala. To posledično pomeni, da mora stranka pred samo vložitvijo tožbe ob upoštevanju vseh bremen, tudi finančnih, ki jih vložitev tožbe prinese, racionalno pretehtati smiselnost sprožitve sodnega postopka.

9. Ker višje sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 37/2008, 97/2010.

(2) Ur. l. RS/I, št. 33/1991 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

(3) Glej sklep Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-112/98 z dne 17. 06. 1998.

Datum zadnje spremembe:

16.10.2012

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Ip 147/2022
• VSL Sklep II Cpg 52/2019
• VSC Sklep I Ip 381/2020