VSL sklep I Cpg 604/2011

Jedro

Tudi iz njenih navedb, da je toženca seznanila s povečano potrebo po distribuciji izdelkov iz drugih DE izhaja zaključek, da je od njega zahtevala izpolnjevanje pogodbe v spremenjenih pogojih, ne pa njeno razvezo. Zato posledice, ki izhajajo iz določbe 5. odstavka 112. člena OZ za stranko, ki zahteva razvezo pogodbe (da drugi stranki, ki zahteva odškodnino, povrne škodo), sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni pravilno uporabilo. S tem pa se tudi ni pravilno oprlo na stališče, da ima zaradi utemeljene razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin tožena stranka le pravico do povračila navadne škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo VII Pg 611/2007 z dne 21. 02. 2011 zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi izpada dohodka v višini 25.198,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 05. 2006 do izdaje sodbe ter naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov v znesku 2.500,87 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila tožeča stranka ter predlagala, da Višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev sodišča pravilna. Zaradi organizacijskih sprememb, katerih tožena stranka ni mogla predvideti, je bila ukinjena dejavnost v P. K.. Tožena stranka je tožeči predlagala prilagoditev pogodbe, dogovor, ki sta ga v zvezi s tem sklenili, je nato tožeča stranka samovoljno prekinila. Zaradi nespoštovanja odpovednega roka je tožeča stranka toženi povzročila težave, v zvezi s tem je bil pravni službi predan celo odškodninski zahtevek. Ne glede na to, bi bila tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo navadne škode ne pa izgubljenega dobička. Sicer pa tožeča stranka vtožuje plačilo zneska, ki ga je navedla povsem pavšalno, zanj ni predložila dokazov, poleg tega ni upoštevala izpada dveh mesecev, v katerih je bil promet zmanjšan. Tudi sicer tožbeni zahtevek ni utemeljen tudi v obrestnem delu, saj bi tožeči stranki šle zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje.

4. Tožeča stranka je podala še odgovor na odgovor na pritožbo. Ker slednje z določbami ZPP ni predvideno, tega sodišče druge stopnje pri presoji ni upoštevalo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pravdni stranki sta sklenili Pogodbo o opravljanju voženj v obliki franšizinga (z Aneksom št. 1). Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje je po sklenitvi pogodbe prišlo do sprememb v reorganizaciji poslovanja tožene stranke, zaradi česar tožeči stranki ni mogla več zagotavljati prevozov v obsegu iz sklenjene Pogodbe in aneksa. Zaključilo je, da je s tem, ko je za enega voznika zmanjšala obseg dogovorjenih naročil prevozov pri tožeči stranki, tožena stranka prekršila Pogodbo v zvezi s sklenjenim aneksom. Kot vzrok za kršitev pogodbe pa je upoštevalo reorganizacijo poslovanja in to ocenilo kot podlago za upravičenje tožene stranke, da razveže pogodbo. Ugotovilo je še, da pogodbeni stranki nista dosegli soglasja o spremembi ali prenehanju pogodbe ter da tožena stranka ni zahtevala razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, pač pa da je pogodbo odpovedala tožeča stranka.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Izhajalo je iz predpostavke, da je tožeča stranka kot oškodovana stranka iz razvezane pogodbe upravičena le do povračila navadne škode, ker je ugotovilo, da so bile na strani tožene stranke izpolnjeni pogoji za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (5. odstavek 112. člena OZ).

8. Tožena stranka pa razveze pogodbe ni zahtevala, niti iz njenih trditev ne izhaja, da je menila, da bi jo bilo treba razvezati. Drugačno stališče, izraženo v odgovoru na pritožbo, ni upoštevno. V odgovoru na tožbo je namreč povedala, da so se proizvodne kapacitete ukinjene DE (iz katerih je vozil tožnik) prenesle na druge DE ter da je bilo zato potrebno poskrbeti, da se bodo le te tudi zdistribuirale. Tudi iz njenih navedb, da je toženca seznanila s povečano potrebo po distribuciji izdelkov iz drugih DE izhaja zaključek, da je od njega zahtevala izpolnjevanje pogodbe v spremenjenih pogojih, ne pa njeno razvezo. Zato posledice, ki izhajajo iz določbe 5. odstavka 112. člena OZ za stranko, ki zahteva razvezo pogodbe (da drugi stranki, ki zahteva odškodnino, povrne škodo), sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni pravilno uporabilo. S tem pa se tudi ni pravilno oprlo na stališče, da ima zaradi utemeljene razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin tožena stranka le pravico do povračila navadne škode. Povrnitve navadne škode pa tožeča stranka ni uveljavljala.

9. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo relevantnih dejstev za presojo zahtevka tožeče stranke za povrnitev izgubljenega dobička, ki temelji na trditvah in dokazih tožeče stranke o tem, da ji je nastala škoda zato, ker je tožena stranka (delno) prenehala izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti (1. odstavek 239. člena OZ). Ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru samo ne more dopolniti postopka, je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

10. V kolikor bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo odgovornost tožene stranke in pravico tožeče stranke do odškodnine, pri čemer bo moralo obravnavati tudi ugovore in dokaze tožene stranke v smeri oprostitve odgovornosti (240. člen OZ), pa bo moralo tudi presoditi sklepčnost navedb tožeče stranke o izračunu višine izgubljenega dobička v smislu določbe 243. OZ o obsegu odškodnine. Obseg (višina) izgubljenega dobička je enaka razliki med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 948, 949).

11. Izrek o pritožbenih stroških je sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 600/2010
• Sodba III Ips 12/96
• VSL sklep II Cp 2147/99