<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba Cpg 160/2011

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2012:CPG.160.2011
Evidenčna številka:VSK0005139
Datum odločbe:09.02.2012
Področje:POGODBENO PRAVO
Institut:pogodba o finančnem leasingu - kavza pogodbe - avtonomno pravo - navidezna pogodba - kreditna pogodba

Jedro

Osnovna značilnost lizinga je v tem, da lizingojemalec ne pridobi lastninske pravice nad predmetom lizinga, pač pa samo pravico do ekonomskega koriščenja tega predmeta. Potencialni lizingojemalec je tako v položaju, da nabavi določeno opremo, brez da bi pri tem angažiral lastna finančna sredstva. Specifičnost finančnega lizinga je tudi v tem, da se dajalec lizinga pojavlja predvsem kot financer posla, medtem ko je proizvajalec oziroma dobavitelj opreme tretja oseba. Pogodbeni stranki sta namreč v vseh spornih lizing pogodbah natančno uredili medsebojne pravice in obveznosti, zato je treba za konkretna razmerja uporabiti avtonomno pravo. Drugačna razdelitev tveganj pri pogodbah o finančnem lizingu tudi ni nič posebnega, ampak je za finančni lizing celo tipična.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki II in III izreka spremeni tako, da se ugotovi, da obstaja tudi terjatev tožeče stranke do tožene stranke za plačilo 56.729,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.8.2009 naprej; tožena stranka pa mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki še dodatne pravdne stroške v višini 2.002,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka dalje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki tudi 2.553,12 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke za plačilo 524.953,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.8.2009 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodno odločbo tudi odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 11.327,57 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del te sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu, ki je predlagala pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Tožena stranka v pritožbi navaja, da so določene pogodbe o finančnem lizingu nične, ker predmet lizinga toženi stranki ni bil dobavljen in se pri njej tudi ne nahaja. Predmet ni obstajal niti ob sklenitvi pogodbe. Predmet je nemogoč (35. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Gre tudi za nedopustno kavzo, saj je sporno, ali je tožena stranka sploh prejela predmet lizinga. Predmeti lizing pogodb se pri toženi stranki ne nahajajo, pri čemer je to dejstvo sodišče prve stopnje ugotavljalo zgolj na podlagi presoje primopredajnih zapisnikov, dočim pa ni zaslišalo kot prič stečajne upraviteljice tožene stranke M.Š. in S.V., nekdanjega direktorja tožene stranke. Dobavitelji tudi niso podpisali primopredajnih zapisnikov, pri čemer se je pri dveh lizing pogodbah na primopredajni zapisnik podpisal namesto dobavitelja kar lizingojemalec. Šlo je za pooblastilo dobaviteljem, da dostavijo toženi stranki predmet lizinga. Dobavnice niso podpisane in žigosane s strani dobavitelja, pač pa zgolj s strani lizingojemalca. Tožeča stranka je ob sklenitvi pogodb vedela, da bo lizing oprema odprodana, pri čemer je takšno odprodajo tudi dovolila. To je v nasprotju z določbami splošnih pogojev. Sicer pa aneksi niso bili niti formalnopravno izvedljivi, ker tožena stranka na svoj transakcijski račun od prodaje ni prejela nobenega denarja. Uporaba predmeta lizinga ni bila razlog za sklenitev lizing pogodb, pač pa je šlo za odprodajo, kar pomeni, da ni kavze pogodbe.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper zavrnilni del sodne odločbe in izrek o pravdnih stroških se je zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tudi tožeča stranka po svojem pooblaščencu, pri čemer je predlagala pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je glede pogodbe o finančnem lizingu št. 53370002288 tožnik navedel, da je toženec res plačal 123.628,15 EUR, pri čemer pa je tožeča stranka (potem, ko je tožena stranka ugovarjala, da je terjatev po tej pogodbi praktično v celoti plačala) dodatno navedla, da je s temi plačili v skladu z določbami splošnih pogojev pogodbe zapirala najstarejše zapadle terjatve po drugih pogodbah. Za pokrivanje terjatve po sporni pogodbi je tako upoštevala plačila v višini 80.170,85 EUR, ostalo, to je 66.542,70 EUR, pa je pokrivala za zapiranje drugih najstarejših zapadlih terjatev. Tožena stranka tem dodatnim navedbam tožeče stranke ni nasprotovala, pri čemer je takšno postopanje tudi v skladu z določbo 288. člena OZ. Enako velja tudi za terjatev po kreditni pogodbi. Glede vplačanih 150.968,68 EUR, je tožeča stranka po ugovoru tožene stranke dodatno navedla, da je od tega za konkretno pogodbo upoštevala zgolj plačilo v višini 36.180,28 EUR, z ostalimi plačili pa je zapirala druge najstarejše pogodbene obveznosti, ki jih je do nje imela tožena stranka.

5. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke:

6. Pogodba o finančnem lizingu se je razvila v gospodarski praksi. Gre za posel modernega avtonomnega prava; torej za izraz v gospodarskem pravu široko uveljavljanje svobode urejanja gospodarskih razmerij. V Sloveniji finančni lizing ni zakonsko urejen, poleg tega pa naša država zaenkrat tudi še ni kodificirala mednarodnega pravnega akta, ki ureja finančni lizing, to je Konvencije o mednarodnem finančnem lizingu UNIDROIT, ki je bila sprejeta na diplomatski konferenci v Ottawi 26.5.1988 in ki je začela veljati 1.5.1995. Pogodbo o finančnem lizingu zato lahko opredelimo kot sui generis pogodbo, za katero je značilna tristranska in indirektna lizing transakcija in katero odlikujejo določene specifične pogodbene klavzule. Prav te klavzule predstavljajo bistveno specifiko te pogodbe v razmerju do drugih klasičnih pogodb. Osnovna značilnost lizinga je v tem, da lizingojemalec ne pridobi lastninske pravice nad predmetom lizinga, pač pa samo pravico do ekonomskega koriščenja tega predmeta. Potencialni lizingojemalec je tako v položaju, da nabavi določeno opremo, brez da bi pri tem angažiral lastna finančna sredstva. Specifičnost finančnega lizinga je tudi v tem, da se dajalec lizinga pojavlja predvsem kot financer posla, medtem ko je proizvajalec oziroma dobavitelj opreme tretja oseba.

7. V konkretnem primeru sta pogodbeni stranki (kar izhaja iz splošnih pogojev predloženih lizing pogodb) izključili odgovornost tožeče stranke kot lizingodajalca zaradi neizročitve ali zamude pri dobavi opreme. Zaradi tega mora vsa tveganja, ki so nastala zaradi kršitve dolžnosti dobave opreme, torej tudi tveganje opustitve izdobave opreme, po pogodbah nositi tožena stranka kot jemalec lizinga. Pogodbeni stranki sta namreč v vseh spornih lizing pogodbah natančno uredili medsebojne pravice in obveznosti, zato je treba za konkretna razmerja uporabiti avtonomno pravo. Drugačna razdelitev tveganj pri pogodbah o finančnem lizingu tudi ni nič posebnega, ampak je za finančni lizing celo tipična. Lizingodajalec glede dobave opreme ni prevzel nobenega rizika, saj je njegov interes osredotočen zgolj na finančnem področju, to je, da je jemalcu lizinga omogočil nakup opreme, pri čemer hoče za plačano opremo doseči ustrezno visoko rabnino oziroma dobiček. Iz tega razloga nikakor ne drži pritožbeni očitek, da so sporne pogodbe o finančnem lizingu nične, ker predmet lizinga toženi stranki ni bil dobavljen, oziroma se pri njej sploh ne nahaja (pa tudi, da predmet ni obstajal niti ob sklenitvi pogodbe in je zato nemogoč). Prav tako ni na mestu pritožbena graja, da gre iz tega razloga tudi za nedopustno kavzo (ker je sporno, ali je tožena stranka sploh prevzela predmete lizinga). Že iz teh razlogov pritožbena kritika izvedbe dokaznega postopka na prvi stopnji (napačna oziroma pomanjkljiva dokazna ocena primopredajnih zapisnikov; neizvedba dokazov z zaslišanjem stečajne upraviteljice tožene stranke in priče S.V.) ni pravno pomembna. Po oceni pritožbenega sodišča zaradi avtonomne ureditve spornih pogodbenih razmerij (pogodbena izključitev odgovornosti lizingodajalca zaradi neizročitve ali zamude pri dobavi opreme; pogodbene klavzule o prenosu rizikov, ki bremenijo lastnika, na lizingojemalca) tudi ni pravno pomembno, ali je tožena stranka sporne predmete sploh uporabljala, oziroma jih je brezplačno odtujila tretjim osebam. Vsi ti riziki bremenijo toženo stranko, kar pomeni, da bo morala izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti, četudi so se ti riziki uresničili. Plačila najemnine oziroma lizinških dajatev ne smejo izostati ne glede na težave, s katerimi se sooča jemalec lizinga (v angleškem pravu je to načelo znano kot pekel ali visoka voda). Edini namen dajalca lizinga je namreč povrnitev naložbe oziroma doseg poplačila naložbe v opremo z natekom najemnin. Dajalec lizinga (tožeča stranka), ki je nastopal v vlogi financerja posla, si je po lizing pogodbah na opremi obdržal lastninsko pravico kot zavarovanje za izplačilo pogodbeno dogovorjene najemnine oziroma uporabnine, v katero je bil seveda vključen tudi njegov dobiček. Ta oprema je lizingodajalcu pravzaprav služila kot zavarovanje za povrnitev vloženega kapitala in dobička. Lizingodajalčeva pravna oblast nad opremo (v Kanadi in ZDA pa se obravnava jemalec lizinga kot lastnik opreme in je dajalec lizinga le imetnik posebnega jamstvenega interesa na tej opremi), dano v lizing, je zato bistvena predpostavka (kavze) pogodbe o finančnem lizingu. Če tega zavarovanja ni, gre po oceni pritožbenega sodišča za kreditno pogodbeno razmerje.

8. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi ugotovilo (čemur tudi pritožnik ne oporeka), da sta pogodbeni stranki sočasno ob sklenitvi pogodb o finančnem lizingu št. 53370002155, 50840005644, 508400005750 in 50840005651 z dodatki dogovorili, da lahko lizingojemalec (tožena stranka) proda predmete lizinga (brez da bi bila dolžna prejeto kupnino nakazati na račun dajalca lizinga oziroma tožeče stranke). Iz tega razloga so po oceni pritožbenega sodišča omenjene štiri lizing pogodbe navidezne pogodbe, ki dejansko prikrivajo kreditne pogodbe, pri čemer so izpolnjeni tudi vsi pogoji za pravno veljavnost teh kreditnih pogodb (drugi odstavek 50. člena OZ). Na tem mestu je seveda treba upoštevati tudi ostala pravno pomembna dejstva, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki jih obravnavana pritožba ne izpodbija), zlasti da je lizingodajalec nakazal dobaviteljem opreme pogodbeno dogovorjene denarne vsote ter da je zaradi neizpolnjevanja toženčevih pogodbenih obveznosti prišlo do predčasnega prenehanja vseh spornih pogodbenih razmerij. V tem delu je sodišče prve stopnje kljub drugačni materialnopravni oceni presoje pravnega razmerja vendarle sprejelo pravilno odločitev. Ker sta stranki v tem delu sklenili le kreditne pravne posle, tudi niso pravno pomembni pritožbeni očitki glede ničnosti teh pogodb, saj neprevzem oziroma neuporaba stvari (katerih nakup je financirala tožeča stranka) nikakor ne more vplivati na samo veljavnost teh pogodb. V tej zvezi je treba namreč upoštevati, da je v času sklepanja teh pogodb tedanji zakoniti zastopnik tožene stranke nastopal v imenu in za račun tožene stranke (v dobro in slabo), zato ni na mestu pritožbeni očitek v smeri izigravanja interesov tožene stranke zaradi neuporabe oziroma nerazpolaganja s predmetom pogodbe. Zato je tožeča stranka upravičena do plačila iztoževanih zapadlih neplačanih obrokov (nastalih do predčasne prekinitve pogodbenih razmerij) in iztoževanih diskontiranih vrednosti še nezapadlih obrokov po omenjenih štirih pogodbah in po dveh pogodbah o finančnem lizingu št. 5337000399 in 508840005685, upoštevaje ob tem, da v tem delu sama višina tožbenega zahtevka sploh ni bila sporna (kar velja tudi za natečene zamudne obresti za obdobje do 13.8.2009 – priloga A104 spisa): torej za skupen znesek v višini 524.953,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.8.2009 dalje (znesek glavnice vključuje tudi glavnico v višini 977,05 EUR in natečene obresti v višini 113,37 EUR po lizing pogodbi št. 53370002288).

