VSL sodba I Cpg 27/2012

Jedro

Pravne posledice razveljavitve pravnih učinkov izpodbitega pravnega dejanja - naloga za plačilo terjatve upniku nastanejo šele s pravnomočnostjo sodbe, zato z obveznostjo, da tožeči stranki vrne prejeto plačilo svoje terjatve, upnik ni mogel biti v zamudi že tedaj, ko je potekel rok za vrnitev, ki mu ga je določila tožeča stranka pred vložitvijo tožbe.

Ker je šlo pri tožeči stranki za insolventnost, ki je trajala dalj časa in ni nastala kar naenkrat ter jo je bilo mogoče iz javno dostopnih letnih poročil relativno enostavno prepoznati, je toženi stranki mogoče očitati, da pri lastnem poslovanju ni ravnala z zahtevano skrbnostjo, saj bi za tožnikovo insolventnost ob ustrezno skrbnem ravnanju lahko vedela.

Praksa med strankama je individualiziran pravni standard, ki ga sodišče ugotovi na podlagi okoliščin konkretnega primera. Poleg stalnega poslovnega sodelovanja v določenem časovnem obdobju je treba upoštevati, da gre za ponavljanje poslov z istovrstno vsebino pogodbenega razmerja kot v prejšnjih primerih. Pri ugotavljanju dejanskih rokov izpolnitve obveznosti v praksi, ki obstaja med tožečo in toženo stranko, gre za ugotavljanje dejstev, v kakšnih rokih je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti do tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

1. Delno v prvem odstavku izreka tako, da se v razmerju med tožnikom L., d.d. - v stečaju, in tožencem T., d.d., razveljavi:

- učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 6.6.2008 po dokumentu št. 108, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št.: V7-01825, V7-02642, V7-05321in V8-03612, v skupnem znesku 1.295,68 EUR in

- učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 2.10.2008 po dokumentu št. 190, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št.: V8-04959, V8-0497 in, V8-05756, v skupnem znesku 4.096,08 EUR

in tako, da mora toženec tožniku na njegov račun IBAN SI56 ... plačati v 15 dneh od prejema prepisa te sodbe denarni znesek v višini 5.391,76 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 16. dan po prejemu prepisa te sodbe do plačila.

2. V drugem odstavku izreka pa tako, da je tožnik dolžan tožencu povrniti v 15 dneh od prejema prepisa te sodbe stroške postopka na prvi stopnji v višini 1.286,86 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 16. dan po prejemu prepisa te sodbe do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. I Pg 821/2009 z dne 27.5.2011 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala v razmerju med tožnikom L., d.d. - v stečaju in tožencem T., d.d., razveljavitev učinka naslednjih pravnih dejanj:

- nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 6.6.2008 po dokumentu št. 108, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. V7-01825, V7-02642, V7-05321, V7-06701, V8-01153, V8-01206, V8-03048, V8-03612 in V8-03613, v skupnem znesku 8.000,00 EUR,

- nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 2.10.2008 po dokumentu št. 190, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. V8-03612, V8-04959, V8-04971, V8-05756 in V8-07327, v skupnem znesku 7.226,08 EUR,

- nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 24. 10. 2008 po dokumentu št. 206, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. V8-08017, V8-10078, V8-10408, v skupnem znesku 6.000,00 EUR,

- nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 20.11.2008 po dokumentu št. 224, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. V8-10408, V8-11517 in V8-11917, v skupnem znesku 4.455,12 EUR,

- nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 19. 1. 2009 po dokumentu št. 11, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. V8-13010, V8-17067 in V8-18700, v skupnem znesku 6.614,40 EUR,

- nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 27.2.2009 po dokumentu št. 40, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. V8-20146 in V8-20463, v skupnem znesku 3.578,52 EUR.

Zahtevek je zavrnilo tudi v dajatvenem delu, s katerim je tožnik zahteval plačilo denarnega zneska v višini 35.874,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2009 do plačila (prvi odstavek izreka) in naložilo tožeči stranki v plačilo stroške postopka tožene stranke (drugi odstavek izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo tožeča stranka in predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo obravnavo prvostopenjskemu sodišču ali da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in v obeh primerih odloči, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov pritožbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne, izpodbijano sodbo potrdi in tožeči stranki naloži poplačilo stroškov tožene stranke v tem postopku, v roku 8 dni od izdaje sodbe, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba uvodoma navaja, da iz izpodbijane sodbe ni jasno, kateri izmed predlaganih dokaznih predlogov so bili zavrnjeni in zakaj se prvostopenjsko sodišče ni odločilo za njihovo izvedbo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je vpogledalo celotno spisovno gradivo, zaslišalo priči T. S. in A. J. ter zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem ekonomske stroke, saj obstoj insolventnosti tožeče stranke med strankama ni bil sporen. Iz listin v spisu izhaja, da sta stranki poleg tega predlagali še izvedbo dokaza z vpogledom v stečajni spis, katerega izvedbo je sodišče očitno pozabilo zavrniti, vendar ta napaka v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj podatki zaradi katerih sta stranki predlagali vpogled v stečajni spis, za rešitev obravnavanega primera niso pomembni. Ker ugotovljena nepravilnost ne vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo relevantno pravno podlago in pojasnilo, da morata biti za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika kumulativno podana objektivni in subjektivni element. Čim eden od njiju ni podan, pravno dejanje, ki ga je stečajni dolžnik izvedel v obdobju izpodbojnosti, ni izpodbojno.

