VSL sodba I Cpg 1218/2011

Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, kot odločilno pravilno presodilo, da je tožena stranka svojo premijo izračunala na podlagi enakih podatkov, kot jih je posredovala tožeči stranki (z metodo t. i. „mistery shopping“ oziroma skritega kupca), tožeča stranka pa je na podlagi danih kriterijev sama sestavila paketno ponudbo s ceno. Sodišče prve stopnje je obravnavalo tudi navedbo tožeče stranke, da posamezne zavarovalnice krijejo različne vrste škodnih vzrokov. Ugotovilo je, da so avtomobilska zavarovanja kompleksen zavarovalniški produkt, zaradi česar popolna identičnost zavarovalnih pogojev res ni mogoča. Vendar pa je kot odločilno presodilo, da služijo avtomobilska zavarovanja glede na dojemanje povprečnega potrošnika za zadovoljevanje istih potreb. Ugotovilo je še, da so bili posredovani kriteriji dovolj objektivno opredeljeni in nato tudi ustrezno predstavljeni v samih oglasih. Ker je pridobivanje primerjalnih podatkov odražalo dejanski način pridobivanja ponudb potrošnikov na trgu, je sodišče prve stopnje sklenilo, da je bil ta primeren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se toženi stranki prepove objavljanje oglasov oglaševalske akcije z imenom PRVA ZAVAROVALNICA, KI VAM VRNE 10% PREMIJE ter primerjalno oglaševanje avtomobilskih zavarovanj, ki vsebuje objavo podatkov o višini zavarovalne premije tožeče stranke oziroma naslednja besedila: »Tudi več kot 200 EUR razlike!«, »Prva zavarovalnica, ki vam vrne 10 % premije«, ne da bi bilo navedeno, pod kakšnimi pogoji vrne tožena stranka 10% premije, oziroma besedilo »Še vedno najcenejši za varne voznike«, ne da bi bilo pojasnjeno, kdo so varni vozniki. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.079,00 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo je vložila tožeča stranka pravočasno pritožbo, s katero jo je izpodbijala v celoti. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka je pravočasno odgovorila na pritožbo tožeče stranke ter v odgovoru navedla, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je tožena stranka dne 18. 02. 2009 pričela z oglaševanjem avtomobilskega zavarovanja ter pri tem uporabila metodo primerjalnega oglaševanja. Primerjava je temeljila na obračunu premij avtomobilskega zavarovanja za štiri zavarovalnice, med katerimi je tudi tožeča stranka, in sicer za pet različnih tipov avtomobilov.

6. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence, saj naj bi bilo oglaševanje tožene stranke zavajajoče. Med drugim je trdila, da primerjalni izračun ne temelji na enakih izhodiščih, ker naj bi tožena stranka pri izračunu svojih premij upoštevala vse popuste in ugodnosti, pri tožeči stranki pa ne. Nadalje je navajala, da objektivna primerjava avtomobilskih zavarovanj ni mogoča, ker je obseg zavarovalnega kritja pri različnih zavarovalnicah različen.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, kot odločilno pravilno presodilo, da je tožena stranka svojo premijo izračunala na podlagi enakih podatkov, kot jih je posredovala tožeči stranki (z metodo t. i. „mistery shopping“ oziroma skritega kupca), tožeča stranka pa je na podlagi danih kriterijev sama sestavila paketno ponudbo s ceno. Sodišče prve stopnje je obravnavalo tudi navedbo tožeče stranke, da posamezne zavarovalnice krijejo različne vrste škodnih vzrokov. Ugotovilo je, da so avtomobilska zavarovanja kompleksen zavarovalniški produkt, zaradi česar popolna identičnost zavarovalnih pogojev res ni mogoča. Vendar pa je kot odločilno presodilo, da služijo avtomobilska zavarovanja glede na dojemanje povprečnega potrošnika za zadovoljevanje istih potreb. Ugotovilo je še, da so bili posredovani kriteriji dovolj objektivno opredeljeni in nato tudi ustrezno predstavljeni v samih oglasih. Ker je pridobivanje primerjalnih podatkov odražalo dejanski način pridobivanja ponudb potrošnikov na trgu, je sodišče prve stopnje sklenilo, da je bil ta primeren. Iz navedenih razlogov je tudi po presoji pritožbenega sodišča neutemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, ki vztraja pri svojem stališču, da zavarovalnice krijejo različne vrste tveganj ter da zato objektivna primerjava zavarovanj ni mogoča.

8. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da povprečni potrošnik računa na to, da v oglaševalski akciji ni mogoče izpostaviti vseh podrobnosti ponujanih proizvodov. Ker je oglaševalski prostor omejen, se je potrebno s podrobnejšimi informacijami za izračun premije seznaniti na drug način, naj bo to preko interneta, lahko pa tudi preko zavarovalnih agentov ali v poslovalnicah.

9. Tožeča stranka v pritožbi trdi tudi, da tožena stranka potrošnikov v oglasih ni ustrezno opozorila, da so za presojo ponudb zavarovanja odločilni splošni poslovni pogoji posamezne zavarovalnice. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je povprečni potrošnik seznanjen s tem, da so splošni pogoji poslovanja sestavni deli tovrstnih pogodb. Od povprečnega potrošnika je zato mogoče pričakovati določeno skrbnost pri nastopanju na trgu, to je, da se bo pred sklenitvijo pravnega posla – zavarovanja, ustrezno informiral o pogojih, ki so vsebovani v splošnih pogojih poslovanja. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilen sklep, da je bil potrošnik z oglasi dovolj informiran o kriterijih za ponudbe, nato pa se je lahko prepričal, ali podani pogoji ustrezajo njegovim željam oz. predstavam o konkretnem avtomobilskem zavarovanju.

10. V zvezi z izračunom premije je po presoji pritožbenega sodišča bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pridobila podatke od konkurenčne zavarovalnice tako, da je tožeči stranki posredovala vnaprej izbrane kriterije, kar je tožena stranka dokazala s poročili o pridobitvi zavarovalnih premij konkurenčnih zavarovalnic (priloge B6-B11). Tožeča stranka je na podlagi posredovanih kriterijev sama sestavila paketno ponudbo s ceno, ki je bila kasneje objavljena v oglasih tožene stranke (obrazložitev v 1. odstavku na 5. strani izpodbijane sodbe). Tožeča stranka tako ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje ne more uspešno izpodbijati zgolj s trditvijo, da ji je tožena stranka zamolčala posamezne kriterije.

11. Zato tudi ne vzdrži očitek tožeče stranke, da naj bi bil zavajajoč slogan tožene stranke: »Tudi več kot 200 EUR razlike«, saj je ta ugotovitev sledila iz podatkov, ki jih je posredovala tožeče stranka sama. Glede spremenjenih izračunov tekom oglaševalske akcije pa že iz navedb tožeče stranke izhaja, da je tožena stranka dvakrat pridobila ponudbe in primerjala cene različnih ponudnikov (16. 02. 2009 in 26. 02. 2009), kar je razlog za to, da se podatki razlikujejo.

12. Po presoji pritožbenega sodišča se je tako sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh odločilnih pravdnih dejstev ter je odgovorilo na vse relevantne trditve tožeče stranke, tako da tudi očitek bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

13. Drugih pritožbenih očitkov (da sklene povprečen potrošnik zavarovanje v poslovalnici, da je do izračunanih premij upravičen zgolj majhen del zavarovancev) pa pritožba ne obrazloži dovolj, da bi pritožbeno sodišče nanje lahko podrobneje odgovorilo (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbenimi razlogi ni uspela, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Stroškov odgovora na pritožbo pa ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP), saj so v odgovoru na pritožbo zgolj ponovljene navedbe tožene stranke iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Zato nosi tudi tožena stranka sama svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL odločba PRpv 179/2006
• Sodba X Ips 1663/2006
• Sodba X Ips 380/2004