VSL sklep I Cpg 1316/2011

Jedro

Namen 190. člena ZPP je torej zagotoviti, da obstoj pravde ne bo prizadel tožnikove razpolagalne sposobnosti; stvar lahko proda in pravico lahko odstopi, ne da bi mu zaradi tega grozilo, da bo njegov zahtevek zaradi prenehanja stvarne legitimacije zavrnjen. V konkretni pravdi je torej odtujitev pravice s pogodbo o odstopu terjatve povzročila, da je aktivna stvarna legitimacija prešla na prevzemnika terjatve, medtem ko je aktivna procesna legitimacija ostala pri prvotnemu tožniku. V takšnem primeru ne gre za subjektivno, pač pa za objektivno spremembo tožbe. Soglasje toženca pa za takšno spremembo ni potrebno, saj se opira na okoliščino (odtujitev pravice), ki je nastala po vložitvi tožbe. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo napačno, ko spremembe tožbe ni dopustilo, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, s čimer je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. XII Pg 2719/2010 z dne 04. 10. 2011 razsodilo, da se sklep o izvršbi v 1. in 3. ter 4. točki izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 485,18 EUR stroškov tega postopka, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do prenehanja obveznosti.

2. Zoper sodbo je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožeča stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je šlo v konkretnem primeru za situacijo, ki izpolnjuje pogoje iz 319. člena OZ, torej za odpust dolga. Sodišče prve stopnje se pri tem sklicuje na določbo 4. člena Pogodbe o odstopu terjatve, ki jo je tožeča stranka sklenila z družbo L. d.o.o. Drugi odstavek omenjenega člena določa, da sta pogodbeni stranki soglasni o tem, da po poplačilu kupnine odstopnik (tožeča stranka) nima iz naslova poslovanja s toženo stranko nobenega zahtevka več in se odpoveduje od njega terjati karkoli več ali dodatno po sodni ali izvensodni poti. Sodišče prve stopnje na podlagi te določbe ugotavlja, da se je tožnik odpovedal zahtevku iz te pravde proti toženi stranki. Sodišče prve stopnje nadaljuje, da ker odpoved ni bila dana v postopku, je ni mogoče subsumirati kot procesni akt tožnika s sankcijo izdaje sodbe na podlagi odpovedi, nedvomno pa po mnenju prvostopnega sodišča izpolnjuje pogoje 319. člena OZ. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje pa je napačno. Tožeča stranka se v predmetnem postopku tožbenemu zahtevku zagotovo ni odpovedala, določbe 4. člena Pogodbe o odstopu terjatve pa ni mogoče razumeti v smislu, da je želela tožeča stranka kot upnik toženi stranki kot dolžniku odpustiti konkreten dolg. Za odpust dolga je namreč bistvena upnikova izjava volje, da želi dolg odpustiti, pri čemer mora biti takšna izjava jasna in nedvomno usmerjena ravno na to posledico. Obenem pa ima odpust dolga pravno naravo neodplačne dvostranske pogodbe, kar pomeni, da nastane s sporazumom upnika in dolžnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izjava volje po odpustu dolga toženi stranki iz določbe 4. člena omenjene pogodbe ne izhaja. Slednji člen zgolj določa, da tožeča stranka proti toženi stranki nima nobenega zahtevka več in se odpoveduje od nje terjati karkoli več ali dodatno, kar je mogoče razumeti samo v smislu, da so s tem mišljene kakršnekoli druge morebitne obveznosti tožene stranke do tožeče, ne pa tudi predmetna terjatev, ki jo je tožeča stranka cedirala družbi L. d.o.o. Če bi imela tožeča stranka namen toženi stranki omenjeni dolg odpustiti, bi to zagotovo izjavila na bolj izrecen in nedvoumen način, hkrati pa bi bilo za veljavnost takšnega posla potrebno tudi strinjanje tožene stranke. Za slednjo sicer zadošča že, da po upnikovi izjavi pokaže, da nima več namena izpolniti obveznosti, vendar pa tožena stranka tudi tega ni naredila, kar je razumljivo, saj prej omenjena izjava o odstopu s strani tožeče stranke niti ni bila podana. Da je imela tožeča stranka namen, da se toženi stranki dolg ne odpusti, temveč se terjatev iz njene premoženjske sfere zgolj prenese v premoženjsko sfero prevzemnika terjatve, pa je razvidno tudi iz njenega postopanja na naroku za glavno obravnavo dne 31. 08. 2011, ko je hotela doseči spremembo tožbe. V vsakem primeru pa teorija zastopa stališče, da z odpustom dolga (četudi bi v konkretnem primeru do njega prišlo) ni mogoče poseči v interes tretjega, dokler je le-ta imetnik pravice na terjatvi. Sodišče prve stopnje je posledično napačno štelo, da je zaradi odpusta dolga obveznost tožene stranke prenehala. Prav nasprotno, na podlagi relevančne teorije, ki jo sprejema sodna praksa, je v primeru odsvojitve na strani tožnika slednji dolžan zahtevek prilagoditi tako, da zahteva spolnitev v korist pridobitelja, s čimer pridejo v poštev vse določbe o razmerju dolžnika do prevzemnika in odstopnika, ki jih ureja OZ (členi 417. do 426. OZ).

5. Pritožbeno sodišče se pridružuje navedbam tožeče stranke v pritožbi, da bi sodišče prve stopnje spremembo tožbe moralo dopustiti. Slednje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka spremembi tožbe nasprotovala, posledično pa sodišče spremembe tudi ni dopustilo, saj je ocenilo, da niso bili podani razlogi iz prvega odstavka 185. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka s Pogodbo o odstopu terjatve svojo terjatev do tožene stranke med pravdo cedirala na prevzemnika, to je družbo L. d.o.o. S tem je prišlo do primera, ki ga ureja prvi odstavek 190. člena ZPP, ki določa, da če katera od strank odsvoji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Namen 190. člena ZPP je torej zagotoviti, da obstoj pravde ne bo prizadel tožnikove razpolagalne sposobnosti; stvar lahko proda in pravico lahko odstopi, ne da bi mu zaradi tega grozilo, da bo njegov zahtevek zaradi prenehanja stvarne legitimacije zavrnjen. V konkretni pravdi je torej odtujitev pravice s pogodbo o odstopu terjatve povzročila, da je aktivna stvarna legitimacija prešla na prevzemnika terjatve, to je družbo L. d.o.o., medtem ko je aktivna procesna legitimacija ostala pri prvotnemu tožniku. Pri tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da v takšnem primeru ne gre za subjektivno, pač pa za objektivno spremembo tožbe. Soglasje toženca pa za takšno spremembo ni potrebno, saj se opira na okoliščino (odtujitev pravice), ki je nastala po vložitvi tožbe (186. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je torej ravnalo napačno, ko spremembe tožbe ni dopustilo, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, s čimer je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

7. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti procesno kršitev, na katero opozarja ta odločba, in sicer dopustiti spremembo tožbe tožeče stranke, nato pa s pravilno uporabo materialnega prava ponovno odločiti v zadevi.

8. Glede pritožbenega predloga po dodelitvi zadeve drugemu sodniku na podlagi 356. člena ZPP pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni razlogov, ki bi kazali na pristranskost sojenja in posledično narekovali, da se zadeva dodeli drugemu sodniku, zato predlogu tožeče stranke ni sledilo.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se po določilu 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 1565/04
• VSL sklep II Cp 1471/2002
• Sodba in sklep II Ips 52/99