VSL sodba in sklep I Cpg 1213/2010

Jedro

Dejstvo, da je prišlo do spremembe zakona še ne pomeni, da je tožena stranka v času sklenitve pogodbe okoliščine, ki so zahtevale tako spremembo predvidevala in zanje prevzela riziko. Bistveno je torej tisto, kar sta stranki ob sklenitvi pogodbe pričakovali.

Osnovno merilo, ki ga je treba upoštevati pri pravični porazdelitvi škode v primeru spremenjenih okoliščin je negativni pogodbeni interes, ki pokriva izdatke, nastale v zaupanju v obstoj pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.494.467,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 20. 04. 2005 dalje do plačila, zavrne.

- v 1. točki izreka glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 110.921,00 EUR od 20. 04. 2005 dalje do plačila in v 4. točki izreka razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

- pritožba tožene stranke se v preostalem delu zoper 1. točko izreka, glede plačila zneska 110.921,00 EUR in zoper 3. točko izreka zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.605.388,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 04. 2005 dalje do plačila, v 15 dneh da ne bo izvršbe (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek je v delu, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.164.221,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 04. 2005 dalje do plačila", zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je tudi da terjatev tožene stranke v znesku 7.650.656,32 EUR, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot ne obstoji (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 18.358,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega plačilnega roka, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe (4. točka izreka).

2. Zoper 2. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni, tako da tožeči stranki prizna poleg dosojene odškodnine še razliko 1.164.221,00 EUR z obrestmi in vsemi stroški, to je do višine zahtevane odškodnine s pripadi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne ter v izpodbijanem delu potrdi prvostopno sodbo in tožeči stranki naloži v plačilo nadaljnje stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

4. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper 1., 3. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži nadaljnje stroške postopka.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke

7. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno zaključilo, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke, saj je tožeča stranka terjatve iz krovne pogodbe, ki jo je sklenila s toženo stranko, s pogodbama o odstopu terjatev (fiduciarna cesija) prenesla na banki in ni dokazala, da so v celoti ali delno prešle nazaj nanjo, sodba pa v zvezi s tem tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). V zvezi z odstopom terjatev banki T. d.d. je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožeča stranka ugovarjala prekluzijo. Tožena stranka je trditve, da so bile terjatve tožeče stranke iz krovne pogodbe prenesene na banko T. d.d. podala šele v pripravljalni vlogi z dne 26. 01. 2007, kar je po prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil v zadevi opravljen 24. 01. 2007, kar je upoštevaje določila 1. odstavka 286. člena ZPP prepozno. Na to je tožeča stranka opozorila že v pripravljalni vlogi z dne 17. 03. 2007. Glede terjatev, ki naj bi bile prenesene na S. d.d , oziroma N. d.d. s pogodbo o odstopu terjatev št.13/02003 z dne 04. 12. 2003, pa je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožeče stranke, da je šlo za odstop terjatev iz naslova dobav v letu 2004, ki so bile izčrpane in plačane, (kar izhaja tudi iz 1. člena citirane pogodbe), zato je cesija brezpredmetna in nima učinka na kasnejše zahtevke tožeče stranke. Ker je bila tožena stranka pri navajanju trditev in dokazov o prenosu terjatev na T. d.d. prekludirana, saj se je na prenos terjatev sklicevala šele po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, glede prenosa terjatve na S. d.d oziroma N. d.d. pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatve, ki so predmet tožbenega zahtevka, niso bile predmet prenosa po pogodbi št.13/02003 z dne 04. 12. 2003, je po presoji pritožbenega sodišča odločitev glede obstoja aktivne legitimacije v obravnavanem primeru pravilna. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo razloge za svojo odločitev (stran 7 in 8 izpodbijane sodbe), zaključek sodišča prve stopnje pa je materialno pravno pravilen, zato je aktivna legitimacija tožeče stranke v obravnavanem primeru podana.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva. Med toženo stranko kot naročnikom ter tožečo stranko in C. d.d. iz X kot izvajalcema je bila dne 27. 11. 2001 sklenjena krovna pogodba o oblikovanju, izdelavi in dobavi nalepke za tehnični pregled motornih in priklopnih vozil in dobavi čistilnega pribora, s katero je tožena stranka oddala C. d.d. in tožeči stranki oblikovanje, izdelovanje in dobavljanje notranje in zunanje nalepke za tehnični pregled motornih in priklopnih vozil in naročila dobavljanje čistilnega pribora za pripravo prostora nalepke ter odstranjevanje ostankov nalepke. Krovna pogodba je bila sklenjena za dobo pet let z možnostjo pisnega podaljšanja, kar glede na datum sklenitve 27. 11. 2001 pomeni, da je zadnji dan veljavnosti pogodbe 27. 11. 2006.

9. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je 12. 04. 2005 tožena stranka (oziroma Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije) podala C. d.d. in tožeči stranki predlog za sporazumno prenehanje krovne pogodbe, v katerem se je sklicevala na spremenjene okoliščine, ki so nastopile zaradi sprejema Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varnosti cestnega prometa, ki je začel veljati 20. 04. 2005 (Ur. l. RS, št. 35/2005), ki je ukinil nalepko za tehnične preglede motornih in priklopnih vozil. Ker tožeča stranka predloga za sporazumno prenehanje pogodbe ni sprejela, je tožena stranka z dnem 20. 04. 2005 podala izjavo o odpovedi pogodbe, ki je imela za posledico prenehanje (oziroma razvezo) pogodbe.

10. Tožeča stranka s tožbo od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi predčasnega prenehanja pogodbe in zatrjuje, da se tožena stranka v zvezi s prenehanjem pogodbe ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, saj v obravnavanem primeru niso bile izpolnjene predpostavke za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.

11. Ker je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, se za presojo spornega razmerja uporabljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR (1060. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS št. 83/2001).

12. 133. člen ZOR je v prvem odstavku določal naslednje predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da lahko stranke uveljavljajo razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Spremenjene okoliščine morajo nastopiti po sklenitvi pogodbe, okoliščine morajo oteževati izpolnitev ene stranke ali tako vplivati na pogodbo, da zaradi teh okoliščin ni mogoče doseči namena pogodbe. Spremenjene okoliščine morajo vplivati na pogodbo v tolikšni meri, da ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi takšno, kakršna je.

13. Med pravdnima strankama ni sporno, da je sprememba zakona, na katero se je v odpovedi pogodbe sklicevala tožena stranka, nastala po sklenitvi krovne pogodbe. Tožeča stranka je zatrjevala, da je zakon odpravil nalepko za tehnične preglede in s tem izničil smisel krovne pogodbe ter je šlo za nastop novega dejstva, ki je od pogodbenih strank terjalo, da na novo uredijo medsebojne pravice in obveznosti iz krovne pogodbe. Tožeča stranka torej smiselno priznava, da je z odpravo nalepke za tehnične preglede zaveza tožene stranke izgubila svoj namen ter se vpliv navedenih okoliščin kaže v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in nastale okoliščine vplivajo na pogodbene obveznosti do te mere, da je pogodbo nepravično ohraniti v veljavi kakršna je. Nalepke, ki so predmet pogodbe so bile namenjene izključno registraciji motornih vozil. Vsaka drugačna raba nalepk je bila že na podlagi krovne pogodbe izključena, zaloga neporabljenih nalepk in materialov pa je bila v skladu s 24. členom pogodbe komisijsko uničena. Nadaljnje naročanje nalepk, ki so popolnoma neuporabne in bi jih bilo treba uničiti, pa nima za naročnika nobenega smisla. V primeru nadaljnjega tiskanja nalepk bi toženi stranki nastajala škoda v obsegu celotne vrednosti njene pogodbene obveznosti naročila nalepk, kar pomeni, da je pogodbo nepravično ohraniti v veljavi takšno kot je. Glede na povedano so v obravnavanem primeru izpolnjene vse predpostavke obstoja spremenjenih okoliščin, navedene v prvem odstavku 133. člena ZOR.

14. Med pravdnima strankama pa je bilo sporno vprašanje ali je izpolnjena negativna predpostavka, določena v drugem odstavku 133. člena ZOR, ki določa, da ni mogoče zahtevati razveze pogodbe, če bi morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila ali jih premagala.

15. Pomembno je torej, katere so tiste okoliščine, ki jih je stranka dolžna upoštevati, torej tisto, kar je stranka dolžna presoditi, ali se lahko pričakuje in je v njeni sferi mogoče, kar je tudi normalno mogoče od nje pričakovati, da bo ukrepala glede na to, kar lahko pričakuje, torej da se lahko temu tudi izogne (Stojan Cigoj, Vpliv spremenjenih okoliščin na obligacijsko razmerje, Združeno delo št. 6, Ljubljana 1981, stran 872). Za nepričakovano okoliščino gre, če stranka nanjo ni računala in tudi ni bila dolžna nanjo računati, sicer je normalno, da jo vzame v svoje breme. Navedeni kriterij je merodajen tudi pri tistih okoliščinah, ki izvirajo iz notranje sfere strank. Za nepričakovanega se šteje tisti dogodek, ki ga stranka ni dolžna nositi kot normalni poslovni riziko.

