VSL sodba I Cpg 603/2011

Jedro

Krivda namreč ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti, pač pa 240. člen OZ z "okoliščinami, ki jih dolžnik ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti" določa sfero tveganj, ki bremenijo podjemnika ne glede na njegov subjektiven odnos do kršitve.

Zmotno je pritožbeno stališče, da velja pravilo iz četrtega odstavka 243. člena OZ, po katerem mora oškodovana stranka storiti vse razumne ukrepe za zmanjšanje škode, le pri poslovni odškodninski odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 08. 11. 2008 tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 449,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker gre za spor majhne vrednosti (495. člen ZPP), je o pritožbi na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

6. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala povrnitev škode (izgubljeni dobiček), ker zaradi (odprave) poškodbe na vratih vozila, nastale med pranjem vozila v avtopralnici tožene stranke, le-tega pet delovnih dni ni mogla uporabljati. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ker je zahtevek obravnavalo na podlagi pravil o poslovni odškodninski odgovornosti (239. - 246. člen OZ). Nima prav pritožba, da bi bilo treba na ugotovljeno dejansko stanje uporabiti pravila o splošni odškodninski odgovornosti (131. člen OZ). Nesporno je do poškodbe na vratih prišlo med pranjem vozila, ki ga je izvajala tožena stranka na podlagi naročila tožeče stranke. Med strankama je bila, kot je to pravilno zaključilo prvostopno sodišče, sklenjena podjemna pogodba (619. člen OZ), ki je v obravnavani zadevi obligacija rezultata. Pravilno izpolnitev pogodbe o pranju vozila predstavlja čisto vozilo brez vsakršnih poškodb, ki bi utegnile nastati med pranjem. Za te poškodbe, oziroma za škodo zaradi teh poškodb, odgovarja podjemnik po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, ki so za oškodovanca ugodnejša kot pravila o splošni odškodninski odgovornosti. Krivda namreč ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti, pač pa 240. člen OZ z "okoliščinami, ki jih dolžnik ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti" določa sfero tveganj, ki bremenijo podjemnika ne glede na njegov subjektiven odnos do kršitve. Ne ugotavlja se torej, ali je tožena stranka poškodbo na vratih povzročila krivdno (naklepno ali iz malomarnosti), pač pa je pomembno, ali bi tožena stranka kot profesionalni izvajalec storitve glede na strokovno znanje, s katerim razpolaga in skrbnost, ki se od nje pričakuje, poškodbo na vratih vozila lahko preprečila oziroma se ji izognila. Glede na bistveno višji standard zahtevane skrbnosti in strokovnosti, ki se pričakuje od izvajalca profesionalne storitve (v primerjavi z naročnikom-laikom), se v pravni in poslovni praksi le redko kateri podjemnik lahko uspešno sklicuje na ekskulpacijske razloge iz 240. člena OZ.

7. V zgoraj povedanem je tudi edina razlika med poslovno in neposlovno odškodninsko odgovornostjo. Zmotno je pritožbeno stališče, da velja pravilo iz četrtega odstavka 243. člena OZ, po katerem mora oškodovana stranka storiti vse razumne ukrepe za zmanjšanje škode, le pri poslovni odškodninski odgovornosti. Ob pravilni uporabi splošnih obligacijsko pravnih načel se namreč pride do enakega rezultata tudi pri splošni odškodninski odgovornosti. Načelo „nikomur škodovati“ velja tudi v razmerju oškodovanca do povzročitelja škode, saj oškodovanec, ki opusti razumne ukrepe, da bi zmanjšal škodo, sam povzroča škodo oziroma prispeva k njeni višini. Pravilo iz 4. odstavka 243. člena OZ je tako bolj pedagoške kot vsebinske narave in gotovo ne sodi med izjeme, po katerih se poslovna odškodninska odgovornost razlikuje od neposlovne.

