VSL sodba in sklep I Cpg 1379/2011

Jedro

Sodišče prve stopnje je izdalo t.i. sodbo presenečenja. Nobena od strank namreč ni zatrjevala, da je pogodba, na podlagi katere zahteva tožeča stranka plačilo, navidezna, prav tako pa ni nobena stranka podala drugih trditev, iz katerih bi takšno dejstvo lahko izhajalo. Navideznost pogodbe o izvedbi strokovnega svetovanja in s tem pravo pogodbeno voljo strank je ugotavljalo samo, na podlagi izpovedb priče ter zakonitega zastopnika tožene stranke.

Ker je sodišče prve stopnje kot odločilno ugotovilo dejstvo, katerega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, in nanj oprlo svojo odločitev, je s takšnim ravnanjem strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo pravico do izjave v postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

a) razveljavi v II. točki izreka in v tistem delu I. točke izreka, s katerim je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75918/2009 z dne 04. 06. 2009 v 3. odstavku izreka in v 1. odstavku izreka razveljavilo za:

168.889,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 03. 2009 dalje do plačila,

5.309,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 03. 2009 dalje do plačila,

56,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 06. 2009 dalje do plačila,

ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom;

b) delno spremeni v I. točki izreka tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75918/2009 z dne 04. 06. 2009 v veljavi v tistem delu 1. odstavka izreka, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči plačati:

210,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 05. 2009 dalje do plačila,

4.455,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 06. 2009 dalje do plačila,

9,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 06. 2009 dalje do plačila,

v roku 8 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem delu, to je za zakonske zamudne obresti od zneska:

4.455,15 EUR od 31. 01. 2009 do 03. 06. 2009 in

9,58 EUR od 31. 01. 2009 do 03. 06. 2009

se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v tem obsegu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 75918/2009 z dne 04. 06. 2009 v 1. in 3. odstavku izreka, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni 168.889,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 03. 2009 dalje do plačila, 210,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 05. 2009 dalje do plačila, 5.309,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 03. 2009 dalje do plačila, 4.455,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 01. 2009 dalje do plačila in 9,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 01. 2009 dalje do plačila, ter stroške izvršilnega postopka v znesku 56,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 06. 2009 dalje do plačila ter tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrnilo (I. točka izreka). Ob tem je obveznost povrnitve pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.263,36 EUR s pripadki naložilo tožeči stranki (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, katere tudi priglasi.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

K delni razveljavitvi izpodbijane sodbe

5. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (7. člen v zvezi z 212. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Trditveno in dokazno breme sta tako povezana. Stranka mora najprej navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek, šele nato pa v dokaz teh dejanskih navedb predlagati dokaze. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja (1). Zato sodišče prve stopnje za dejansko podlago sodbe načeloma ne sme vzeti nobenega dejstva, ki ga stranki nista zatrjevali (2).

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka na podlagi pogodbe z dne 09. 06. 2008 (priloga A8) ter dodatka z dne 23. 12. 2008 (priloga A9), ki ju je sklenila s toženo stranko, vtoževala plačilo za opravljene storitve strokovnega svetovanja za projekt „T.“ ter pripadajoče obresti. Tožena stranka je zahtevku ugovarjala z navedbo, da predmetna storitev specialističnega strokovnega svetovanja ni bila opravljena, zaradi česar tožeča stranka ni upravičena niti do plačila glavnice niti do plačila obresti.

