VSL sklep I Cpg 850/2011

Jedro

Če je bilo varstvo (začetek teka izpodbojnega obdobja) po prejšnji ureditvi vezano na začetek insolventnega postopka, pri čemer je enoletni rok izpodbojnosti pravnih dejanj pričel teči od začetka tistega insolventnega postopka, ki se je prej začel, je varstvo in izpodbojno obdobje po sedaj veljavni ureditvi vezano na uvedbo insolvenčnega postopka, in sicer tistega, ki je bil prej uveden.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je:

v I. točki izreka je zavrnilo zahtevek, ki se glasi:

„1. Razveljavijo se naslednje pogodbe o odkupu terjatev št.

815/06 z dne 01. 12. 2006,

356/06 z dne 30. 11. 2006,

191/06 z dne 15. 12. 2006,

611/06 z dne 22. 09. 2006,

613/06 z dne 22. 09. 2006,

610/06 z dne 22. 09. 2006,

71/06 z dne 22. 09. 2006,

787/06 z dne 21. 11. 2006,

538/06 z dne 20. 11. 2005,

1/06 z dne 04. 01. 2007,

677/06 z dne 30. 12. 2006,

2/07 z dne 04. 01. 2007,

3/07 z dne 04. 01. 2007,

6/07 z dne 04. 01. 2007,

5/07 z dne 04. 01. 2007,

7/07 z dne 04. 01. 2007,

8/07 z dne 04. 01. 2007,

16/07 z dne 25. 01. 2007,

67/07 z dne 30. 01. 2007,

718/06 z dne 20. 03. 2007,

89/07 z dne 07. 02. 2007,

694/06 z dne 20. 10. 2006.

2. Razveljavijo se vsa obvestila o odkupu terjatev, ki so bila predpisana s strani tožeče stranke in poslana dolžnikom tožeče stranke v obdobju enega leta pred uvedbo stečajnega postopka zoper toženo stranko.

3. V razmerju med tožečo in toženo stranko se razveljavi učinek naslednjih pobotov v višini:

19.066,05 €, izveden 01. 12. 2006,

77.990,52 €, izveden 22. 09. 2006,

15.003,41 €, izveden 21. 11. 2006,

90.208,39 €, izveden 04. 01. 2007,

32.566,31 €, izveden 04. 01. 2007,

8.548,98 €, izveden 04. 01. 2007,

4.980,00 €, izveden 04. 01. 2007,

3.417,68 €, izveden 04. 01. 2007,

23.988,18 €, izveden 04. 01. 2007,

50.600,30 €, izveden 04. 01. 2007,

45.279,81 €, izveden 04. 01. 2007,

8.448,64 €, izveden 09. 02. 2007,

v skupnem znesku 380.099,15 €.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 380.099,15 € v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izvedenega posameznega pobota do plačila.

5. V razmerju med tožečo in toženo stranko se razveljavi učinek naslednjih plačil:

6.259,39 €, nakazanih 20. 02. 2006,

6.426,31 €, nakazanih 27. 02. 2006,

7.496,14 €, nakazanih 16. 06. 2006.

6. Tožena stranka mora tožeči stranki vrniti znesek 20.181,84 € v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejema posameznega zneska do plačila.

7. Tožena stranka mora plačati tožeči zakonske zamudne obresti od zneska 392.509,95 € v roku 15 dni od prejema posameznega zneska do 21. 03. 2010.“

v II. točki izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavilo učinek naslednjih plačil:

169.740,70 €, nakazanih 21. 07. 2006,

6.587,20 €, nakazanih 31. 07. 2006,

26.495,14€, nakazanih 02. 08. 2006,

11.212,80 €, nakazanih 23. 08. 2006,

4.923,78 €, nakazanih 23. 08. 2006,

23.598,03 €, nakazanih 23. 08. 2006,

6.365,53 €, nakazanih 22. 09. 2006,

1.677,50 €, nakazanih 25. 09. 2006,

130.822,73 €, nakazanih 04. 10. 2006,

3.958,44 €, nakazanih 01. 12. 2006,

2.623,17 €, nakazanih 13. 12. 2006,

535,49 €, nakazanih 19. 12. 2006,

v skupnem znesku 392.509,95 €.

v III. točki izreka razsodilo, da mora tožena stranka vrniti tožeči stranki znesek 392.509,95 €, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 03. 2010 dalje.

v IV. točki izreka odločilo, da vsaka stranka sama nosi stroške pravdnega postopka.

2. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper izpodbijano sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevke tožeče stranke v izpodbijanem delu sodbe (tč. II., III., IV. izreka) zavrne, oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pravdnega postopka. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila pravilno vročena tožeči stranki v izjavo. Odgovora ni vložila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. V tem postopku so tako sporna le še plačila tožeče stranke toženi stranki od 21. 07. 2006 do 19. 12. 2006 (II. točka izreka sodbe). Pritožnik uveljavlja, zmotno uporabo materialnega prava glede določitve začetka teka izpodbojnega obdobja ter napačno ugotovitev dejanskega stanja ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka glede presoje obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika (1. alineja 1. točke 1. odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)).

6. Upnik stečajnega dolžnika (tožeča stranka), družba H. d.o.o. je podal predlog za začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko dne 20. 02. 2007, dolžnik (tožeča stranka) pa je podal predlog za prisilno poravnavo dne 28. 01. 2008. Sodišče prve stopnje je presodilo, da izpodbojno obdobje v tem primeru teče od 20. 02. 2006 do 23. 09. 2009. Ugotovilo je, da se je postopek prisilne poravnave, ki ga je dolžnik predlagal 28. 01. 2008, zaključil 23. 09. 2009, z umikom dolžnikovega predloga. Za stečajni postopek, ki se je začel 23. 09. 2009, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se uporabljajo določbe ZFPPIPP (493. člen ZFPPIPP), postopek prisilne poravnave pa se je zaključil po pravilih prej veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (33. člen ZPPSL). Smiselno je torej štelo, da se stečajni postopek nad dolžnikom (tožečo stranko) ni začel „v postopku prisilne poravnave“. Tožena stranka oceni sodišča prve stopnje nasprotuje in zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje pri določanju izpodbojnega obdobja moralo uporabiti določbo 287. člena ZFPPIPP, ki je v razmerju do 269. člena ZFPPIPP bolj specialna določba. Pritožbeno stališče ni pravilno.

7. V danem primeru je upnik podal predlog za začetek stečajnega postopka (20. 02. 2007), torej še preden je dolžnik podal predlog za začetek postopka prisilne poravnave (28. 01. 2008). ZFPPIPP v 285. členu določa primere, za katere se uporabljajo pravila pododdelka 5.3.7, med drugim posebna pravila o izpodbojnosti dolžnikovih pravnih poslov (1. odstavek 287. člena ZFPPIPP). Namen posebnih pravil o teku obdobja izpodbojnosti dolžnikovih pravnih poslov je v varovanju upnikov. Izpodbojno obdobje po novi ureditvi teče 12 mesecev pred uvedbo insolventnega postopka (ali stečajnega ali postopka prisilne poravnave, odvisno kateri je bil prej predlagan, 269. člen v zvezi s 49. členom ZFPPIPP).

8. Podobno je razvidno iz prejšnje ureditve, v kateri je Ustavno sodišče z odločbo U-I-253/04 z dne 19. 01. 2006 ugotovilo neskladnost 1. odstavka 125. člena ZPPSL z Ustavo. Odločilo je, da do odprave ugotovljenega neskladja, lahko upniki v primeru, ko je po uvedbi stečajnega postopka in pred njegovim začetkom vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave, izpodbijajo vsa dolžnikova dejanja, storjena v enem letu pred dnem začetka postopka prisilne poravnave. Taka rešitev je izenačevala položaj upnikov, katerih dolžniki so po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka vložili predlog za postopek prisilne poravnave. Obdobje izpodbojnosti je po 1. odstavku 125. člena ZPPSL teklo 1 leto pred začetkom stečajnega postopka in torej ne tako kot v dosedanji ureditvi, od uvedbe stečajnega postopka (269. člen ZFPPIPP). Brez intervencije Ustavnega sodišča bi lahko stečajni dolžniki po stari ureditvi skrajševali obdobje izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

