VSK sodba Cpg 22/2012

Jedro

Glede na ureditev v 265. čl. ZGD-1 je bila sprejemanje odločitev obveznost (tudi) tožnice kot članice uprave. ZGD-1 v 1. odst. 263. čl. organu vodenja nalaga, da mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. V skladu s tem določilom je mogoče zaključiti, da je bila tožnica neskrbna, če odločitev ni sprejemala oziroma če ni sodelovala pri njihovem sprejemu, zaradi česar je odgovorna za opustitev.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 2.020,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo: a) primarni tožbeni zahtevek: na ugotovitev, da so razlogi za odpoklic tožnice z mesta članice uprave tožene stranke, navedeni v sklepu nadzornega sveta tožene stranke z dne 30.7.2009, neutemeljeni in kot takšni nezakoniti; da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožnici izplačati odpravnino v višini 146.541,00 EUR na tam navedeni način in ji povrniti stroške postopka; b) podrejeni tožbeni zahtevek: da se razveljavi sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 30.7.2009 o odpoklicu tožnice z mesta članice uprave; da je tožena stranka dolžna v 15 dneh izplačati tožnici odpravnino v višini 146.541,00 EUR na tam navedeni način in ji povrniti stroške postopka; II.) tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.375,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Navaja, da temelji trditev tožnice o tem, da ni imela pooblastil v zvezi s predstavljanjem in zastopanjem družbe brez omejitev, na določbah poslovnika, ki v točki 1.6. določa, da predsednik uprave predstavlja in zastopa družbo brez omejitev …, v točki 1.7. za namestnika predsednika uprave določa, da nadomešča predsednika uprave in v njegovi odsotnosti predstavlja in zastopa družbo brez omejitev. Točka 1.8. poslovnika, ki opredeljuje področje nalog, za katere je bila zadolžena tožnica, pa takih pooblastil tožnici ne daje. To razlikovanje je bistveno, saj za razliko od preostalih dveh članov, ni tožnica nikoli predstavljala in zastopala tožene stranke, tudi ni nikoli sklenila nobenega posla, s katerim bi tožena stranka sprejela kakršnekoli obveznosti. Ta dejstva so pomembna zato, ker je številne odločitve sprejemal predsednik uprave, ne da bi o tem tožnico sploh obvestil, na podlagi tega pa tudi sklepal pogodbe brez predhodne odobritve uprave. Tožnica je v svojih vlogah opozarjala na kršitev 82. čl. ZSDU, po katerem je nadzorni svet tako pri imenovanju kot tudi odpoklicu delavskega direktorja vezan na predlog sveta delavcev in za razliko od imenovanja in odpoklica ostalih članov uprave, nadzorni svet o imenovanju in odpoklicu delavskega direktorja ne odloča samostojno, temveč je dolžan upoštevati predloge sveta delavcev. Zato je povsem logično, da je pri odločanju o razlogih za odpoklic vezan na razloge, ki jih v skladu s poslovnikom sveta delavcev ugotovi navedeni organ. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da ima nadzorni svet pravico ugotavljati tudi druge zakonsko določene razloge za razrešitev. V zvezi z zapisnikom sveta delavcev z dne 9.7.2009 je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj svet delavcev ni ugotovil niti, da je tožnica huje kršila obveznosti niti da ni sposobna voditi poslov, temveč ji je nezaupnico izrekel iz razloga nezastopanja interesov delavcev pri delu uprave. Sklicevanje sodišča na posamezne navedbe, ki izhajajo iz zapisnika seje sveta delavcev, so pravno nevzdržne, predvsem ob dejstvu, da je šlo za posamično mnenje, kateremu pa ostali člani niso pritrdili. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica prekoračila pooblastila pri vodenju poslov družbe, o katerih je odločala uprava brez zahtevanega soglasja nadzornega sveta pri investiranju v logistični center C., ravnanje tožnice kot članice uprave v izrecnem nasprotju s sklepom nadzornega sveta pa predstavlja tako hudo kršitev temeljnih nalog in obveznosti, za katero se lahko odpokliče. V tem delu je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP po 14. tč. 2. odst. 339. čl., ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Tožnica je v svojih vlogah izrecno opozorila na dejstvo, da ne more biti odgovorna za ravnanja uprave, v kolikor pri odločitvah sama ni sodelovala, oziroma če je odločitve sprejemal sam predsednik uprave, ne da bi o tem