zapri pomoč

pomoč

V petek, 21. 5. 2010 ob 17.00 načrtujemo prehod na prenovljene spletne strani slovenskega sodstva.

Nova verzija uporabnikom spletnih strani omogoča še večjo preglednost in povezljivost podatkov, pri čemer izhaja tudi iz mnenj in predlogov uporabnikov. Vabimo vas, da si ogledate spremembe, novosti in dopolnitve.

Če pri uporabi strani naletite na kakšne težave, vas prosimo, da nas o tem obvestite na naslov:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VSL0068712

Odločba:VSL sodba I Cp 3647/2011
 ECLI:
Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
Datum seje senata:06.06.2012
Področje:STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:vlaganje v tujo nepremičnino – pridobitev lastninske pravice – soglasje za pridobitev lastninske pravice z vlaganji – nova stvar – sprememba identitete nepremičnine – neupravičena obogatitev – povrnitev vrednosti vlaganj
Zveza:ZTLR člen 24, 25, 26. SZ-1 člen 10. SPZ člen 48, 48/1, 48/3. OZ člen 336. ZOR člen 361.
JEDRO:
Po sodni praksi Vrhovnega sodišča gre za novo stvar v smislu določb o gradnji na tujem svetu le, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe (npr. če je hlev prezidan v stanovanjski prostor, če iz senika nastane počitniška hišica).

Do prehoda koristi zaradi vlaganj in posledičnega nastanka (dospelosti) terjatve iz naslova neupravičene obogatitve pride šele takrat, ko graditelj (vlagatelj) izgubi posest nad stvarjo (oziroma njenim delom) in jo pridobi lastnik.

IZREK:
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV:
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 10. 06. 2011 zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta prvotožnica in pokojni H. M. solastnika parcele št. 683/1 vl. št. 500 k.o. X (in sicer vsak do 15/100), kar naj bi bila dolžna toženka priznati in izstaviti za vknjižbo primerno listino (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo 20.000,00 EUR s pripadki (točka II izreka) in odločilo, da so dolžni tožniki toženi stranki solidarno plačati pravdne stroške v višini 1.657,35 EUR (točka III izreka).