7. Tožnik je izpolnitev objektivnega elementa za izpodbijanje pravnih dejanj poleg z domnevo iz 1. točke 1. dostavka 272. člena ZFPPIPP dokazoval tudi z neposrednim zatrjevanjem dejstev iz 1. alineje 1. točke 1. dostavka 271. člena ZFPPIPP. Po pravilu iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP morata biti za obstoj objektivnega elementa izpolnjeni dve zahtevi kumulativno: (1) posledica izpodbijanega dejanja mora biti zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in (2) zaradi tega zmanjšanja lahko drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če izpodbojno dejanje ne bi bilo opravljeno. V skladu s 3. odstavkom 10. člena ZFPPIPP je čista vrednost premoženja opredeljena kot razlika med vrednostjo premoženja in višino obveznosti. Tožnikovo premoženje se je z dobavami toženca povečalo v enaki višini, kot so se povečale tožnikove obveznosti, saj so bile obveznosti med strankama enakovredne (nasprotnega ni navajala nobena od strank), prav tako pa so se tožnikove obveznosti z njegovim plačilom tožencu zmanjšale v enaki višini, kot se je zmanjšalo njegovo premoženje (oz. kot se je predhodno povečalo njegovo premoženje in obveznosti). Ker tako niti tožnikova niti toženčeva izpolnitev obveznosti iz medsebojne dvostranske pogodbe ni spremenila razlike med premoženjem in obveznostmi tožnika, zgolj zaradi plačila obveznosti še ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti njegovega premoženja zaradi katere lahko upniki prejmejo plačilo v manjšem deležu kot bi ga prejeli, če tožnik ne bi plačal dobavljenega blaga.

8. Ker lahko pride tudi pri izpolnitvah dvostranskih pogodb z enakovrednimi vzajemnimi obveznostmi, pri katerih ne pride do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja, s selektivnim poravnavanjem obveznosti (kasnejšega) stečajnega dolžnika zgolj določenim upnikom do neenakega obravnavanja upnikov, je zakonodajalec predvidel domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Vendar pa lahko to domnevo upnik izpodbije, če dokaže, da pri poplačilu svojih terjatev ni bil preferiran, ker je prejel izpolnitve v rokih, ki so po poslovnih običajih, uzancah in praksi med strankama običajni (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP).

9. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni uspela izkazati objektivnega elementa neposredno z dokazovanjem obstoja dejstev, ki jih zahteva 1. alineja 1. točke 1. dostavka 271. člena ZFPPIPP, ampak ga je izkazala na podlagi domneve iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP.

10. Tožena stranka je omenjeno domnevo v skladu z 2. odstavkom 272. člena ZFPPIPP izpodbijala z navedbami, da so bile kasnejše izpolnitve tožeče stranke opravljene v roku, ki je bil po praksi vzpostavljeni med strankama običajen. V zvezi s tem je potrebno zavrniti pritožbeno navedbo, da toženec ni navedel nobenih verodostojnih dokazov glede običajnega roka izpolnitve, zaradi česar naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno štelo, da je s pomočjo 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP uspel izpodbiti domnevo iz 1. točke 1. dostavka 272. člena ZFPPIPP. Naveden očitek ne drži, saj je toženec že v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi podal navedbe glede običajnega roka izpolnitve in se med drugim skliceval tudi na tabelo o ugotovljenih zamudah pri plačilih (na A33), ki jo je v spis vložila tožeča stranka. Že sam omenjeni dokaz po mnenju pritožbenega sodišča zadostuje za ugotovitev običajnega roka izpolnitve, pri čemer je potrebno poudariti, da se v procesu odločanja in ocenjevanja dokazov dokazno gradivo glede na trditve pravdnih strank šteje za celoto in zato ni pomembno, da je v spis dokaz predložila tožeča stranka.