16. Sodišče prve stopnje je v zvezi s sprejemom spremembe zakona, ki je ukinil nalepke, ugotovilo naslednja dejstva. Da je predlagano spremembo zakona pripravilo Ministrstvo za notranje zadeve, ki je sodelovalo tudi pri pripravi krovne pogodbe. Da je tožeča stranka v času pogajanj pred sklenitvijo pogodbe predlagala, da se v pogodbo vnesejo določila, ki bi uredila pravice in obveznosti strank v primeru spremembe zakona, s tem pa tožena stranka ni soglašala in je možnost spremembe zakona zavračala. Da sta se pogodbeni stranki o spremembi zakonodaje in morebitni spremembi nalepk pogovarjali že od oktobra 2004, v smeri spremembe nalepke in da so bile nalepke ukinjene zaradi pocenitve in poenostavitve registracije vozil.

17. Po mnenju sodišča prve stopnje je v obravnavanem primeru sprememba zakona, ki je nalepko ukinil dejstvo, ki bi ga morala tožeča stranka upoštevati že ob sklenitvi pogodbe. Pritožbeno sodišče se z razzlogovanjem sodišča prve stopnje ne strinja.

18. Spremembe predpisov tako v teoriji kot praksi veljajo za okoliščine, ki so lahko nepredvidljive. Kljub temu, da gre za okoliščine, ki izhajajo iz notranje sfere tožene stranke, saj je bilo Ministrstvo za notranje zadeve vključeno tako v pripravo in sklenitev krovne pogodbe, kot tudi v pripravo predloga spremembe zakona, ki ga je v zakonodajni postopek predlagala Vlada RS, se je v zvezi s pričakovanostjo le teh treba vprašati, ali je bila taka sprememba ob sklenitvi pogodbe pričakovana. Dejstvo, da je prišlo do spremembe zakona še ne pomeni, da je tožena stranka v času sklenitve pogodbe okoliščine, ki so zahtevale tako spremembo predvidevala in zanje prevzela riziko. Bistveno je torej tisto, kar sta stranki ob sklenitvi pogodbe pričakovali.

19. Predlog, ki ga je tožeča stranka podala v fazi pogajanj za sklenitev pogodbe, da se v pogodbo vnesejo določbe, ki bi „na novo uredile“ pravice in obveznosti pogodbenih strank v primeru spremembe zakona, ki bi nalepke ukinila, smiselno pomeni, da bi se v primeru, če bi tožena stranka ta predlog sprejela, tožena stranka že vnaprej odpovedala možnosti sklicevanja na spremenjene okoliščine in prevzela obveznost plačila nadomestila tožeči stranki zaradi predčasnega prenehanja pogodbe. Tožena stranka je predlog tožeče stranke zavrnila in zato ni prevzela rizika bodočih sprememb zakona, zato ji iz tega razloga ni mogoče odreči upravičenosti do sklicevanja na spremenjene okoliščine. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob sklenitvi pogodbe prevzela riziko spremembe zakona ter da bi morala računati na spremembo zakona že zato, ker se sta se pravdni stranki med pogajanji za sklenitev pogodbe o tem pogovarjali, je po presoji pritožbenega sodišča napačen. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da so predstavniki tožene stranke med pogajanji izjavili, da se sprememba zakona v smeri ukinitve nalepk ne predvideva in sta se pravdni stranki še v novembru 2004 pogovarjali o možnosti spremembe nalepke, ne pa o ukinitvi nalepke, je zaključiti, da tožena stranka spremembe zakona ni predvidevala že ob sklenitvi pogodbe, temveč so okoliščine, ki so spremembo narekovale nastopile šele konec leta 2004 oziroma v letu 2005.

