VSL sodba I Cpg 562/2011

Jedro

Glede na to, da je tožeča stranka grajane napake odpravljala in jih očitno upoštevaje poročilo družbe B. tudi ustrezno odpravila, z dejstvom odpravljanja napak pa je bila upoštevaje izpoved priče O. seznanjena tudi tožena stranka, višje sodišče sodi, da bi tožena stranka, v kolikor je menila, da napake niso ustrezno odpravljene, morala tožečo stranko o neustrezni odpravi napak obvestiti. Ker pa tožena stranka tega ni niti trdila, še manj pa dokazala, je izgubila pravico sklicevanja na te napake, zato njen zahtevek na povračilo škode, ki naj bi ji zaradi napak dela nastala, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 702,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0003 Ig 2006/08450 z dne 02. 03. 2007 v veljavi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka),

- ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 6.052,53 EUR (2. točka izreka),

- zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na plačilo zneska 18.985,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 05. 2006 dalje do plačila (3. točka izreka) in

- tožeči stranki (pravilno toženi stranki) naložilo, da je dolžna toženi stranki (pravilno tožeči stranki) v 15 dneh plačati pravdne stroške v višini 2.844,59 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Višje sodišče ocenjuje, da se je sodišču prve stopnje glede na siceršnjo vsebino razlogov izpodbijane sodbe ter 3. točko obrazložitve sodbe v 4. točki izreka izpodbijane sodbe pripetila očitna pisna pomota, ki jo lahko sodišče prve stopnje glede na določbo 328. člena ZPP vsak čas popravi.

2. Zoper sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP(1)), pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek po tožbi in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, oziroma podredno da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je odločitev o tožbenem zahtevku po tožbi (1. točka izreka izpodbijane sodbe) v pritožbi izpodbijala zgolj pavšalno, zato je višje sodišče sodbo v tem delu preizkusilo le v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tako določbe procesnega zakona kot tudi določbe materialnega prava, zato je odločilo, da pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena.

6. Višje sodišče se ne strinja s pritožbenim očitkom, da bi sodišče prve stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi moralo izdati zamudno sodbo, ker tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka) na vročeno tožbo ni odgovorila. Kot je tekom prvostopnega postopka pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bila nasprotna tožba ob vložitvi dne 12. 03. 2007 nesklepčna. Dejstva, iz katerih naj bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka, so bila zgolj pavšalno zatrjevana. Dolžnost tožeče stranke pa je, da navede vsa dejstva, na katera se uporabijo pravne norme, ki utemeljujejo zahtevek, oziroma da navede tako spodnjo premiso, ki bo na podlagi silogističnega sklepanja pripeljala do zaključka, ki je enak v tožbenem predlogu izraženi pravni posledici.(2)

7. Tožena stranka je z nasprotno tožbo vtoževala plačilo pogodbene kazni zaradi zamude, pri tem pa ni navedla niti, kdaj naj bi bila dela po pogodbi opravljena, koliko dni je tožeča stranka z izvedbo del zamujala itd. Nadalje tudi glede zahtevka na plačilo odškodnine zaradi nekvalitetno izvedenih del tožena stranka ni zatrjevala, da je napake opravljenega dela grajala in da je bilo to grajanje pravočasno. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno ocenilo, da je nasprotna tožba nesklepčna, in je toženo stranko na naroku dne 26. 03. 2010 skladno z določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP pozvalo k odpravi nesklepčnosti, kar je tožena stranka na istem naroku tudi storila. Tožeča stranka je po pozivu sodišča prve stopnje na nasprotno tožbo pravočasno odgovorila z vlogo z dne 03. 06. 2010, zato sodišče prve stopnje zamudne sodbe pravilno ni izdalo, saj za izdajo le-te niso bili podani pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP.

8. Glede na to, da mora sodišče prve stopnje tožečo stranko (v obravnavanem primeru toženo stranko) pozvati na odpravo nesklepčnosti in nato po odpravljeni nesklepčnosti tožbo, oziroma v obravnavanem primeru nasprotno tožbo, ponovno vročiti nasprotni stranki v odgovor, trditve o tem, ali je tožeča stranka (prvotno) nasprotno tožbo z dne 12. 03. 2007 prejela ali ne, za odločitev v tej zadevi niso bistvenega pomena, zato se višje sodišče v presojo le-teh ni spustilo.

9. Sodišče prve stopnje je zahtevek na plačilo pogodbene kazni zaradi zamude zavrnilo z obrazložitvijo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da naj bi tožeča stranka z deli zamudila. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je bilo dogovorjeno, da se šteje delo po pogodbenih obveznostih za končano takrat, ko je uspešno opravljena primopredaja ter da je bilo predvideno, da se šteje, da so dela kvalitetno prevzeta, ko so odpravljene vse napake, ugotovljene v zapisniku. Tožeča stranka napak ni odpravila in del tudi ni predala.

