VSL sodba I Cpg 505/2011

Jedro

Slaba vera je subjektivno stanje, namen, ki ni združljiv s sprejetimi standardi poštenega in etičnega ravnanja. Ne drži, da že zgolj ponudba za odkup znamk po visoki ceni dokazuje slabo vero za nazaj (v času prijave spornih znamk).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka, ki glasita:

„I.

1. Tožeča stranka se razglasi za imetnika znamke reg- št.: Z-200171288.

2. Znamka tožene stranke reg. št.: Z-20071097 se izbriše iz registra znamk, ki ga vodi URSIL.

3. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh po pravnomočnosti te sodbe prenehati uporabljati znak „Human Fish“.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

II.

1. Znamka tožene stranke reg. št. Z-200171288 se izbriše iz registra znamk, ki ga vodi URSIL.

2. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh po pravnomočnosti te sodbe prenehati uporabljati znak „grafična podoba človeške ribice z napisom Human Fish“.

3. Znamka tožene stranke reg. št. Z-20071097 se izbriše iz registra znamk, ki ga vodi URSIL.

4. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od pravnomočnosti te sodbe prenehati uporabljati znak „Human Fish“.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.“ (točka A izreka)

Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 10.073,30 EUR, v roku 15 dni od prejema drugopisa te sodbe (točka B izreka).

2. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje v korist tožnice oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila pravilno vročena toženi stranki v izjavo. V odgovoru predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je imetnica znamk št. 200570736 (stilizirana figurativna podoba človeške ribice) in št. 200570734 (figurativna podoba človeške ribice z besednim znakom POSTOJNSKA JAMA). Tožeča stranka je svoji znamki prijavila v letu 2005, registrirani sta bili v letih 2006 in 2007. V tem postopku po različnih pravnih podlagah izpodbija znamki tožene stranke: 1) št. 200071097 (besedna znamka Human Fish) in 2) št. 200171288 (figurativna podoba človeške ribice z besednim znakom Human Fish). Tožena stranka je sporni znamki prijavila v letih 2000 in 2001, registrirani sta bili v letih 2001 in 2002. Zoper prvo od znamk zahteva izbris znamke zaradi prijave v slabi veri (točka a) 1. odstavka 119. člena ZIL-1), zoper drugo znamko pa je tožeča stranka vložila tožbo za prenos znamke po 1. odstavku 116. člena ZIL-1, kot tudi tožbo po 1. in 4. odstavku 119. člena ZIL-1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po vseh zatrjevanih pravnih podlagah.

6. Pritožba nasprotuje oceni sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspešno dokazala, da je sporni znak človeške ribice uporabljala za označevanje blaga in storitev iz razredov 24, 25 in 35 Nicejske klasifikacije, predvsem za označevanje tekstilnih proizvodov in izdelkov. Zakon o pravdnem postopku sicer res ne pozna dokaznih pravil, zaradi česar so posledično v pravdnem postopku dopustni vsi dokazi (8. člen ZPP), vendar pa je sodišče pri izvajanju dokaznega postopka vezano na trditveno podlago pravdnih strank. Kljub pritožbenim očitkom napačno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na uporabo znaka človeške ribice s strani tožeče stranke za označevanje tekstilnih izdelkov in podobnega blaga v času pred prijavo spornih znamk, popolna, prepričljiva in verjetna.

7. Stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka dejstva, da je bil njen znak splošno znan tudi kot oznaka za tekstilne proizvode, s pričami ne more uspešno dokazovati, je po oceni pritožbenega sodišča nujno vezano na trditve same tožeče stranke, ki je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je materiala (blaga) „za celo podstrešje“ (na naroku dne 08. 01. 2010, list. št. 88), a kljub temu sodišču ni predložila drugih dokaznih sredstev kot računov (A72 – A82). Računi, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa uporabe znaka človeške ribice s pripisom Human Fish za označevanje tekstilnih izdelkov ne dokazujejo (niti posredno iz označb o naročenem tisku). Ker je tožeča stranka zatrjevala, da je tekstilnega blaga, označenega s spornim znakom veliko, sodišču pa ga ni predložila, izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke M. in priče B. o tem, da se je sporni znak uporabljal za označevanje tekstilnih izdelkov že v času prijave spornih znamk, ni prepričljiva. Le posamična raba (na torbi iz filca) pa ne zadostuje za zaključek, da je bil znak tožeče stranke splošno znan kot oznaka za to blago (tekstilne izdelke) v smislu 116. člena ZIL-1.

8. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede podanega temelja za izbrisno tožbo po točki a) 1. odstavka 119. člena ZIL-1. Tožba za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka po točki a) 1. odstavka 119. člena ZIL-1 se lahko vloži pri pristojnem sodišču, če prijavitelj znamke ni prijavil v dobri veri. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da naj ne bi upoštevalo kriterijev Sodišča Evropske Skupnosti v zadevi Lindt (1), in sicer predvsem, ker naj ne bi upoštevalo vseh posrednih dokazov, ki jih je v spis vložila tožeča stranka. Pritožbeni očitki niso utemeljeni.