20. Toženi stranki tudi ne gre očitati, da bi se spremembi zakona lahko izognila, saj je dolžna spoštovati zakonske obveznosti, pri čemer gre za kogenten predpis, katerega izvajanje je neodložljivo. Izvajanja sprejete spremembe zakona tožena stranka ni mogla zadržati do izteka pogodbenega roka, saj bi bilo tako ravnanje protipravno. Odgovoriti je treba še na vprašanje ali bi tožena stranka spremembo zakona lahko preprečila. Sprememba zakona, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do nje prišlo s ciljem pocenitve in poenostavitve registracije avtomobilov, po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni protipravnega ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in načelom povzročanja škode, kot zatrjuje tožeča stranka. Ministrstvo za notranje zadeve je spremembo zakona pripravilo v okviru izvajanja svojih z ustavo določenih nalog in v okviru meja, ki jih določa načelo zaupanja v pravo ter javni interes. Razlikovati je treba med vlogo tožene stranke kot nosilke oblasti in vlogo tožene stranke kot pogodbene stranke, udeleženke obligacijskega razmerja s tožečo stranko. Od tožene stranke kot nosilke oblasti je upravičeno pričakovati, da bo pri izvrševanju svojih nalog upoštevala javni interes. Pocenitev in poenostavitev registracije avtomobilov, ki se nanaša na širok krog državljanov imetnikov motornih vozil, pa je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen razlog, ki je narekoval spremembo podpisa, zato toženi stranki ni mogoče šteti v breme, da se ni zavzela, da do spremembe zakona ne bi prišlo.

21. Ob izostanku drugih trditev, iz katerih bi izhajalo, da je bila že ob sklenitvi pogodbe ukinitev nalepk pričakovana, so po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjene vse predpostavke, ki upravičujejo sklicevanje na spremenjene okoliščine, zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, utemeljene. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju negativne predpostavke iz 2. odstavka 133. člena ZOR napačen, posledično pa je materialno pravno napačen tudi zaključek, da je tožena stranka zaradi odpovedi pogodbe dolžna tožeči stranki povrniti škodo zaradi kršitve pogodbe.

22. Glede na podane spremenjene okoliščine je tožena stranka razbremenjena odškodninske odgovornosti za kršitev pogodbe in je tožeča stranka upravičena le do pravičnega dela škode na podlagi petega odstavka 133. člena ZOR. Po tem določilu je stranka upravičena od tiste stranke, ki je razvezo zahtevala, zahtevati pravičen del škode, ki jo ima zaradi tega (razveze pogodbe). Tožeča stranka zato od tožene stranke ni upravičena zahtevati povrnitve škode, ki zajema pozitivni pogodbeni interes (celotna navadna škoda in predvidljivi izgubljeni dobiček), temveč je osnovno merilo, ki ga je treba upoštevati pri pravični porazdelitvi škode v primeru spremenjenih okoliščin negativni pogodbeni interes, ki pokriva izdatke, nastale v zaupanju v obstoj pogodbe (primerjaj OZ s komentarjem, 1. knjiga, Mile Dolenc, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 607, Damjan Možina, Kršitev pogodbe, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 372, sodba VSL I Cpg 696/2009). Tožeča stranka v obravnavanem primeru zato ni upravičena od tožene stranke zahtevati odškodnine v višini izgubljenega dobička.

23. Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo z dne 23. 06. 2008 od tožene stranke razen škode iz naslova izgubljenega dobička zahtevala še plačilo navadne škode za uničene zaloge v višini knjigovodske vrednosti uničenih zalog materialov in pol izdelkov v znesku 109.117 EUR (zaloge in neporabljeni material, ki je tožeči stranki ostal znaša 70.287,00 EUR, skupna vrednost zalog materialov in polizdelkov znaša 179.404,00 EUR) in stroškov neposrednega uničenja zalog v znesku 1.804,00 EUR (stroški sežiga v višini 1.609,00 EUR in stroški prevoza v višini 195,00 EUR). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodilo.

24. Tožena stranka v zvezi z mnenjem izvedenca o obsegu škode, na katerega se je naslonila tožeča stranka, uveljavlja pritožbeni razlog kršitve pravdnega postopka in navaja, da izvedeniško mnenje temelji na listinah, ki jih je izvedencu predložila tožeča stranka in toženi stranki niso bile dane na vpogled, pri čemer gre za dokazno podlago, glede katere je bila tožeča stranka v času izdelave izvedeniškega mnenja prekludirana. Tožena stranka bi morala navedene procesne kršitve uveljavljati, ko je mnenje izvedenca prejela, česar pa ni storila (1. odstavek 286.b člena ZPP). Ker v pritožbi ni pojasnila, zakaj kršitev na katere se sklicuje v pritožbi brez svoje krivde ni mogla predhodno navesti, so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene in očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti oziroma tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS – pravica do izjave v postopku) ni podana.