preostala člana (oziroma vsaj tožnico) o tem sploh obvestil. V nadaljevanju povzema ugotovitve iz „Posebne revizije vodenja posameznih poslov družbe v obdobju zadnjih petih let“, iz katerih je razvidno, kako so se sklepali posli za sporno investicijo, pa tudi kako so potekala plačila, in opozarja, da v zvezi s predpogodbami o nakupu zemljišč, ki so bile sklenjene 6.2.2007, sploh ne obstaja sklep uprave o nakazilu kupnin za zemljišča pred njihovo izvedbo, iz primerjave ugotovitev Posebne revizije s sklepi, ki sta jih v spornem obdobju sprejemala uprava in nadzorni svet pa izhaja, da je predsednik uprave sklenil pogodbe o nakupu zemljišč, ne da bi o tem predhodno obvestil preostala člana uprave; da uprava ni nikoli odločala o izboru izvajalca in plačilu projektne dokumentacije, kot tudi ne o izboru izvajalca in sklenitvi pogodb o izvedbi gradbenih del, in da je obveznosti v znesku 123,5 mio EUR sprejel predsednik uprave sam, ne pa uprava. Tožnica njegovega ravnanja tudi ni mogla preprečiti. Poleg tega je bil nadzorni svet s samovoljnim ravnanjem A.L. vseskozi seznanjen, pa kljub temu ni ukrepal (napr. z odpoklicem), da bi preprečil nadaljnjo škodo. To potrjujejo tudi okoliščine v zvezi s poslovnim obiskom članov uprave, nadzornega sveta in nekaterih izvršnih direktorjev na terminalu Č. dne 17.7.2007, ko je predsednik uprave udeležence obiska seznanil, da bo znašala vrednost celotne investicije 123.000.000,00 EUR ter da bo pogodba o izvedbi gradbenih del podpisana 20.7.2007. O podpisu pogodbe uprava ni nikoli odločala, prav tako pa tudi ne nadzorni svet, temveč je pogodbo po naročilu predsednika uprave podpisal A.E., tedanji direktor I.E.M. Tožnica je bila presenečena, saj z novim elaboratom ni bila seznanjena, uprava ga ni nikoli obravnavala. Ko je tožnica v drugi polovici leta 2007 ob nakopičenih problemih in dilemah ugotovila, da z investicijama morda le ni vse tako čisto, kot je bilo do tedaj prikazano, je postala previdnejša. Kot članica uprave je edina glasovala tudi proti noveliranemu elaboratu investicije v Rusiji, katerega pa je nato nadzorni svet potrdil. Če je poleg predsednika uprave še kdo odgovoren za prekoračitev investicije, je to nadzorni svet, ne pa tožnica. Kar se pa tiče dejstva, da je bila tožnici pred spornim odpoklicem ponujena odpravnina, je s tem tožnica hotela izpostaviti okliščine, ki dokazujejo, da nadzorni svet ni videl utemeljenih razlogov za odpoklic. Tožnica pa s tem ni soglašala, ker je bila prepričana, da ne obstajajo utemeljeni razlogi za odpoklic, s pristankom pa bi priznala svojo odgovornost.

Tožena stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Iz 82. čl. Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU, Ur.l. RS, št. 42/1993 s sprem.) izhaja, da imenuje nadzorni svet delavskega direktorja kot člana uprave družbe na predlog sveta delavcev, za odpoklic delavskega direktorja v upravi družbe pa se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za njegovo imenovanje. Upoštevaje zgolj navedeno zakonsko določilo bi bilo tudi mogoče soglašati s pritožnikovim stališčem, da bi bil za odpoklic delavskega direktorja potreben predlog sveta delavcev (kar bi tudi logično pomenilo, da bi bili upoštevni tisti razlogi za odpoklic, ki bi jih v svojem sklepu o odpoklicu navedel svet delavcev). Vendar pa 268. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki ureja imenovanje in odpoklic uprave, v 2. odst. kakšnih omejitev oziroma izvzetij v tem pogledu ne predvideva, saj določa, da lahko nadzorni svet odpokliče posameznega člana uprave ali predsednika (med drugim tudi), če huje krši obveznosti, ali če ni sposoben voditi poslov. Torej je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je imel v obravnavanem primeru nadzorni svet pravico ugotavljati obstoj razlogov, ki so za razrešitev tožnice kot članice uprave – delavske direktorice, navedeni v 268. čl. ZGD-1. Glede na to se pokaže, da so za obravnavano zadevo nerelevantne pritožbene trditve o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu, v katerem je navedlo, sklicujoč se na zapisnik sveta delavcev z dne 9.7.2009, da je tudi svet delavcev ugotovil, da je tožnica huje kršila obveznosti in da ni sposobna voditi poslov, oziroma da je obravnaval iste razloge za razrešitev tožnice kot nadzorni svet.

