<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cpg 498/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CPG.498.2011
Evidenčna številka:VSL0072346
Datum odločbe:07.02.2012
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:skrbnost udeležencev v obligacijskem razmerju - razlaga v naprej pripravljenih pogodb

Jedro

Ker ob celoviti presoji vseh sestavnih delov pogodbe (grafičnega in tekstualnega) nesporen zaključek o tem, da je dogovor zajemal tudi omenjeno zemljišče, ni bil možen, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo ravnanja obeh pogodbenih strank še v smislu 6. člena OZ, ki strankam nalaga izpolnjevanje svojih obveznosti v obligacijskih razmerjih v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja.

83. člena OZ, po katerem je treba takrat, ko je pogodba pripravljena ali predlagana zgolj s strani ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke, ni mogoče uporabiti v primeru, ko sta se stranki o vsebini pogodbe dogovarjali in jo usklajevali.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 28.177,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 07. 2007 dalje in tožeči stranki naložilo v plačilo 1.124,04 EUR pravdnih stroškov.

2. V pritožbi zoper sodbo je tožeča stranka uveljavljala pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter priglasila stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na tožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi poudarja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje o njeni neskrbnosti, ker se ni prepričala o dejanskih izmerah zemljišča ali za to opravila ustrezne meritve v naravi. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen, saj izpodbijane ugotovitve v prvostopenjski sodbi ni, temveč je ugotovljeno ravno nasprotno, tj. da merjenje v naravi zaradi ugotovitve dejanskega stanja ni potrebno. Višje sodišče pa se strinja z zaključkom v izpodbijani sodbi o neskrbnem ravnanju tožeče stranke. O njem je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo na podlagi izpovedbe prič V. G. in K. T. iz katerih izhaja, da pri tožeči stranki niso dodatno preverjali stanja v zemljiškem katastru, saj so se popolnoma zanesli zgolj na skico, predloženo s strani tožene stranke in tam označenemu predmetu najema. Zato se niso prepričali o tem, ali leži sporno parkirišče na parc. št. 1104/1, ki je v zemljiškem katastru obstajala že v času sklepanja najemne pogodbe v letu 1995 in kar je razvidno tudi iz priloge najemne pogodbe (skice), ali pa je morda to res del parc. št. 1104/5, kot si skico (napačno) razlaga omenjena priča T. pri tem, da je iz same skice razvidna meja med omenjenima parcelama in torej ne gre za eno in isto parcelo. Tako je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi ob zadostni skrbnosti tožeča stranka že leta 1995 in ne šele leta 2005 lahko ugotovila, na kateri nepremičnini sporno parkirišče leži.

6. Nadalje tudi ni res, da se sodišče prve stopnje do izpovedb prič B. B., K. T. in V. G. ni opredelilo. Sodišče je na podlagi njihovih izpovedb izpeljalo zaključek, da kljub dejstvu, da so vse štele parkirišče pred sodnimi in upravnimi zgradbami kot predmet najema in ga je bilo mogoče nemoteno uporabljati, to samo po sebi ne zadošča za sklep o kršitvi najemne pogodbe tožene stranke. Sodišče pa se je do izpovedbe omenjenih prič še dodatno opredelilo pri celoviti presoji grafičnega in tekstualnega dela najemne pogodbe z odkupno opcijo skupaj, ko je presojalo, ali je sama skica toliko jasna, da ne more puščati nobenega dvoma o tem, da je bil predmet najema tudi parc. št. 1104/1, ki v tekstualnem delu pogodbe ni zajeta. Ker ob celoviti presoji vseh sestavnih delov pogodbe (grafičnega in tekstualnega) nesporen zaključek o tem, da je dogovor zajemal tudi omenjeno zemljišče, ni bil možen, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo ravnanja obeh pogodbenih strank še v smislu 6. člena OZ, ki strankam nalaga izpolnjevanje svojih obveznosti v obligacijskih razmerjih v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja. Ob ugotovitvah, da tožeča stranka katastrskega stanja ni preverjala in se je zanašala zgolj na skice, predložene s strani nasprotne pogodbene stranke, pri čemer je imela ustrezno pravno znanje, da bi to lahko storila in ob upoštevanju dejanskih navedb tožeče stranke, da pogodbe v primeru, da dogovor ne bi zajemal tudi spornega parkirišča, sploh ne bi sklenila, je zaključek v izpodbijani sodbi, ki večjo težo daje ravno neskrbnemu ravnanju tožeče stranke, pravilen.

7. 83. člena OZ, po katerem je treba takrat, ko je pogodba pripravljena ali predlagana zgolj s strani ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke, ni mogoče uporabiti v primeru, ko sta se stranki o vsebini pogodbe dogovarjali in jo usklajevali (1). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe priče A. S., da je pravna služba tožene stranke pripravila zgolj osnutek in ga posredovala tožnici zaradi podaje pripomb, pravilno interpretiralo določilo 83. člena OZ, ko nejasnih pogodbenih določil ni interpretiralo v korist tožnice. Pri tem ne gre spregledati niti, da je o možnosti vplivanja tožeče stranke na pogodbeno vsebino mogoče sklepati tudi na podlagi izpovedbe priče K. T., da je tožeča stranka predhodno dosegla celo črtanje nekaterih (spornih) pogodbenih določil, iz česar jasno izhaja, da pogodba ni bila pripravljena le s strani ene pogodbene stranke, temveč sta pri pripravi njene končne vsebine sodelovali obe.

8. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 353. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, toženčev odgovor na pritožbo pa ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve in zato ni bil potreben strošek, je vsaka stranka dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prim. N. Plavšak v Miha Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, prva knjiga, str. 499 in nasl.


Zveza:

OZ člen 6, 83.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.10.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ3Mjkw