11. Praksa med strankama je individualiziran pravni standard, ki ga sodišče ugotovi na podlagi okoliščin konkretnega primera. Poleg stalnega poslovnega sodelovanja v določenem časovnem obdobju je treba upoštevati, da gre za ponavljanje poslov z istovrstno vsebino pogodbenega razmerja kot v prejšnjih primerih. Pri ugotavljanju dejanskih rokov izpolnitve obveznosti v praksi, ki obstaja med tožečo in toženo stranko, gre za ugotavljanje dejstev, v kakšnih rokih je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti do tožene stranke.

12. Običajnost se ugotavlja na podlagi prakse med pravdnima strankama v preteklem obdobju, pri čemer ni merodajno le obdobje izpodbojnosti, ampak predhodno poslovanje v daljšem časovnem obdobju, ki je v konkretnem primeru trajala več let.

13. Pritožba utemeljeno graja pomanjkljivo obrazložitev glede dejstva, da je po praksi med pravdnima strankama vsa sporna nakazila potrebno šteti za plačila v običajnem roku izpolnitve. Glede na podatke o zamudah tožeče stranke pri izpolnjevanju njenih obveznosti napram toženi stranki od leta 2007 dalje, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila med strankama vzpostavljena praksa, v okviru katere se je za običajno štela izpolnitev do 128 dni po roku zapadlosti obveznosti. Na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka upoštevaje večletno dejansko poslovanje pristala na prakso, da bo za dobavljeno blago dobila plačilo v daljšem roku od tistega, ki ga je navedla na računu, se je ta ustalil kot običajni rok plačila med pravdnima strankama, prakso pa navzgor omejuje najdaljše obdobje, v katerem je tožnik, pri poslovanju pred izpodbojnim obdobjem, izpolnil svojo obveznost tožeči stranki.

14. Pri plačilu računov, ki so bila izvedena znotraj prej ugotovljenega običajnega roka, je mogoče ugotoviti običajnost daljših rokov izpolnitve obveznosti, saj je tožena stranka na plačila v takšnih rokih dejansko pristajala s svojimi nadaljnjimi dobavami. Navedenega ne spreminja niti dejstvo, da je imela tožena stranka interna pravila glede maksimalnih dopustnih zamud in limitov dolžnikov, saj je priča T. S. izpovedal, da teh pravil pri poslovanju s tožnikom, kot dolgoletnim poslovnim partnerjem, niso upoštevali.

15. Glede na navedeno je tožena stranka tudi po stališču pritožbenega sodišča uspela izpodbiti domnevo iz 1. točke 1. dostavka 272. člena ZFPPIPP pri izpodbijanih denarnih nakazil, ki so bila opravljena v roku do 128 dni po dnevu zapadlosti obveznosti. Ne pa glede nakazil po računih št. V7-01825, V7-02642, V7-05324, V8-03612, V8-04959, V8- 04971 in V8-05756 , ki so bila izvršena izven roka, ki se je po praksi med strankami štel za običajnega, zato je glede teh podan objektivni element izpodbijanja.

16. Subjektiven element izpodbijanja je podan, če je upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedel ali bi moral vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka 1. dostavka 271. člena ZFPPIPP). Tožeča stranka tako lahko uspe z izpodbijanjem, kadar poleg objektivnega elementa dokaže še, da je toženec dejansko vedel za njeno insolventnost ali, da bi za njeno insolventnost lahko vedel, v kolikor bi v pravnem prometu ravnal z dolžno skrbnostjo.

17. V tem delu pritožnik utemeljeno navaja, da je prvostopenjsko sodišče v konkretnem primeru toženca, zanemarilo pomen letnih poročil, s katerimi se je le-ta seznanjal in vzpostavilo nerazumljivo visok standard dokazovanja subjektivnega elementa tožeči stranki. Tožeča stranka je tekom postopka utemeljeno opozarjala, da tožena stranka pri poslovanju ni ravnala v skladu z dolžno skrbnostjo, če iz podatkov vsebovanih v letnih poročilih in bonitetah ni razbrala dejstva, da je insolventen. Insolventnost je položaj, ki nastane, ko postane dolžnik dolgoročno plačilno nesposoben (2. točka 1. odstavka 14. člena ZFPPIPP). V skladu z 2. točko 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP pa velja domneva, da je dolžnik, ki je kapitalska družba, dolgoročno plačilno nesposoben, če njegova izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosega polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv. Iz navedb tožnika in predloženih finančnih poročil izhaja, da je bil tožnik v skladu z omenjeno domnevo dolgoročno plačilno nesposoben in posledično insolventen vse od leta 2005 naprej. Ker je šlo pri tožeči stranki za insolventnost, ki je trajala dalj časa in ni nastala kar naenkrat ter jo je bilo mogoče iz javno dostopnih letnih poročil relativno enostavno prepoznati, je toženi stranki mogoče očitati, da pri lastnem poslovanju ni ravnala z zahtevano skrbnostjo, saj bi za tožnikovo insolventnost ob ustrezno skrbnem ravnanju lahko vedela. Organi vodenja imajo v skladu s 1. odstavkom 263. člena ZGD-1 in 28. členom ZFPPIPP med drugim tudi dolžnost upravljanja z tveganji lastne družbe, tudi likvidnostnimi, katerih pa ne morejo uspešno obvladovati, če ne preverjajo plačilne sposobnosti svojih poslovnih partnerjev. Te dolžnosti so prvenstveno namenjene zagotavljanju dolgoročnega pozitivnega poslovanja lastne družbe, a v primeru pojava insolventnosti poslovnega partnerja se skozi njih presoja tudi dolžnost vedenja o partnerjevi insolventnosti.

18. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča, v konkretnem primeru tožene stranke izkazan subjektivni element izpodbijanja, zato je pritožbeno sodišče, v delu, v katerem je ugotovilo tudi objektivni element izpodbojnosti, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (5. alineja 1. odstavka 358. člena ZPP). V sodbi je pritožbeno sodišče določilo toženi stranki rok za vračilo prejetega zneska terjatve 15 dni. Če dolžnik ne bo izpolnil obveznosti v roku, ki mu ga je določilo sodišče, dolguje še zamudne obresti (1. odstavek 299. člena OZ). Posledično so na novo odmerjeni tudi stroški prvostopenjskega postopka, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

19. V preostalem delu prvega odstavka izreka sodbe pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. V delu, v katerem je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da ne obstoji objektivni pogoj izpodbijanja, niso potrebni dodatni razlogi za zavrnitev pritožbe niti glede zavrnitve zahtevka zaradi razveljavitve pravnih učinkov pravnih dejanj niti glede zavrnitve zahtevka za vrnitev prejetih plačil z zamudnimi obrestmi, saj so navedeni zahtevki med seboj povezani. Po oceni pritožbenega sodišča pa je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje tudi glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska, prisojenega s to sodbo.

21. Odločitev, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.391,76 EUR temelji na zaključku, da je v isti višini prejela plačilo svoje že zapadle terjatve in da so s to pravnomočno sodbo razveljavljeni pravni učinki nalogov tožeče stranke o plačilu terjatev. To situacijo urejata 1. in 2. odstavek 278. člena ZFPPIPP (vrnitveni zahtevek).

22. Tožeča stranka je zahtevek za plačilo zamudnih obresti od vrnitvenega zahtevka utemeljevala na dejstvu, da je toženo stranko pred pravdo pozvala k plačilu ter ji določila rok plačila. Štela je, da je tožena stranka v zamudi s plačilom po poteku roka, ki ji ga je dala za prostovoljno vrnitev prejetega plačila njene terjatve. Takšno njeno stališče pa je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Pravne posledice razveljavitve pravnih učinkov izpodbitega pravnega dejanja - naloga za plačilo terjatve upniku nastanejo šele s pravnomočnostjo sodbe (1. odstavek 278. člena ZFPPIPP), zato z obveznostjo, da tožeči stranki vrne prejeto plačilo svoje terjatve, upnik ni mogel biti v zamudi že tedaj, ko je potekel rok za vrnitev, ki mu ga je določila tožeča stranka pred vložitvijo tožbe. Odločitve o zamudnih obrestih v konkretnem primeru ni mogoče opreti na določbo 2. odstavka 299. člena OZ. S tem pa se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 35.874,12 EUR za čas od 7.11.2009 materialnopravno pravilna. Dolžnik bo v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti po tej sodbi, če je ne bo izpolnil v roku, ki mu ga je sodišče določilo za izpolnitev (1. odstavek 299. člena OZ).

23. Stroške postopka na prvi stopnji je drugostopenjsko sodišče odmerilo na podlagi 154. člena v povezavi s 155. členom ZPP. Toženi stranki je sodišče prve stopnje priznalo pravdne stroške v višini 1.838,36 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo stroške sodne takse za postopek na prvi stopnji 795,00 EUR, potne stroške v višini 17,76 EUR in materialne stroške v višini 20 EUR, skupaj 832,76 EUR Tožeča stranka, ki je z zahtevkom uspela s 15% je upravičena do povrnitve 124,91 EUR. Tožena stranka, ki je uspela s 85% je upravičena do povrnitve 1.562,61 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stroške postopka na prvi stopnji v višini 1.437,70 EUR v 15 dneh od prejema prepisa te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema te sodbe dalje do plačila.

24. Izrek o stroških v zvezi s pritožbo temelji na določbi 2. odstavka 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 286/2011
• VSL sodba I Cpg 634/2011
• VSK sodba Cpg 351/2015