2. Zoper sodbo so se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožili tožniki, ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da razveljavi odločitev o primarnem tožbenem zahtevku in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo 14.728,00 EUR s pripadki, v presežku do zneska 20.000,00 EUR pa izpodbijano sodbo potrdi (v vsakem primeru pa toženi stranki glede na njihov uspeh naloži plačilo stroškov prvostopenjskega postopka kot tudi pravdne stroške pritožbenega postopka). Poudarili so, da je potrebno glede investicij, ki sta jih prvotožnica in pokojni H. M. izvršila v letih 1992 in 1993 (ki jih pritožba v nadaljevanju natančno navaja) upoštevati določbe ZTLR, in sicer glede nastanka solastnine na novi stvari. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da je v mansardi stanovanjske hiše na podlagi njunih vlaganj prišlo do nastanka nove samostojne (zaključene) stanovanjske enote na naslovu T. (kot naj bi bilo to razvidno iz izvedeniškega mnenja A. B.). Tega pred začetkom njunih vlaganj ni bilo (mansarda je bila povsem neurejena). Stanje, ki je bilo v mansardi pred izvršenimi investicijami, niti po določbah SZ (91) niti po določbah SZ-1 ni opravičevalo imena stanovanje. Pritožba v nadaljevanju navaja, katera dela (investicije) sta prvotožnica in pokojni H. M. izvršila v juniju leta 1994, v marcu leta 2000 in v maju leta 2001. V maju leta 2003 sta z laminatom obložila kamnite stopnice, ki vodijo iz pritličja stanovanjske hiše v mansardo. Še pomembneje naj bi bilo, da so šele tedaj vgradili vhodna vrata v mansardnem delu, zaradi česar je v skladu z določbami SZ nastala zaključena stanovanjska enota oziroma stanovanje (pred tem se je lahko iz stopnišča oziroma hodnika prosto dostopalo do posameznih že narejenih sob oziroma neobdelanega podstrešja). Z vgraditvijo samostojnih vrat je nastala nova stvar (ločena stanovanjska enota), na kateri je moč z vzpostavitvijo etažne lastnine pridobiti samostojno lastninsko pravico. Z deli sta nadaljevala v aprilu 2004, ko sta v do tedaj neobdelanem podstrešju naredila dodatno otroško sobo, s čimer sta dodatno povečala kvadraturo novo nastajajočega stanovanja. V konkretnem primeru je potrebno uporabiti določbe (21. člena) ZTLR o gradnji na tuji parceli (graditelj je bil dobroveren, lastnik pa se takšni gradnji ni uprl, pri čemer je nastala nova stvar - stanovanje). Stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za takšno spremembo obstoječega objekta, da bi bilo moč v skladu s sodno prakso govoriti o novi stvari, ni pravilno, saj je šlo za očitno spremembo identitete dela zgradbe. Ob tem pritožniki opozarjajo, da sta se prvotožnica in H. M. s toženko še posebej dogovorila, da naj za potrebe svoje družine izvedeta vsa v tej pravdni zadevi navedena vlaganja ter da bo tisto, kar bosta ustvarila, njuno (oziroma da bosta na novo nastali stvari pridobila izključno lastninsko pravico). Izvedenec A. B. je v svojem mnenju navedel, da znaša skupna površina stanovanja 84,67 m2 (v tem okviru površina novo nastalih prostorov 47,96 m2), kar predstavlja 56,6% celotne stanovanjske površine oziroma je prišlo skoraj do 130% povečanja dotedanjih prostorov (ki so po izračunu istega izvedenca prej znašali le 36,71 m2). Tudi to dokazuje, da je prišlo do nastanka nove stvari – stanovanje v mansardi stanovanjske hiše. Vrednost mansarde pred adaptacijo je znašala 70.664,00 EUR, vrednost skupnih vlaganj pa 19.020,00 EUR, kar predstavlja tolikšno povečanje vrednosti, da gre za novo stvar (in sicer 26% prvotne vrednosti, kar glede na stališče sodne prakse o 10%, ki predstavlja prag pridobitve lastninske pravice, omogoča zaključek o nastanku nove stvari). Vrednost sporne nepremičnine – stanovanja znaša 106.000,00 EUR, torej za več kot 50% več, kot je znašala prvotna cena, kar prav tako dokazuje, da gre za novo stvar. Tožeča stranka nadalje opozarja na upoštevanje načela pravičnosti, saj naj bi se pokojni prvotožničin mož v zapuščinskem postopku po očetu odpovedal dedovanju v korist svoje mame-toženke. Slednja je svojega drugega v N. živečega otroka izplačala, za tožničinega moža pa je bilo vseskozi rečeno, da bo s svojo družino v mansardi stanovanjske hiše. S tem je toženka jasno izrazila mnenje, da je mlada družina na podlagi svojih vlaganj pridobila samostojno lastninsko pravico na novoustanovljeni stvari – stanovanju v mansardi. Takšno mnenje pa je po sinovi smrti spremenila in se odločila hišo prodati. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje (posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo), saj izvedencu gradbene stroke ni naložilo ugotovitve solastniškega deleža tožeče stranke. Zato slednja predlaga razveljavitev odločitve o primarnem tožbenem zahtevku in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Napačna pa je tudi zavrnitev podrednega zahtevka, saj ne iz določb SPZ ne iz sodne prakse ne izhaja, da je tisti, ki gradi, do izplačila svojega denarnega vložka upravičen šele s trenutkom izselitve. Tak zahtevek je toženka zoper tožnike že vložila. Tožena stranka je zoper tožnike vložila tudi samostojno tožbo na plačilo uporabnine, tovrstni ugovor v obliki pobotnega zahtevka pa je nato postavila v predmetni pravdi. SPZ v 48. členu na datum izselitve veže zgolj začetek zastaralnega roka, kar pa ne pomeni, da šele tedaj terjatev graditelja zapade v plačilo. Ta nastane, ko so vlaganja zaključena. Takrat je tudi v konkretnem primeru prišlo do obogatitve tožene stranke. Slednja stanovanja tožeče stranke ne more uporabljati v neomejenem obsegu, a bo moč njeno eventuelno prikrajšanje pokriti z že vloženim tožbenim zahtevkom na plačilo uporabnine. Prav tako se čas, ki ga je v nepremičnini prebil graditelj (tožeča stranka) upošteva z upoštevanjem amortizacije podanih vlaganj, kar je bilo storjeno tudi v konkretnem primeru, ko je izvedenec A. B. podal amortizirano vrednost vlaganj v višini (3.009,00 EUR + 11.719,00 EUR) 14.728,00 EUR, do katere je tožeča stranka upravičena.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. V skladu z določbami za predmetno zadevo relevantnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih/ZTLR (členi 24 – 26) je imelo vlaganje v tujo nepremičnino stvarno-pravne posledice le, če je nastala nova stvar ali je obstajalo soglasje lastnika za pridobitev oziroma spremembo (so)lastninskih deležev. Zakaj v obravnavanem primeru ni bilo moč šteti, da je bil sklenjen sicer zatrjevan usten sporazum o tem, da bosta prvotožnica in H. M. (zaradi del/investicij izvršenih v mansardi stanovanjske hiše na naslovu T.) na stanovanju pridobila (so)lastninsko pravico, je jasno in prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje. Da do sklenitve takšnega (ustnega) dogovora ni prišlo, je razvidno že iz izpovedbe same prvotožnice. A tudi če bi takšen dogovor (oziroma obljuba toženke in njenega pokojnega moža) obstajal (pa kot je bilo rečeno, ni izkazan), bi predstavljal podlago „le“ za pravnoposlovno (torej izvedeno in ne originarno) pridobitev (so)lastninske pravice oziroma za vložitev zahtevka na izstavitev za vknjižbo (so)lastninske pravice ustrezne listine. Tega je tožeča stranka v obravnavani zadevi prav tako postavila. Vendar ga je postavila zaradi pridobitve solastninskih deležev na celotni nepremičnini, kar pa je v protislovju z njenimi trditvami, in sicer na eni strani z (kot je bilo ugotovljeno neizkazano) navedbo, da je dogovor obstajal „le“ glede pridobitve lastninske pravice na stanovanju, (1) in hkrati s trditvijo, da se glede deležev na nepremičnini niso nič dogovorili. Tudi iz tega razloga so vsi v tej smeri postavljeni pritožbeni ugovori neutemeljeni.