ZGD-1 posebej ureja zastopanje in predstavljanje družbe v 266. čl., pri čemer določa načine zastopanja, če ima uprava več članov, v 3. odst. predvideva tudi možnost posamičnega zastopanja s strani članov uprave. Očitno je bilo na zadnjenavedeni način urejeno zastopanje tudi pri toženi stranki, glede na trditve tožeče stranke, da sama ni bila pooblaščena za predstavljanje in zastopanje tožene stranke, ampak sta to bila predsednika uprave, v njegovi odsotnosti pa namestnik predsednika uprave. Vendar pa to dejstvo ne vpliva na vprašanje pooblastil v zvezi z vodenjem družbe, kot je urejeno v 265. čl. ZGD-1 in kjer je v 1. odst. določeno, da uprava družbe (ki ima lahko enega ali več članov – direktorjev) vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost, pri čemer sprejema odločitve soglasno, če statut ne določa drugače (3. odst.), vendar pa statut ne sme določiti, da pri različnih mnenjih glas posameznega člana ali posameznih članov prevlada nad večino (4. odst.). V povezavi s tem je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da kljub razdelitvi delovnih področij med posameznimi člani uprave, ti niso razbremenjeni odgovornosti za vodenje poslov na tistih področjih, ki jih vodijo drugi člani uprave, zato pravno ne vzdrži ugovor tožeče stranke glede razbremenitve njene odgovornosti za sprejete odločitve uprave. Torej je bila glede na ureditev v 265. čl. ZGD-1 sprejemanje odločitev obveznost (tudi) tožnice kot članice uprave. ZGD-1 v 1. odst. 263. čl. organu vodenja nalaga, da mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. V skladu s tem določilom je mogoče zaključiti, da je bila tožnica neskrbna, če odločitev ni sprejemala oziroma če ni sodelovala pri njihovem sprejemu, zaradi česar je odgovorna za opustitev. Opustitev dolžnega ravnanja pa je hujša kršitev obveznosti članice uprave in torej skladno z 2. odst. 268. čl. ZGD-1 utemeljen razlog za odpoklic. V zvezi s tem pritožnica trdi, da je številne odločitve sprejemal predsednik uprave sam (konkretno: obveznosti v zvezi z izgradnjo logističnega centra Č. v znesku 123,5 mio EUR), ne da bi jo o tem sploh obvestil, oziroma da ravnanja predsednika uprave tudi ni mogla preprečiti. Vendar pa so te trditve premalo konkretizirane, da bi jih bilo mogoče upoštevati in niti niso podane v smeri, ki bi omogočala zaključek, da je bilo tožnici onemogočeno sodelovanje pri vodenju družbe, ko je po drugi strani sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo: da je nadzorni svet tožene stranke dne 21.12.2006 (tj. v času, ko je tožnica že bila članica uprave) sprejel sklep, s katerim je določil, da mora uprava pridobiti njegovo predhodno soglasje za investicije, ki presegajo 4 mio EUR; da je nadzorni svet dne 26.1.2007 podal svoje soglasje k izgradnji prve faze investicije logističnega centra Č. v vrednosti 44.715.000 EUR; da je uprava s podpisanimi pogodbami z izvajalci navedeni znesek in s tem pooblastilo nadzornega sveta presegla, saj je nadzorni svet na seji dne 4.12.2007 ugotovil, da je ocenjena vrednost izvedenih del do konca leta 2007 znašala cca 100 mio EUR (v navedenem kontekstu je sodišče prve stopnje citiralo tudi sklep uprave z dne 4.9.2007 o soglasju k poteku investicije v letu 2007 in 2008 v višini 121.189.570 EUR brez DDV). Tožnica ni konkretno pojasnila, kakšna je bila njena vloga znotraj kronologije opisanega dogajanja in kako je ukrepala, ko je zaznala nepravilnosti v zvezi s prekoračenjem pooblastil; tega ni pojasnila niti v zvezi z dogodkom, ki ga v pritožbi posebej izpostavlja in ki se nanaša na poslovni obisk terminala Č. dne 17.7.2007, ki ga je organiziral predsednik uprave in ki so se ga udeležili člani uprave, nadzornega sveta in nekateri izvršni direktorji. In ob dejstvu, da so bili tedaj udeleženci obiska (torej očitno tudi tožnica) seznanjeni, da bo vrednost celotne investicije znašala 123 mio EUR in da bo tri dni po obisku podpisana pogodba o izvedbi gradbenih del, ni tožnica navajala ničesar o tem, da bi na podatek, s katerim je bila seznanjena, kakorkoli reagirala. Po lastnih trditvah v pritožbi je reagirala šele kasneje (ko je vrednost sporne investicije narasla na večkratnik tiste vrednosti, s katero je soglašal nadzorni svet), saj trdi, da je kot članica uprave edina glasovala proti noveliranemu elaboratu investicije v Rusiji, katerega pa je nadzorni svet potrdil. Nobene reakcije oziroma ukrepanja pa ni tožnica zatrjevala niti v zvezi z ostalimi konkretnimi odločitvami, ki jih izpostavlja v pritožbi in za katere trdi, da jih je sprejel predsednik uprave sam. Pritožnica pa se tudi ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da ni reagiral niti nadzorni svet tožene stranke in ni preprečil razširitve investicije, saj imata oba organa družbe, torej tako uprava kot tudi nadzorni svet skladno z zakonom lastne pristojnosti in s tem tudi povezane obveznosti, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je bila tožnici pred spornim odpoklicem ponujena odpravnina, ne pomeni, da zato niso podani utemeljeni razlogi za odpoklic.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo v znesku 2.020,64 EUR (nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom, DDV in materialni stroški – vse po specifikaciji v odgovoru na pritožbo), vključno z uveljavljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 275/2006
• VDSS sodba X Pdp 664/2016
• VDSS Sodba Pdp 956/2018