25. Prav tako so po presoji pritožbenega sodišča zvezi z prisojeno odškodnino zaradi uničenih zalog neutemeljene pritožbene navedbe v smeri zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno razlogovanje, da iz določil krovne pogodbe izhaja le zaveza tožeče stranke, da je bila sposobna izvršiti eno mesečno naročilo, zato večje zaloge materiala niso bile potrebne, je napačno. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru odločilna ugotovitev, da je tožena stranka materiale za izdelavo nalepk naročila v času, ko je pogodba veljala in je utemeljeno računala, da bo pogodba veljala do izteka roka, za katerega je bila sklenjena. Tožeči stranki v zvezi z nastankom stroškov zaloge materiala ne bi bilo pravično naložiti, da te stroške, ki so ji nastali zaradi pričakovanja, da se bo pogodba izvajala v skladu z dogovorom, nosi sama, tudi če je nekatere materiale naročila za naprej, ob upoštevanju okvirne letne količine, ki jo je tožeči stranki sporočila tožena stranka. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do povračila vrednosti uničene zaloge materiala v znesku 109.117,00 EUR je glede na povedano pravilna. Prav tako pa tudi odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov sežiga materiala v znesku 1609,00 EUR in stroškov prevoza v znesku 195,00 EUR, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožeči stranki nastali na podlagi plačila računov izvajalca storitve sežiga P. d.d. in A. (5. odstavek 133. člena ZOR). Navedeni stroški so tožeči stranki nastali ravno zaradi razveze pogodbe, pri čemer gre za storitve izvršene po navodilu tožene stranke.

26. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ob pravilni uporabi materialnega prava v 1. točki izreka spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega dobička (3.494.467,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 04. 2005 dalje do plačila) zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). V delu glede plačila navadne škode v znesku 110.921,00 EUR pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede neobrazložitve obrestnega dela zahtevka. Sodišče prve stopnje je v tem delu zagrešilo očitano kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obrazložitev sodbe ne vsebuje obrazložitve v zvezi z priznanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od prisojenega zneska, ki jih je sodišče tožeči stranki prisodilo od 20. 04. 2005 dalje do plačila.

28. V delu, ki se nanaša na obrestni del zahtevka za vtoževano navadno škodo, je bilo treba v posledici bistvene kršitve postopka izpodbijano 1. točko izreka sodbe razveljaviti in zadevo glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih tožeča stranka zahteva od zneska 110.921,00 EUR od dne 20. 04. 2005 dalje do plačila v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

29. Pritožba tožene stranke pa je neutemeljena v delu, ki zadeva odločitev sodišča prve stopnje o neobstoju terjatve, ki jo je uveljavljala v pobot (3. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožena stranka je v pritožbi podala vrsto novih trditev o pravni naravi sklenjene krovne pogodbe, ki naj bi v bistvenih elementih imela naravo mandatne pogodbe. Skozi očitek zmotne uporabe materialnega prava skuša pritožnica uveljavljati vrsto novih dejanskih trditev o vsebini krovne pogodbe, npr. da je tožeča stranka s to pogodbo pridobila pravico in pooblastilo v imenu države zagotoviti izvedbo zakona, ki je določal uporabo nalepk, da gre pri tem za brezplačno podeljen mandat, da je tožeča stranka s povečanjem zaslužka v strukturi cene prekoračila pooblastilo, ki ga je imela za opravljanje poslov v imenu tožene stranke in podobno. Vse te pritožbene navedbe so pritožbene novote, za katere tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so nalepke plačali lastniki motornih vozil in ne tožena stranka, pa je materialno pravno pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki zaradi zatrjevane previsoke cene nalepke škoda ni nastala, zato je pobotni ugovor za plačilo razlike v strukturi cene neutemeljen.

30. Ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano 3. točko izreka prvostopne sodbe zavrnilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

31. Pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano 2. točko izreka sodbe se nanaša ne neutemeljeno zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo dela izgubljenega dobička zaradi napačnega obračuna. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo tožeče stranke sklicuje na obrazložitev odločitve o pritožbi tožene stranke glede dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izgubljeni dobiček, iz katerega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu materialno pravno pravilna.

32. Pritožbeni razlogi so neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano 2. točko izreka prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

33. Delna razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev v novo sojenje je narekovala tudi razveljavitev 4. točke izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka.

34. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnimi sredstvi se pridrži za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).

35. Novo sojenje v obravnavanem primeru zajema izdelavo nove sodbe glede obrestnega dela zahtevka od zneska 110.921,00 EUR od 20. 04. 2005 dalje do plačila in o stroških postopka.

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 696/2009
• VSC sodba in sklep Cp 797/97
• VSL sodba in sklep II Cp 129/99