10. Višje sodišče sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati zamude tožeče stranke, saj so bila vsa dela, kot je izpovedala priča B. O., izvedena v novo dogovorjenem roku, zato tudi ni upravičena do pogodbene kazni zaradi zamude. V izogib ponavljanju se višje sodišče v delu, ki se nanaša na očitano zamudo, sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. V podkrepitev svoje odločitve pa dodaja še, da je tožeča stranka v odgovoru na nasprotno tožbo trdila, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz petega odstavka 251. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (3), česar tožena stranka ni prerekala. Skladno z določbo petega odstavka 251. člena OZ upnik (tožena stranka) ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku (tožeči stranki), da si pridružuje pravico do pogodbene kazni. V tej določbi je tako določena domneva, da se je pogodbena stranka (pogodbi zvesta stranka) odpovedala pravici do pogodbene kazni s tem, ko je sprejela izpolnitev obveznosti. To domnevo pa lahko ovrže s tem, da izjavi, da vztraja (tudi) pri plačilu pogodbene kazni. Ker tožena stranka ni niti zatrjevala še manj pa dokazala, da je ravnala skladno z zakonsko zahtevo iz petega odstavka 251. člena OZ, njen tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi zamude tudi iz tega razloga ni utemeljen. Pri tem je neupošteven ugovor tožene stranke, da do prevzema del sploh ni prišlo. Iz trditev same tožene stranke izhaja, da so bila dela prevzeta tudi že s strani končnega kupca.

11. V pritožbi je tožena stranka sicer trdila, da je bila pogodbena kazen dogovorjena tudi za primer, če dela ne bi bila izvedena pravilno. To sicer drži, vendar tožena stranka trditev v tej smeri v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Ker v pritožbi ne trdi, da teh trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje brez svoje krivde ni mogla navesti, omenjene pritožbene navedbe pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato se višje sodišče v njihovo presojo ni spustilo.

12. Glede napak opravljenega dela je sodišče prve stopnje odločilo, da tožena stranka ni dokazala, da je pravočasno grajala napake, zato je skladno z določbo tretjega odstavka 633. člena OZ tudi izgubila pravico zoper tožečo stranko uveljavljati zahtevek na povrnitev škode.

13. Višje sodišče sledi ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka napake opravljenega dela tožeče stranke grajala med 20. in 23. januarjem 2006, torej takoj po tem, ko je tožeča z deli končala. Zato višje sodišče na tem mestu pritrjuje pritožbenim navedbam, da so bile napake grajane pravočasno. Vendar pa iz izpovedbe priče O. izhaja, da so bile napake opravljenega dela odpravljene pred obema izvedenskima mnenjema, po 27. 01. 2006 pa po mnenju te priče tožeča stranka napak ni več odpravljala. Iz Poročila št.: 7/06 z dne 27. 01. 2006, ki ga je izdelala družba B. d.o.o. (priloga A3), izhaja, da so bile napake, opažene pri pregledu dne 24. 01. 2006, glede na celoto malenkostne, parket je bil kakovostno vgrajen in strokovno površinsko obdelan. Glede na to, da je tožeča stranka grajane napake odpravljala in jih očitno upoštevaje poročilo družbe B. tudi ustrezno odpravila, z dejstvom odpravljanja napak pa je bila upoštevaje izpoved priče O. seznanjena tudi tožena stranka, višje sodišče sodi, da bi tožena stranka, v kolikor je menila, da napake niso ustrezno odpravljene, morala tožečo stranko o neustrezni odpravi napak obvestiti. Ker pa tožena stranka tega ni niti trdila, še manj pa dokazala, je izgubila pravico sklicevanja na te napake, zato njen zahtevek na povračilo škode, ki naj bi ji zaradi napak dela nastala, ni utemeljen.

14. Tožena stranka je nadalje vtoževala tudi povračilo škode v višini 15.862,27 EUR, ki jo je utrpela, ker je morala kupcu stanovanja zaradi zamude z izročitvijo nepremičnine plačati pogodbeno kazen v tej višini. Vzrok zamude naj bi bil v ravnanju tožeče stranke. Zahtevek tožene stranke bi bil utemeljen le v primeru, če bi tožena stranka uspela dokazati obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ker pa že prvi element odškodninske odgovornosti, to je protipravnost, ni podan, tožbeni zahtevek tožene stranke tudi v tem delu ni utemeljen. Iz gornje obrazložitve namreč izhaja, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožeča stranka dela, ki se jih je zavezala opraviti po pogodbi, opravila z zamudo.

15. Višje sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbene stroške tožeče stranke je višje sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in Odvetniške tarife (4) (v nadaljevanju OT). Kot potrebne stroške je višje sodišče skladno z OT tožeči stranki priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (1250 točk). Upoštevajoč materialne stroške v višini 2% od vrednosti storitve (11,47 EUR) in 20 % DDV, je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 702,27 EUR.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. list RS, št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

(2) J. Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 127.

(3) Uradni list RS, št. 83/2001 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

(4) Ur. l. RS, št. 67/2003 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1080/2015
• VSK sodba I Cp 222/2003
• VSL sodba I Cpg 286/2003