VSK sklep Cpg 234/2011

Jedro

Za razliko od predhodne odredbe, je začasna odredba takšno sredstvo zavarovanja, glede katerega je pogoj za njeno izdajo izkaz verjetnosti obstoja (denarne oziroma nedenarne) terjatve upnika do dolžnika.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 409,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi, opr.št. Pg 1 z dne 6.9.2011.

Proti navedenemu sklepu je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo spremembo tako, da se kot neutemeljen zavrne predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe. Trdi, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke, zakaj se sklep o izvršbi, izdan v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, ne more smatrati kot sodna odločba skladno s 1. odst. 257. čl. ZIZ. Takšen sklep, izdan na podlagi verodostojne listine (ki ni menica), ni enakovreden denimo nepravnomočni sodbi sodišča oziroma poravnavi, sklenjeni med strankama. Zakonska določba, ki se nanaša na predhodne odredbe se sploh ne spušča v obravnavanje okoliščine, da mora upnik izkazati verjetnost, da terjatev obstoji, saj je že sama odločba sodnega ali drugega organa dovoljšnja podlaga, po kateri je izkazana verjetnost, da terjatev obstoji. Vendar pa verjetnosti obstoja terjatve upnika oz. tožnika ni moč pripisati sklepu, ki je bil izdan v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine. V tem primeru namreč ni podan vsebinski preizkus predloga za izvršbo, ampak je za „podajo“ predloga za izvršbo potrebno izpolniti zgolj določene formalnosti, pri čemer listine niti ni treba priložiti, sodišče pa niti ne preveri, ali listina sploh obstoji. V danem primeru obstaja zgolj ena sodba Vrhovnega sodišča, prav tako pa so si sodbe višjih sodišč nasprotujoče, zato ni mogoče šteti, da je sodna praksa na tem področju izoblikovana. Sodišče se je napačno opredelilo do zakonskega določila iz 1. točke prvega odst. 258. čl. ZIZ, ki naj bi po mnenju sodišča določal, da je podana domneva nevarnosti v primeru, da se predlog za izdajo predhodne odredbe opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine. V obravnavanem primeru tožena stranka ni zanikala obstoja civilnopravnega razmerja s tožnikom, ampak je zanikala utemeljenost terjatve, tožnik pa utemeljenosti terjatve ni dokazal niti na stopnji verjetnosti. Tožena stranka ponovno navaja, da ima do svojih dolžnikov odprte terjatve do višine 116.004,72 EUR. Drži sicer, da se višina teh terjatev izkaže v terjatvi do družbe A. d.o.o., vendar (očitno slab) finančni položaj slednje ne more in ne sme iti v škodo tožene stranke. Terjatev tožene do slednje obstoji, zaradi česar je šteti, da z objektivnega vidika, ne obstoji nevarnost, da tožeča stranka ne bi bila poplačana, v kolikor predhodna odredba ne bi bila izdana. Tožena stranka ni zgolj pavšalno zatrjevala, da ima odprte terjatve do njenih dolžnikov, ampak je podala konkretne dokaze. Zgolj slepo sledenje navedbam tožeče stranke, da naj bi se toženčev dolžnik, družba A. d.o.o. nahajala v slabem finančnem stanju zaradi oznake R na „sodnem“ registru, ne more spremeniti okoliščine, da je toženec izkazal obstoj terjatev do njegovih dolžnikov, ki močno presegajo vtoževano terjatev. S predmetnim posegom se toženo stranko sili v nezmožnost odplačevanja njenih rednih obveznosti (plače, redni stroški za obratovanje itd.) in to na podlagi računa, ki ga je druga stran v celoti prerekala. Slednje po vseh pravnih teorijah pomeni prekomeren poseg v pravice tožene stranke in se jo „poriva“ v insolventnost.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožene stranke, češ da sklep o izvršbi, izdan v postopku na podlagi verodostojne listine, ni sodna odločba skladno s 1. odst. 257. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ); to je utemeljilo v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa dodaja, da je za razliko od predhodne odredbe, začasna odredba takšno sredstvo zavarovanja, glede katerega je pogoj za njeno izdajo izkaz verjetnosti obstoja (denarne oziroma nedenarne) terjatve upnika do dolžnika (1. odst. 270. čl. ZIZ in 1. odst. 272. čl. ZIZ). Pogoj za izdajo predhodne odredbe pa je obstoj odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva, zato se v takšnem postopku vprašanje verjetnosti obstoja terjatve ne more postavljati. Ta pogoj pa je v obravnavanem primeru izpolnjen, saj je (izvršilno) sodišče izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil na podlagi obrazloženega ugovora dolžnika, sedanje tožene stranke, razveljavljen le v tistem delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, ne pa tudi v dajatvenem delu, s katerim je bilo dolžniku naloženo plačilo terjatve. Dajatveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine je vsebinsko enak plačilnemu nalogu v pravdnem postopku, glede slednjega pa v teoriji ni spora, da gre za sodno odločbo v obliki sklepa, ki tožencu na podlagi verodostojne listine, in to ne le na podlagi menice, ampak tudi na podlagi ostalih, primeroma naštetih verodostojnih listin, nalaga določeno plačilo (431. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Glede na to gre tudi pri dajatvenem delu sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine za odločbo sodišča, ki narave sodnega sklepa ne izgubi niti v primeru vložitve pravočasnega ugovora, saj v tem delu ne pride do razveljavitve sklepa (tako: sklep Vrhovnega sodišča RS, opr.št. II Ips 14/2010).

Novela ZIZ-I (Ur.l. RS, št. 26/2011) je uveljavila domnevo nevarnosti, da bo v primeru neizdaje predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena tudi za primer, ko se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. Vendar pa v obravnavanem primeru predhodna odredba ni bila izdana na podlagi domnevane nevarnosti v smislu 257. čl. ZIZ, ampak na podlagi s strani upnika verjetno izkazane nevarnosti, da bo v primeru neizdaje predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. odst. 257. čl. ZIZ). Glede na to je neutemeljen pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje napačno opredelilo do zakonskega določila iz 1. točke prvega odst. 258. čl. ZIZ.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala nevarnost, da bo v primeru neizdaje predhodne odredbe uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožena stranka pa teh ugotovitev ne more ovreči s trditvijo, da ima do svojih dolžnikov odprte terjatve do višine 116.004,72 EUR, saj je sodišče v zvezi s tem navedlo, da predstavlja pretežni del omenjenega zneska (114.669,13 EUR) terjatev tožene stranke do družbe A. d.o.o., ki se nahaja v slabem finančnem stanju, saj ima na svojem računu oznako R (kar pomeni, da sredstva na transakcijskem računu ne zadoščajo za izvršitev sklepa). V zvezi s tem ni mogoče soglašati s pritožbeno trditvijo, da slab finančni položaj družbe A. d.o.o. ne more iti v škodo tožene stranke, saj je predmet obravnavanega postopka vprašanje, ali bi terjatev tožene stranke do tretjih tožeči stranki omogočala poplačilo. In ob negativnem odgovoru na to vprašanje je pravilen zaključek o obstoju nevarnosti, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo v znesku 409,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje (5. odst. 38. čl. ZIZ v zvezi z 239. čl. ZIZ in 4. odst. 9. čl. ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

10.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Cpg 27/2022
• VSL sodba I Cpg 943/2014
• VSK sklep II Ip 225/2012