6. Pravilne in ustrezno obrazložene so nadalje ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da v konkretnem primeru glede na predpostavke, ki so se izoblikovale v sodni praksi (glej sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 721/2006 z dne 12. 03. 2009, II Ips 872/2009 z dne 30. 06. 2011, II Ips 439/2006 z dne 18. 12. 2008 in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 3019/2010 z dne 06. 10. 2010), ni moč govoriti o nastanku o nove stvari. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča gre za novo stvar v smislu določb o gradnji na tujem svetu le, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe (2) ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe (npr. če je hlev prezidan v stanovanjski prostor, če iz senika nastane počitniška hišica) (3). V primeru povečanja hiše, drugačne razporeditve prostorov in/ali izboljšanja bivalnih razmer ob dejstvu, da hiša ohranja prvotni namen, ne gre za novo stvar. Obsežnost (in vrednost) (4) vlaganj ter povečanje stanovanjske površine (kar vse tožeča stranka zatrjuje tudi v pritožbi) sami po sebi ne predstavljata spremembe identitete nepremičnine in s tem nastanek nove stvari (v smislu določb ZTLR). Zato so vse v tej smeri postavljene pritožbene trditve (in primerjave) neutemeljene. V obravnavanem primeru zatrjevana vlaganja so lahko povečala zgolj kakovost, funkcionalnost in posledično vrednost že obstoječe nepremičnine, niso pa spremenila njene substance (identite), kar je tista okoliščina, zaradi katere je moč vlaganja v že obstoječo zgradbo (mansardne prostore) šteti kot materialnopravno tako pomembna, da utemeljujejo stvarnopravni zahtevek. Že glede na same trditve tožeče stranke (iz katerih je bilo moč jasno razbrati, da je ne samo hiša ampak tudi podstrešje tudi po dokončni ureditvi mansardnega stanovanja vseskozi ostajalo v enakih gabaritih) (5) je moč zaključiti, da identiteta (namen) hiše ni bila spremenjena, ampak je prišlo zgolj do izboljšanja (ureditve) bivalnih razmer (v enem od njenih prostorov). (6) S takšno adaptacijo stanovanja in delnim povečanjem bivalne površine ni (bilo) mogoče originarno pridobiti (so)lastninske pravice po ZTLR. (7) Ob tem gre opozoriti na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje (ki ji pritožba niti ne oporeka), da je bila dobra polovica prostora v zgornji etaži pred gradbenimi deli tožeče stranke res neizdelana, a je obstajala. (8) Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zaključilo, da ni moč govoriti o novi stvari in posledični originarni pridobitvi lastninske pravice s strani prvotožnice in H. M. (posledično pa tudi ni bilo potrebno izvesti dokaza z izvedencem gradbene stroke zaradi ugotavljanja solastninskih deležev prvotožnice in njenega pokojnega moža na nepremičnini).

7. Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper odločitev o podrednem denarnem zahtevku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da vtoževana terjatev iz naslova neupravičene obogatitve v konkretnem primeru še ni zapadla, ker tožniki mansardno stanovanje še naprej zasedajo, je v celoti pravilna. Pritožbena navedba, da 48. člen SPZ (3. v zvezi s 1. odstavkom) na datum izselitve (izgubo posesti) veže zgolj začetek teka zastaralnega roka za zahtevke graditelja in da nima pomena za vprašanje dospelosti terjatve na povračilo vlaganj, je napačna. Gre namreč za eno in isto vprašanje, saj načeloma velja, da je za začetek teka zastaranja odločilna dospelost/zapadlost terjatve (glej 361. člen ZOR oziroma 336. člen OZ). Stališče, da v tovrstnih primerih do prehoda koristi zaradi vlaganj in posledičnega nastanka (dospelosti) terjatve iz naslova neupravičene obogatitve pride šele takrat, ko graditelj (vlagatelj) izgubi posest nad stvarjo (oziroma njenim delom) in jo pridobi lastnik, ni bilo vzpostavljeno šele z uveljavitvijo SPZ, saj ta izhaja že iz pravilnega razumevanja splošnih obligacijskih določb o neupravičeni obogatitvi, torej ustreznih določb OZ (in pred tem vsebinsko enakovrednih določb ZOR). Logično namreč je, da o obogatitvi lastnika zaradi vlaganj v njegovo stvar (oziroma njen del) ni moč govoriti, dokler to stvar uporablja (oziroma jo ima v posesti) tisti, ki se sklicuje na takšna vlaganja. Skratka obogatitve lastnika stvari zaradi povečanja njene vrednosti ni mogoče ovrednotiti neodvisno od koristi oziroma prikrajšanja, ki izvira iz posesti in uporabe (zaradi vlaganj več vredne) stvari (glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 711/2005 z dne 21. 12. 2006, II Ips 341/2008 z dne 17. 04. 2008, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3447/2010 z dne 12. 01. 2011). Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje (povezano z napačnim stališčem, da je obogatitveni zahtevek zoper toženko zapadel z zaključkom vlaganj v stanovanje), češ da bo toženka, ki stanovanja tožeče stranke ne more uporabljati v neomejenem obsegu, prikrajšanje pokrila z zahtevkom na plačilo uporabnine, oziroma da se pri višini (postavljenega) zahtevka na povrnitev vlaganj (tako ali tako) upošteva amortizirana vrednost podanih vlaganj (ki jo je izvedenec A. B. v konkretnem primeru tudi izračunal). Uporabnina predstavlja zgolj povračilo za (domnevno) neupravičeno uporabo stanovanja (ki je del toženkine nepremičnine) in nima povezave z vprašanjem vlaganj tožeče stranke v stanovanje in posledično toženkino obogatitvijo. V skladu s prej navedenim bo velikost toženkine obogatitve na račun tožeče stranke znana šele, ko bo dobila v posest (uporabo) sporne prostore, ki jo tožeča stranka še vedno zaseda (uporablja). (9) Zato sedanja (amortizirana) vrednost vlaganj ni relevantna (zahtevka pa ni moč šteti za dospelega).