9. Tožeča stranka mora za izbris znamke zaradi slabe vere prijavitelja znamke najprej dokazati, da je prijavitelj izpodbijane znamke (tožena stranka) vedel ali bi moral vedeti, da tretja oseba (tožeča stranka) uporablja enak oziroma podoben znak za enak oziroma podoben proizvod, ki bi ga potrošnik lahko zamenjal s prijavljeno znamko. Vendar pa zgolj okoliščina, da je prijavitelj pred prijavo znamke (predhodno) vedel, da tretji uporablja znak na trgu, še ne zadostuje za zaključek, da je bil prijavitelj v slabi veri (2). Slaba vera je subjektivno stanje, namen, ki ni združljiv s sprejetimi standardi poštenega in etičnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo prvič, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je znak človeške ribice, ki je podoben izpodbijani znamki tožene stranke, tožeča stranka uporabljala za označevanje blaga in storitev, ki naj bi bilo podobno blagu in storitvam, za katerega ima sporni znamki registrirani tožena stranka ter drugič, da je imela tožena stranka že v času prijave spornih znamk namen, da bo tožeči stranki onemogočala rabo njenega znaka, torej, da je bila tožena stranka v času registracije izpodbijanih znamk v slabi veri.

10. Tožeča stranka je trdila, da povprečen prebivalec Republike Slovenije poveže figuro in besedo človeška ribica s Postojnsko jamo, slednjo pa že več desetletij upravlja ravno tožeča stranka (trditve v prvem pripravljalnem spisu z dne 12. 06. 2007, list. št. 55). Enako v pritožbi zatrjuje, da nikomur ni potrebno dokazovati pomena Postojnske jame. Čeprav pritožbeno sodišče sprejema trditve tožeče stranke o prepoznavnosti lika človeške ribice in njeno povezanost s Postojnsko jamo, se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da te trditve ne zadoščajo za ugoditev tožbenemu zahtevku iz navedene pravne podlage. Da je znak človeške ribice pred prijavo spornih znamk s strani tožene stranke, služil razlikovanju blaga ali storitev tožeče stranke od podobnega blaga oziroma storitev drugih podjetij (42. člen ZIL-1), in sicer prav glede registriranega blaga in storitev tožene stranke pa tožeča stranka ni dokazala. Ne zadostujejo trditve, da se je znak človeške ribice uporabljal za označevanje naravne znamenitosti, pa četudi je tožeča stranka že desetletja upravljavka te naravne znamenitosti. Drugačno pravno stališče je materialno pravno zmotno.

11. Poleg tega pa pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanja tožene stranke v letu 2005 ne ustrezajo pravnemu standardu kršitve dobrih poslovnih običajev in predvsem, da ne kažejo na slabo vero prijavitelja spornih znamk v letih 2000 in 2001. Okoliščina, da je tožena stranka pred registracijo sporne znamke preverila stanje v registru znamk, ki ga vodi Urad za intelektualno lastnino RS, po oceni pritožbenega sodišča priča ravno o skrbnosti tožene stranke, in ne morebiti o njenem nepoštenem namenu. Register znamk je javen prav zato, da se konkurenčne družbe lahko prepričajo o tem, kateri znaki so za uporabo v gospodarskem prometu še na voljo in katerih od znakov ni dovoljeno (več) uporabljati.

12. Tožeča stranka je domnevno slabo vero prijavitelja spornih znamk (tožene stranke) oprla predvsem na trditve in okoliščine dogodka iz leta 2005 – ponudbo tožene stranke za prodajo spornih znamk za 100.000.000,00 SIT. Čeprav gre za dogodke iz časa po prijavi znamk (le-ti prijavljeni v letih 2000 in 2001), je te praviloma moč upoštevati, v kolikor izkazujejo namen prijavitelja znamk v času prijave. Glede na časovni odmik dogodkov (štiri do pet let po prijavi spornih znamk) pa je malo verjetno, nasprotnega tožeča stranka tudi ni uspela dokazati, da bi zgolj ponudba za odkup spornih znamk po ceni 100.000.000,00 SIT ustrezala poskusu „preprečitve tožeči stranki uporabe znaka človeške ribice“. Ugotovitev, da slaba vera prijavitelja ni bila podana, je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na pravno odločilna dejstva, (1) da se tožena stranka s prodajo tekstilnega blaga, za katerega je sporni znamki tudi registrirala, ukvarja(la) že skoraj 15 let pred vložitvijo tožbe, (2) da je bil prvotni namen tožene stranke, da svoje blago trži pod znamko delfina, ki pa ga ni bilo mogoče registrirati ter (3) da je tožena stranka resno in dolgotrajno uporabljala sporni znamki na svojih proizvodih ter da je v oglaševanje proizvodov z izpodbijanima znamkama vlagala sredstva.

13. Dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ne omajejo niti pritožbene trditve o domnevni neverodostojnosti priče C.. Nestrinjanje z dokazno oceno ne utemeljuje pritožbenega očitka napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Okoliščina, da se priča C. natanko ni spomnila datuma pogovora s pričo B., še ne kaže na neverodostojnost izpovedi te priče. Slaba vera (kot nasprotje dobre vere po točki a) 1. odstavka 119. člena ZIL-1) je pravni standard, ki ga sodišče napolni z vsebino na podlagi dejanskih okoliščin primera. Zato ni moč pritrditi pritožbi, da je priča C. in tožena stranka v svojih trditvah, priznala slabo vero prijavitelja (214. člen ZPP). Čeprav priča C. ni zanikala dejstva, da je tožeči stranki predstavila tudi ponudbo za odkup izpodbijanih znamk, ima sodišče prve stopnje prav, da poskus poslovnega sodelovanja v letu 2005 sam po sebi ne predstavlja slabe vere tožene stranke v letih 2000 in 2001. Dodatnih okoliščin, ki bi kazale na obstoj slabe vere tožene stranke v času prijave spornih znamk pa tožeča stranka ni ne zatrjevala, niti dokazala. Ne drži namreč, da že zgolj ponudba za odkup znamk po visoki ceni (100.000.000,00 SIT) dokazuje slabo vero za nazaj (čas prijave spornih znamk).

14. Dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ne omajejo niti pritožbene trditve, da je zaslišana zakonita zastopnica A. C. izpovedala, da so si z registracijo znamk želeli „izboljšati položaj“. Registracija znamke njenemu imetniku v vsakem primeru izboljšuje položaj na trgu, ker ji prinaša pravice industrijske lastnine, kot jih podeljuje ZIL-1 (primerjaj 121. člen ZIL-1). Trditev tožeče stranke, da je tožena stranka registrirala sporni znamki izključno z namenom, da jih bi lahko ponudila v odkup tožeči stranki, je tudi po oceni pritožbenega sodišča ostala nedokazana.

15. Glede poprejšnje uporabe znaka (8. stran pritožbe) pritožbeno sodišče ugotavlja, da si pritožnik prizadeva za enačenje ugleda in prepoznavnosti Postojnske jame kot naravne znamenitosti in njeno povezanostjo z znakom človeške ribice na splošno s prepoznavnostjo tožeče stranke kot imetnice/uporabnice znaka človeške ribice za označevanje blaga in storitev. Takšno enačenje je materialno pravno zmotno in tožeči stranki ne ustvarja pravic po ZIL-1.

16. Pritožba si z navedbami o komplementarnosti prtičkov, vrečk in drugega blaga s tekstilnim blagom prizadeva za vzpostavitev širše skupine podobnega blaga, predvsem v okviru prodaje spominskih izdelkov. Ker pa tožeča stranka trditev o naravi blaga, ki naj bi ga prodajala in zatrjevani podobnosti vseh spominkov s tekstilnimi izdelki, za katere sta registrirani sporni znamki tožene stranke, ni podala že pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa niti ne zatrjuje, da tega brez lastne krivde ne bi mogla storiti že prej, je s temi navedbami v pritožbenem postopku prekludirana (1. odstavek 337. člena ZPP).

17. Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da ta glede storitev iz 35. razreda Nicejske klasifikacije ni ponudila posebnih trditev, s katerimi bi utemeljevala tožbeni zahtevek. Zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeljevati do dokazov, za katere pritožba izpostavlja, da se nanašajo na storitve. Pritožbeni očitek, ki se nanaša na neobrazloženost sodbe glede storitev iz 35. razreda Nicejske klasifikacije s tem ni utemeljen, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ni podana.

18. Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do odločilnih navedb v pritožbi (1. odstavek 360. člena ZPP).

19. Sodišče prve stopnje je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri presoji obstoja pogojev po 116. členu ZIL-1 ter pogojev po 1. in 4. odstavku 119. člena ZIL-1 upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine. Sodba sodišča prve stopnje je zato materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ter 1. odstavkom 155. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora sama nositi stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Sodba SES v zadevi C-529/07 Chocoladefabriken Lindt & Sprűngli AG proti Franz Hauswirth GmbH z dne 11. junija 2009.

(2) Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 287/2011 z dne 09. 06. 2011, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1091/2007, z dne 10. 04. 2008 ter sodba Sodišča EU, v zadevi C-529/07 z dne 11. junija 2009 [Chocoladefabriken Lindt & Sprűngli AG proti Franz Hauswirth GmbH].

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 414/99
• VSK sklep CDn 8000000107/2011
• VSL sodba II Cp 1993/98