7. Pritožnik pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje izdalo t.i. sodbo presenečenja. Nobena od strank namreč ni zatrjevala, da je pogodba, na podlagi katere zahteva tožeča stranka plačilo (priloga A8), navidezna, prav tako pa ni nobena stranka podala drugih trditev, iz katerih bi takšno dejstvo lahko izhajalo. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da se z izvajanjem dokazov manjkajočih trditev ne da nadomestiti. Navideznost pogodbe o izvedbi strokovnega svetovanja in s tem pravo pogodbeno voljo strank je tako sodišče ugotavljalo samo, na podlagi izpovedb priče C. ter zakonitega zastopnika tožene stranke, ki sta pojasnila okoliščine v zvezi s sklepanjem sporne pogodbe. Obrazložilo je, da bi bila tožeča stranka do plačila upravičena na podlagi gradbene pogodbe z dne 22. 03. 2008 (priloga A12) in dodatka z istega dne (priloga A13) upoštevajoč, da je pogodba o svetovanju (A8) navidezna, dejansko pa predstavlja dodatek h gradbeni pogodbi, ki je bila v celoti izpolnjena. Nadalje pa je pojasnilo še, da tožeča stranka svoje trditvene podlage ni prilagodila ugotovljenemu dejanskemu stanju, do plačila po zatrjevani podlagi pa ni upravičena, saj svetovanja ni izvedla.

8. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi neobstoječih trditev presodilo, da gre za simuliran pravni posel, ne da bi tožeči stranki dalo možnost, da se o tem dejstvu izjavi ter ne da bi se o tem dejstvu kakorkoli razpravljalo (3). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje sicer pravilno pojasni, da je na trditveno podlago vezano ter da preko nje ne sme. Vendar se tega svojega pojasnila, kot je obrazloženo zgoraj, ne drži. Stranka mora namreč svojo trditveno podlago jasno oblikovati, saj prav to omogoča nasprotni stranki, da lahko obrazloženo nasprotuje zahtevku in si s tem zagotovi učinkovito obrambo. S takšnim postopanjem pa se zagotavlja enakopravnost strank ter kontradiktornost pravdnega postopka (4).

9. Ker je sodišče prve stopnje torej kot odločilno ugotovilo dejstvo, katerega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala (prim. 212. člen ZPP), in nanj oprlo svojo odločitev, je s takšnim ravnanjem strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo pravico do izjave v postopku (5). To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnik uveljavlja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo v I. točki izreka za zneske 168.889,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 03. 2009 dalje do plačila, 5.309,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 03. 2009 dalje do plačila, 56,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 06. 2009 dalje do plačila, posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških v II. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, saj opisane kršitve glede na njeno naravo ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 356. členom ZPP).

10. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje predmetno procesno kršitev odpraviti in o spornem delu tožbenega zahtevka odločiti v okviru podane trditvene podlage upoštevajoč dejstva, ugotovljena v kontradiktorno opravljenem postopku. Skladno z določilom 285. člena ZPP bo moralo glede na izpoved priče L. C. na naroku 08. 09. 2011 (l. št. 58 do 60) tožečo stranko pozvati, da navede odločilna dejstva in dopolni nepopolne navedbe ter da ponudi potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja, na kar pritožnik utemeljeno opozarja. Materialno procesno vodstvo namreč terja aktivnejšo vlogo sodišča glede ugotavljanja dejstev, ki iz trditvene podlage tožeče stranke neposredno ne izhajajo. Ob obrazloženem ugovoru neizpolnitve je namreč na tožeči stranki breme, da natančno opredeli, kakšne so bile njene pogodbene obveznosti ter s katerimi ravnanji je te obveznosti izpolnila.

K delni spremembi izpodbijane sodbe

11. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi za znesek 210,00 EUR, ki ga tožeča stranka terja za vgradnjo lopute na podlagi računa št. 00-000298/2009 z dne 24. 04. 2009 (priloga A5). Presodilo je, da ob konkretiziranih ugovorih ter zanikanju naročila in vgradnje lopute s strani tožene stranke, tožeča stranka obstoja predmetne terjatve ni dokazala.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na naroku dne 08. 09. 2011 (l. št. 56) v zvezi s to terjatvijo navedla zgolj, da tožeča stranka ni izkazala, da je loputo dejansko vgradila, torej da bi bila zaradi tega upravičena do plačila predmetnega računa. S to trditvijo pa ni zanikala opravljenega dela, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Prav tako ni podala konkretiziranega ugovora, s katerim bi obrazloženo prerekala pravno relevantna dejstva, ki jih je podala tožeča stranka v I. pripravljalnem spisu (predzadnji odstavek na 3. strani, l. št. 28). Ni namreč navedla, da vgradnje lopute ni naročila oziroma da tožeča stranka del ni izvedla niti, da ni prejela računa oziroma da ga je zavrnila. Dokler pa ni določnega ugovora zoper terjatev, predstavlja račun tako dokaz o obstoju temeljnega pravnega razmerja kot tudi o višini terjatve (6). Gre za poslovno listino, ki jo sodišče ocenjuje po načelu proste presoje dokazov v smislu določila 8. člena ZPP (7). Ker tožena stranka določnih trditev, s katerimi bi izpodbijala navedbe in dokaze tožeče stranke, ni podala, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožeča stranka obstoja terjatve ni dokazala. S tem, ko je ocenilo, da je ugovor tožene stranke dovolj obrazložen, pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede trditvenega in dokaznega bremena.