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče (potem, ko je ugotovilo, da ni podana tudi nobena bistvena postopkovna kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti) pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožeče stranke:

10. Tožeča stranka je zaradi predčasnega prenehanja lizing pogodbe št. 53370002288 uveljavljala terjatev iz naslova zapadlih neplačanih obrokov v višini 3.138,28 EUR in iz naslova diskontirane vrednosti še nezapadlih obrokov v višini 40.106,64 EUR, torej 43.244,32 EUR in zamudne obresti do 13.8.2009 v višini 5.021,26 EUR. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji tej terjatvi nasprotovala iz razloga, ker je tožeči stranki od zneska 124.605,20 EUR (obveznost tožene stranke po pogodbi po planu plačil) že plačala 123.628,15 EUR. V tej zvezi je zato tožeča stranka v postopku na prvi stopnji pravočasno (na kar upravičeno opozarja obravnavana pritožba) navedla, da je z zneskom omenjenih plačil v skladu z določbami pogodbeno dogovorjenih splošnih pogojev zapirala najstarejše in najbolj rizične terjatve tožene stranke. Zato je glede zapiranja terjatve po sporni pogodbi upoštevala le plačila v višini 80.170,85 EUR, z ostalimi plačili v višini 66.542,70 EUR pa je zapirala ostale (najstarejše in najbolj rizične) obveznosti tožene stranke. Tožena stranka tem dodatnim konkretnim navedbam tožeče stranke (ki so bile tudi dokazno podkrepljene – preglednica v prilogi A179) ni več z ničemer ugovarjala (niti v dejanskem niti v pravnem pogledu), zato po oceni pritožbenega sodišča ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje (glede trditvenega bremena), da bi morala tožeča stranka še dodatno pojasnjevati, katere konkretne (druge) obveznosti so bile poravnane iz omenjenih plačil.

11. Enako velja tudi glede plačil v zvezi s kreditno pogodbo št. 53370002445. Glede na dani kredit v višini 40.572,02 EUR in ugovor tožene stranke, da je v tej zvezi plačala že 150.968,68 EUR (pri čemer je tožeča stranka iz tega naslova uveljavljala glavnico v višini 8.560,34 EUR in natečene obresti do 13.8.2009 v višini 993,87 EUR – priloga A104), je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji pravočasno navedla (in v tej zvezi predložila tudi seznam vplačil), da so bila za kritje obveznosti po omenjeni kreditni pogodbi upoštevana plačila v skupnem znesku 36.180,28 EUR, preostala plačila pa so bila upoštevana za kritje najstarejših zapadlih obveznosti po osmih pogodbah o finančnem lizingu. Tudi teh navedb tožena stranka ni prerekala (ne v dejanskem ne v pravnem oziru), zato tožeči stranki ni bilo treba dodatno pojasnjevati, katere konkretne druge obveznosti so bile poravnane iz omenjenih plačil, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje (na kar prav tako upravičeno opozarja obravnavana pritožba). Dejstva, ki jih stranka ne zanika, se namreč štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

12. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v ugotovilo, da obstaja tudi terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 56.729,44 EUR (po kreditni pogodbi v skupni višini 9.554,31 EUR: glavnica 8.560,34 EUR in zamudne obresti v višini 993,97 EUR; po lizing pogodbi št. 53370002288 pa v višini 48.265,58 EUR: glavnica v višini 43.244,32 EUR in zamudne obresti v višini 5.021,26 EUR, zmanjšano za že priznanih 1.090,42 EUR; torej v višini 47.175,16 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.8.2009 naprej.

13. Ker je tožeča stranka v celoti uspela s tožbenim zahtevkom, je upravičena do povračila vseh pravdnih stroškov na prvi stopnji. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu spremenilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, pri čemer je tožeči stranki priznalo še dodatne stroške v višini 2.002,87 EUR s pp (razlika do zneska 13.330,44 EUR).

14. Tožeča stranka je uspela tudi s pritožbo, zato je upravičena tudi do povračila stroškov v zvezi s pritožbo. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 2.553,12 EUR (za sestavo pritožbe 1.177,60 EUR, 20 EUR za pavšalne stroške, 20% DDV na odmerjeno odvetniško nagrado in 1.116,00 EUR za sodno takso za pritožbo). Pač pa sodišče druge stopnje tožeči stranki ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo tožene stranke, ker v tej vlogi ni navedla nič takega, kar bi lahko prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.


Zveza:

OZ člen 50, 50/2.

ZPP člen 214.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.08.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ2MDQ5