VSL sklep I Cpg 139/2011

Jedro

Odstop terjatve v izterjavo predstavlja posebno obliko cesije po določbi drugega odstavka 425. člena OZ. Gre za dogovor med strankama obligacijskega razmerja, ki se v izpolnitveni fazi dogovorita, da bo dolžnik namesto prvotne izpolnitve upniku cediral svojo terjatev, iz katere naj se ta poplača. Na podlagi tako sklenjene cesije nastopijo vsi njeni učinki, skupaj s spremembo pripadnosti terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev v zadevi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da:

- je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 17.337,35 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 2.558,00 EUR od dne 06. 10. 2005 do plačila, od zneska 11.851,11 EUR od dne 08. 11. 2003 dalje do plačila in od zneska 2.968,24 EUR od 19. 10. 2006 dalje do plačila (1. točka izreka);

- se tožbeni zahtevek v preostalem delu, glede zneska 239,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 10. 2006 dalje do plačila, zavrne (2. točka izreka);

- je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.245,24 EUR (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Iz pritožbenih navedb izhaja, da izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da „izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da tožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo celotnih pravdnih stroškov, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje“.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka kot podizvajalec družbe I. P. d.o.o. (podjemnika) od tožene stranke (kot naročnika) zahteva plačilo za opravljeno delo izdelave, dobave in montaže senčil na stavbi „T.“.

6. Aktivno legitimacijo za svoj zahtevek utemeljuje na medsebojnem dogovoru s podjemnikom, v skladu s katerim naj tožena stranka svoje obveznosti do podjemnika izpolni tako, da dolgovane zneske plača neposredno podizvajalcu (tč. V tožbe z dne 19. 10. 2005, list. št. 5 in tč. VII pripravljalne vloge z dne 08. 10. 2009, list. št. 55 in 56). Obstoj dogovora med podjemnikom (družbo I. P. d.o.o.) in njegovim podizvajalcem (tožečo stranko) je tožeča stranka dokazovala z listino z naslovom: „Dogovor o načinu izvršitve sodne poravnave“ z dne 18. 10. 2006 (nadalje: dogovor; A11), ki ga je sodišču predložila skupaj s pripravljalno vlogo z dne 08. 10. 2009. Iz navedenega dogovora izhaja, da sta se pogodbenika dogovorila, da bosta sporne terjatve uveljavljala tako, da bo terjatev podjemnika do naročnika za opravljeni posel izdelave, dobave in montaže senčil uveljavljal njegov podizvajalec (1. alineja 3. točke v zvezi s točkama 2.3. in 2.4. dogovora) ter da si bosta pogodbenika morebitne izterjane zneske razdelila tako, da bo podizvajalec prejel 90% izterjanega zneska, podjemnik pa 10% izterjanega zneska (3. alineja 3. točke dogovora).

7. Po presoji pritožbenega sodišča gre pri navedenem dogovoru za odstop terjatve v izterjavo, ki predstavlja posebno obliko cesije po določbi drugega odstavka 425. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Gre za dogovor med strankama obligacijskega razmerja, ki se v izpolnitveni fazi dogovorita, da bo dolžnik namesto prvotne izpolnitve upniku cediral svojo terjatev, iz katere naj se ta poplača. Na podlagi tako sklenjene cesije nastopijo vsi njeni učinki, skupaj s spremembo pripadnosti terjatve (1). Pri odstopu terjatve v izterjavo velja, da je ta opravljen v korist cesionarja (v zadevnem primeru podizvajalca, to je tožeče stranke) z namenom njegovega poplačila (2). Ker je po presoji pritožbenega sodišča prišlo do pogodbenega prenosa terjatve, se ni treba ukvarjati s tem, ali je tožbeni zahtevek utemeljen tudi na podlagi 631. člena OZ.

8. Ob ugotovitvi, da je podjemnik odstopil svojo terjatev do naročnika podizvajalcu v izterjavo, ki lahko iz izterjanega zneska poplača svojo terjatev do podjemnika, presežek pa izroči podjemniku, je za odločitev o tožbenem zahtevku nadalje bistveno vprašanje obstoja (odstopljene) terjatve. V kolikor namreč terjatev podjemnika do naročnika ne obstaja, je podjemnik tudi ne more odstopiti podizvajalcu v izterjavo.

9. Tožena stranka je v zvezi s tem trdila, da je bil med njo in podjemnikom (I. P. d.o.o.) sklenjen dogovor, po katerem bo podjemnik v končnem obračunu upošteval razliko, ki je naročniku nastala zaradi plačila pogodbene kazni glavnemu naročniku N. P. d.o.o. (tč. 3 odgovora na tožbo z dne 19. 03. 2009, list. št. 29 in 31 in tč. 5 pripravljalne vloge z dne 26. 10. 2009, list. št. 62). Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 25. 03. 2010 (list št. 75) je tožena stranka pojasnila še, da sta s podjemnikom podpisala finančni obračun, s katerim sta se dogovorila, da njen dolg do podjemnika znaša 1.632.000,00 SIT. Trdila je, da je v skladu s tem dogovorom podjemnik izstavil situacijo zgolj za tak znesek. Ker je navedeni znesek že plačala, je menila, da med strankama ni več odprtih obveznosti, kar naj bi dokazovala tudi njuna nadaljnja korespondenca. V dokaz svojih navedb je predložila finančni obračun z dne 01. 02. 2005 (B54), zapisnik z dne 26. 01. 2005 (B23) in nadaljnjo korespondenco med strankama (dopis z dne 3. 03. 2005 – B28, z dne 18. 08. 2005 – B31, dopis z dne 09. 02. 2006 – B37). Tožeča stranka na navedbe tožene stranke ni odgovorila.

10. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe na 8. strani (zadnji odstavek) je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi strank in priče sklenilo, da med naročnikom in podjemnikom ni prišlo do dogovora o drugačni višini dolga, kot je izhajal iz pogodbe št. 111/2003 o izvedbi del za objekt „T.“ z dne 12.9.2003. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do navedenih trditev tožene stranke o odločilnem dejstvu in predloženih dokazil ni opredelilo.

11. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pritožba utemeljena. Ker je sodišče prve stopnje poseglo v pravico tožene stranke, da se v postopku izjavi, je prekršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točki izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje presodi utemeljenost zahtevka tožeče stranke še ob upoštevanju navedb tožene stranke v zvezi z zatrjevanim dogovorom med naročnikom in podjemnikom v zvezi s finančnim obračunom z dne 01. 02. 2005.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-----------------

(1) Tako tudi M. Juhart, v Cesija, pogodbeni odstop terjatve, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, str. 200 in 2001.

(2) Tako tudi B. Radolič v Odstop terjatve v izterjavo in njegove modalitete, Podjetje in delo, št. 3/2004.

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSK sklep II Cp 222/2001
• VSRS sodba II Ips 162/2013
• VSL sodba I Cp 4009/2010