13. Sodišče prve stopnje je nadalje glede zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti v znesku 4.455,15 EUR ter v znesku 9,58 EUR po obračunih v prilogah A6 in A7 pravilno pojasnilo, da ima skladno z določbo 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) upnik v primeru dolžnikove zamude pri plačilu denarne obveznosti po samem zakonu pravico do zakonskih zamudnih obresti, zaradi česar poseben dogovor o tem ni potreben. Na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni zanikala obstoja ustnega dogovora o tem, da se zakonske zamudne obresti ne obračunavajo, pa je skladno s 214. členom ZPP presodilo, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

14. Pritožnik pa pravilno opozarja, da je tožeča stranka že v pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2010 (l. št. 29) navedla, da nasprotnega dogovora o obračunu zakonskih zamudnih obresti ni bilo. To pomeni, da je zanikala navedbe tožene stranke o obstoju ustnega dogovora o tem, da se zamudne obresti ne obračunavajo. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo 214. člen ZPP, ki določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana.

15. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zakoniti zastopnik tožene stranke obstoja zatrjevanega dogovora o neobračunavanju zamudnih obresti ni potrdil, drugih dokazov za takšno dejstvo pa tožena stranka ni predlagala. Ker tožena stranka obstoja dogovora torej ni dokazala, tožeči stranki pa gredo zakonske zamudne obresti v primeru zamude s plačilom po samem zakonu, je zahtevek tožeče stranke za plačilo zneskov 4.455,15 EUR ter 9,58 EUR s pripadki utemeljen.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v teh delih ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo v I. točki izreka tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe.

K delni potrditvi izpodbijane sodbe

17. Od neplačanih obresti je mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (381. člen OZ). Iz tega razloga je zavrnitev zahtevka v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 4.455,15 EUR ter od zneska 9,58 EUR, ki predstavljata obračunane zakonske zamudne obresti (glej prilogi A6 in A7), za obdobje od 31. 01. 2009 do vložitve tožbe dne 03. 06. 2009, pravilna. Glede na to je pritožba tožeče stranke v tem delu neutemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem obsegu I. točke izreka, torej za zakonske zamudne obresti od zneska 4.455,15 EUR od 31. 01. 2009 do 03. 06. 2009 ter od zneska 9,58 EUR od 31. 01. 2009 do 03. 06. 2009 potrdilo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem v zvezi z tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Galič in Wedam Lukić v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ude in ostali, 1. knjiga, Ljubljana, Uradni list in GV založba, 2005, str. 65 in 66.

(2) Izjema je določena v drugem odstavku 7. člena ZPP, če imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati.

(3) Prim. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 645/2003 z dne 17. 02. 2005.

(4) Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 66/2010 z dne 01. 02. 2010.

(5) Prim. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ude in ostali, 3. knjiga, Ljubljana, Uradni list in GV založba, 2009, str. 296.

(6) Prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 166/1999 z dne 23. 11. 2000.

(7) Prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 2/1998 z dne 27. 08. 1998.

Datum zadnje spremembe:

16.10.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 20/2016
• VSL sodba I Cpg 698/2012
• VSL sodba I Cpg 548/2016