VSL sklep I Cpg 77/2012

Jedro

Iz obrazložitve pritožbe med drugim izhaja, da ugotovitvena odločba po 93. členu ZIL-1 za sporni patent št. XXX še ni bila izdana. Ker iz tega sledi, da eden od pogojev za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, pritožnika z nobeno od navedb ne moreta doseči drugačne odločitve.

Izrek

I. Pritožba proti I. točki izreka se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II. Pritožbi proti II. točki izreka se delno ugodi in se prvostopni sklep v tem delu spremeni tako, morata upnika v 15 dneh od prejema tega sklepa povrniti dolžnikoma njune stroške postopka v znesku 2.182, EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

III. Zahtevka obeh strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Uvod

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog upnikov za izdajo začasne odredbe proti dolžnikoma v zvezi z uporabo plastičnih držal za tekstilne svitke, ki so opisani v izreku izpodbijanega sklepa s posledičnim zasegom teh držal in orodja za njihovo izdelavo, vse pod pretnjo denarne kazni za primer kršitve (I. točka izreka) in odločilo, da morata upnika dolžnikoma povrniti povzročene stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka). Svojo odločitev je oprlo na presojo, da sta upnika vložila predlog za začasno odredbo po preteku 3-mesečnega roka iz b. točke 123.a člena ZIL in da nista predložila ugotovitvene odločbe iz a. točke istega člena.

2. Proti temu sklep sta upnika vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljata vse tri razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP in primarno predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da samo izda začasno odredbo, podrejeno pa, da ta sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevata tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo pa dolžnika predlagata zavrnitev pritožbe. Tudi onadva zahtevata povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

K pritožbi proti odločitvi o glavni stvari

5. Poleg splošnih pogojev, ki so v 123. členu ZIL-1 navedeni kot tisti, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo začasne odredbe, 123.a člen v primeru kršitve patenta zahteva še dva pogoja in sicer, da upnik (imetnik pravice) predloži ugotovitveno odločbo po a. in b. točki prvega odstavka 93. člena (gre za posebno ugotovitveno odločbo, da izum izpolnjuje tudi materialne pogoje za podelitev patenta) in da predlaga izdajo začasne odredbe v treh mesecih od takrat, ko je izvedel za domnevno kršitev.

6. Iz obrazložitve pritožbe med drugim izhaja, da ugotovitvena odločba po 93. členu ZIL-1 za sporni patent št. XXX še ni bila izdana. Ker iz tega sledi, da eden od pogojev za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, pritožnika z nobeno od navedb ne moreta doseči drugačne odločitve. Zato se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če pritožnika menita, da ureditev iz 123.a člena ZIL-1 ni skladna z ustavo, pa pritožbeni postopek ni tisti postopek, v katerem bi bilo mogoče rešiti to vprašanje. Tudi če bi držalo pritožbeno zatrjevanje o obstoju sodne odločbe, v kateri je drugače raztolmačen ta pogoj, pritožbeno sodišče poudarja, da je vezano le na zakon in ustavo ter obvezno tolmačenje pravnih predpisov s strani pristojnih organov.

7. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi proti odločitvi o stroških postopka

8. Pač pa je delno utemeljena pritožba na priznane stroške postopka. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da vrednosti spornega predmeta upnika v predlogu nista navedla. Priglašenim stroškom v odgovoru na predlog, med katerimi je tudi zahtevek za nagrado v znesku 892,50 EUR (30 % od 2.975,00 EUR) pa upnika ne le da nista nasprotovala, ampak sta tudi sama v vlogi z dne 02. 11. 2011 zahtevala 892,50 EUR nagrade za postopek. Torej sta upnika pristala na presojo dolžnikov, da znaša nagrada po tar. št. 3100 Odvetniške tarife 2.975,00 EUR. Nagrada za narok se po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, določa po tar. št. 3467. Po tej tar. št. Zakona o odvetniški tarifi znaša nagrada za narok toliko kot za predlog za izvršbo, v predmetni zadevi torej 892,50 EUR. Ker pa je sodišče prve stopnje dolžnikoma priznalo nagrado za narok po tar. št. 3469 (v višini 1.785,00 EUR), ki se nanaša na naroke v zvezi z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je dolžnikoma priznalo le 2.182,00 EUR stroškov postopka in sicer dvakrat po 892,50 EUR (po tar. št. 3461 in po tar. št. 3467) ter 20,00 EUR po tar. št. 6002, kar znese 1.805,00 EUR, upoštevajoč 20 % DDV 2.166,00 EUR, upoštevajoč plačano takso v višini 16,00 EUR pa skupaj 2.182,00 EUR. Dolžnika torej nista predlagala višje nagrade zaradi zastopanja dveh pooblaščencev, pač pa po napačni tar. št. Zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje priznalo upnikoma nagrado iz naslova dvojnega zastopstva ne drži.

9. Ker sta pritožnika v pritožbenem postopku od vrednosti 1.000.000,00 EUR uspela le z zneskom 515,50 EUR, ki odpade na stroške postopka, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ zahtevek pritožnikov za povrnitev njunih pravdnih stroškov zavrnilo.

10. Stroške za odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne, saj je evidentno, da glede na jasno določilo 123.a člena ZIL pritožnika s pritožbo ne bi mogla uspeti. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da dolžnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Cpg 186/2020
• VSL sklep I Cpg 227/2013
• sodba U 985/2008