8. Z ozirom na povedano je bil pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za popravilo izbrati dan, ko vozila ne bi potrebovala. Tudi, če ga je uporabljala vsak delovni dan, kar je sicer v pritožbi novo zatrjevano dejstvo, to ne omaje pravilnosti logike prvostopnega sodišča. V tem primeru bi tožeča stranka pač morala poskrbeti, da se popravilo izvede v enem samem dnevu. Nerelevanten je sodbeni zaključek, (ki ga pritožba izpodbija), da je toženi stranki uspelo dokazati, da je tožeča stranka pristala, da vozilo takoj po škodnem dogodku pusti pri toženi stranki, ker ga ni potrebovala. Ni namreč niti v trditvenem niti dokaznem bremenu tožene stranke dejstvo, da tožeča stranka vozila pet delovnih dni ni potrebovala (o tem, v kolikšnem obsegu tožeča stranka vozilo uporablja, toženi stranki pač ni treba ničesar vedeti). Pač pa je (bilo) v trditvenem in dokaznem bremenu tožeče stranke, da izkaže, da je vozilo prav tiste dneve, ko je bilo v popravilu, nujno potrebovala, da je o tem obvestila tožečo stranko, da se je z njo poskušala dogovoriti za drug primernejši termin popravila ipd.

9. Sodišču prve stopnje se je pomotoma zapisalo, da bi morala tožeča stranka izkazati tudi navadno škodo, kar je šteti zgolj kot lapsus, ki ni v ničemer vplival na pravilnost njegove odločitve in je tako v vsebinskem kot formalnem oziru povsem nepomemben.

10. Predvsem pa je pomemben zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode. Pritožbeno sodišče navedeni zaključek dopolnjuje z oceno, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in da bi ga bilo treba že iz tega razloga zavrniti. Sklepčnost je podana, kadar iz v tožbi zatrjevanih dejstev izhaja posledica, ki jo stranka uveljavlja v tožbenem zahtevku. S sklepčnostjo je torej mišljena vsebinsko skladna, logična in preizkusljiva tožba (trditvena podlaga in zahtevek). Tako je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da tožeča stranka uveljavlja škodo iz naslova izgubljenega dobička, zahteva pa plačilo stojnine za vozilo. Stojnina je lahko oblika in vrsta škode, vendar le v primerih, če je odgovorna oseba povzročila zastoj vozila, za katerega je oškodovanec plačal stojnino. V nobenem primeru pa ne predstavlja izgubljenega dobička. Tožeča stranka ni logično pojasnila, zakaj naj bi bilo zaradi petdnevnega popravila vozila pri toženi stranki njeno premoženje zmanjšano za petdnevno stojnino. Zahtevek je tudi po višini nepreizkusljiv, saj je tožeča stranka navedla le, da je „do navedenega zneska 1.500,00 EUR prišla tako, da je upoštevala stroške registracije, amortizacije in šoferja v času, ko je vozilo stalo, kar naj bi pomenilo najmanj 250,00 EUR na dan“. Navedene trditve tožeče stranke pa so povsem splošne in pavšalne ter jih ni mogoče preizkusiti (razen da je 5x250 EUR= 1.250,00 EUR).

11. Iz navedenih razlogov (nesklepčnosti tožbe) sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane kršitve določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič. Predlagane priče naj bi izpovedale, da je tožeča stranka zaradi petdnevne neuporabe vozila izgubila posel z vožnjo v Italijo, ki ga je morala prepustiti drugemu prevozniku. Izvedba tega dokaza, tudi, če bi predlagane priče v celoti potrdile trditve tožeče stranke, ne bi v ničemer pripomogla k rešitvi zadeve. Tožeča stranka ni uveljavljala nikakršne odškodnine zaradi izgube posla, te škode ni specificirala niti ovrednotila. Predlagani dokazi so bili tako povsem nepotrebni.

12. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožeča stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1470/2010
• VSL sodba I Cpg 1710/2014
• VSK sodba Cp 1213/2010