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člen ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. (10) Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožena stranka sama nosi stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožeče stranke.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------
(1) Pritožbene trditve o toženkinem izplačilu svojega drugega otroka in da naj bi bilo za toženkinega moža vseskozi rečeno, „da bo gor“, s čimer naj bi toženka izrazila videnje, da je mlada družina zaradi svojih vlaganj pridobila lastninsko pravico na mansardnem stanovanju, so ne le nedopustna pritožbena novota (v postopku na prvi stopnji je tožeča stranka zatrjevala „le“ obstoj ustnega dogovora o pridobitvi lastninske pravice na stanovanju), ampak tudi sicer same za sebe nerelevantne.
(2) Pri tem je navajanje tožeče stranke, da novo stvar predstavlja na novo ustvarjeno stanovanje, nepravilno. Ob izpolnitvi omenjenih predpostavk novo stvar predstavlja nepremičnina kot celota, katere zgolj del (sestavina) je na novo ustvarjeno stanovanje (to lahko samostojen predmet lastninske pravice postane šele v primeru vzpostavitve etažne lastnine).
(3) Pritožbena trditev, da je bila zaradi izvršenih vlaganj v konkretnem primeru spremenjena identiteta zgradbe, je nedopustna novota.
(4) Sodne prakse, ki naj bi kot prag za pridobitev lastninske pravice predvidela 10% povečanje vrednosti, pritožba ne konkretizira.
(5) Sklicevanje na določbe SZ in SZ-1, ki opredeljujejo stanovanje, nima neposrednega vpliva na stvarno-pravne predpostavke za nastanek nove stvari, saj so relevantne le z vidika stanovanjsko-pravnih razmerij (tako npr. SZ-1 očitno povsem iz tega izhodišča v 10. členu opredeljuje pojem primernega stanovanja).
(6) Ne drži, da na naj bi postavljeni izvedenec A. B. v podanem mnenju navedel, da naj bi zaradi vlaganj prvotožnice in H. M. prišlo do nastanka nove samostojne (zaključene) stanovanjske enote. Nasprotno. Omenjeni izvedenec je v 5. odstavku na 11. strani svojega mnenja z dne 27. 12. 2010 izrecno navedel, da zaradi namestitve vrat na vrhu stopnišča ni mogoče ugotavljati, da gre za novo nastalo stanovanje, saj so bivalni prostori že pred tem obsegali kopalnico in kuhinjo (kar sta po njegovih besedah pomembna elementa sestavin stanovanjske enote).
(7) Tožeča stranka tudi sicer ni navajala, da bi prvotno neizdelani podstrešni prostori izpolnjevali pogoje za pridobitev lastninske pravice na tem delu zgradbe.
(8) Zato pritožbeno omenjanje novo nastalih prostorov ni pravilno. Kljub temu da je bil del neizdelan (pravilneje neobdelan), je šlo za obstoječ podstrešni prostor. Enako velja za trditev, da je bil dotedanji podstrešni prostor velik le 36,71 m2. Toliko je bil velik obdelan podstrešni prostor (izvedenec A. B. govori o bivalnih prostorih).
(9) S čimer „uporablja“ in posledično „troši“ tudi tisto, kar je sama vložila v prostore.
(10) Posledično je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških, ki jo je tožeča stranka izpodbijala zgolj z vidika zatrjevane napačne odločitve o glavni stvari.

Kupec je tisti, ki naj pazi.
Caveat emptor.