9. Namen posebnih pravil je, po presoji pritožbenega sodišča tudi določbe 287. člena ZFPPIPP, varstvo upnikov za primer, ko bi razpolaganja dolžnika lahko negativno vplivala na učinkovitost uveljavljanja varstva upnikov, kot jim ga podeljuje ZFPPIPP. Če je bilo varstvo (začetek teka izpodbojnega obdobja) po prejšnji ureditvi vezano na začetek insolventnega postopka, pri čemer je enoletni rok izpodbojnosti pravnih dejanj pričel teči od začetka tistega insolventnega postopka, ki se je prej začel, je varstvo in izpodbojno obdobje po sedaj veljavni ureditvi vezano na uvedbo insolvenčnega postopka, in sicer tistega, ki je bil prej uveden. Pritožbeno zatrjevanje o retroaktivnosti uporabe določb ZFPPIPP, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje ni utemeljeno, ker je uporaba določb ZFPPIPP vezana na začetek stečajnega postopka in ne njegovo uvedbo (1. odstavek 493. člena ZFPPIPP). Pravila o izpodbijanju pravdnih dejanj stečajnega dolžnika pa so pravila stečajnega postopka in ne postopka prisilne poravnave, zato je ocena sodišča prve stopnje, da se v konkretnem primeru uporabljajo določbe ZFPPIPP, tudi za določitev izpodbojnega obdobja, pravilna, navedbe tožene stranke o tem, da bi po 125. členu ZPPSL izpodbojno obdobje pričelo teči veliko kasneje, pa brezpredmetne. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je izpodbojno obdobje teklo od 20. 02. 2006 dalje, to je 12 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka (predlog upnika z dne 20. 02. 2007), je pravilna.

10. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala tudi plačilo 412.691,79 EUR, ki jih je plačala toženi stranki v času od 21. 07. 2006 do 19.12. 2006. Navedeno plačilo naj bi se nanašalo na plačila po pogodbah o povratnem odkupu terjatev, s katerimi je tožeča stranka od tožene odkupovala nazaj terjatve, ki jih je predhodno slednja odkupila od nje. Trdila je, da so neposredni dolžniki teh terjatev poravnali svoje obveznosti toženi stranki, zaradi česar naj ne bi bilo podlage za povratni odkup.

11. Sodišče prve stopnje je pritrdilo trditvam tožeče stranke, da je tožena stranka prejela plačila od neposrednih dolžnikov, ker je štelo, da jim tožena stranka ni nasprotovala. Zaključek, da tožena stranka ni nasprotovala trditvam, da je prejela plačila od neposrednih dolžnikov ne drži, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je to storila pravočasno.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svoj prvi ugovor glede obstoja objektivnega pogoja za sporna plačila podala na prvem naroku za glavno obravnavo, dne 16. 11. 2010 (list. št. 64), sklicujoč se na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 149/2007. Hkrati pa je tudi navedla, da: Tožena stranka še navaja, da teh plačil ni nikoli prejela od dolžnikov tožeče.

13. Glede na izrecno nasprotovanje tožene stranke, bi po pravilih o dokaznem bremenu morala tožeča stranka dokazati, da je tožena stranka vsa plačila po pogodbah za odkup terjatev že prejela od tretjih dolžnikov (212. člen v zvezi s 1. odst. 7. člena ZPP). Dokaza negativnega dejstva, da poplačil s strani tretjih dolžnikov ni prejela, pa tožena stranka niti ni mogla predložiti. Ker tožeča stranka v dokazovanje tega dejstva ni ponudila nobenega dokaza, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ostalo neizkazano.

14. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je med strankama obstojal dogovor o povratnem odkupu terjatev (tako imenovana „regresna pravica“). Glede na zgoraj ugotovljeno neizkazanost poplačila terjatev s strani tretjih dolžnikov pa se izkaže ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni imela podlage za nakazilo po navedenih pogodbah, za napačno. Zaradi takega napačnega zaključka pa se je odprlo vprašanje obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika, predvsem z vidika, ali je stečajni dolžnik toženo stranko s spornimi plačili privilegiral, ali pa je morda prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika (1. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP).

15. Ker je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (212. v zvezi s 7. členom ZPP) dejansko stanje nepopolno ugotovljeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve sodbe v izpodbijanem delu razveljavilo (355. člena ZPP).

16. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku upoštevati vse okoliščine poslovanja pravdnih strank ter se konkretno opredeliti do vprašanja, ali je s spornimi plačili tožeče stranke toženi stranki prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke ali pa do privilegiranja tožene stranke. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da seštevek še spornih izpodbijanih plačil, kot je naveden v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, v skupnem znesku ne znaša 392.509,95 EUR (temveč 388.540,51 EUR), kar naj sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju upošteva.

17. Ker je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih II., III. in IV. točki izreka razveljavilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1758/2014
• VSL sodba I Cpg 491/2013
• VSL sodba I Cpg 708/2012