VSL sodba I Cpg 264/2011

Jedro

V skladu z določbo drugega odstavka 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil pogodb ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Eden izmed načinov ugotavljanja skupnega namena pogodbenikov so lahko nesporna pogodbena določila.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka v roku 15 dni dolžna plačati tožeči stranki znesek 76.712,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 04. 2006 dalje, zavrne, v 3. točki pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi plačati stroške v višini 6.778,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v 2. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 2.401,49 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku v višini 76.712,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 04. 2006 dalje ugodilo, v presežku za 2.625.414,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 04. 2006 dalje pa tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo v plačilo 6.286,40 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožeča stranka je zoper zavrnilni del sodbe vložila pritožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je pritožbo vložila zoper ugodilni del sodbe iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Obe stranki sta v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

6. Tožeča stranka v pritožbi oporeka zaključkom sodišča prve stopnje, da ni prišlo do kršitve Pogodbe o sistemski administraciji F-2516 z dne 31. 01. 2002, ki je prenehala veljati 31. 12. 2005. V zvezi s tem navaja, da je tožena stranka nameščence (tj. osebe, ki imajo s pogodbeno stranko sklenjeno delovno razmerje ali opravljajo za pogodbeno stranko dela in naloge na osnovi pogodbe o delu, pogodbe o naročilu ali na osnovi avtorske pogodbe – 2. člen pogodbe) tožeče stranke res zaposlila z januarjem 2006, tj. po formalnem prenehanju pogodbe dne 31. 12. 2005, kar niti ni sporno, vendar je bistveno, da sta delavca D. S. in T. K. K. opravljala delo za toženo stranko že v decembru 2005, kar predstavlja kršitev omenjene pogodbe, ki je v 21. členu v času njenega trajanja prepovedovala toženi stranki zaposlovanje nameščencev tožeče stranke, to pa bi lahko potrdili zakoniti zastopnik tožeče stranke S. F. ter priči V. F. in P. L., ki jih sodišče ni zaslišalo. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na 5. točko svoje pripravljalne vloge z dne 20. 05. 2009, kjer je navajala, da je D. S. s prenosom sistemske administracije na toženo stranko in prenosom gesel opravljal delo za toženo stranko že v decembru 2005, vendar po prepričanju višjega sodišča takih navedb ni mogoče kvalificirati kot zaposlovanje ali pogodbeno angažiranje delavcev tožeče stranke v smislu 21. člena citirane pogodbe. Iz delovnih knjižic in zaslišanja prič D. S. in T. K. K. izhaja, da dela za toženo stranko nista opravljala že v decembru 2005, prav tako se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, da napotitev na zdravniški pregled ne more predstavljati zaposlovanja. Trditev iz 5. točke vloge z dne 20. 05. 2009 o menjavi gesel in prenosu sistemske administracije ne potrjujeta niti zapisa tožeče stranke z dne 23. 12. 2005. Tožeča stranka pa tudi v pritožbi ne zatrjuje, da bi delavca D. S. in T. K. K. prejela kakršnokoli plačilo že v decembru 2005, kar bi sicer lahko kazalo na zaposlovanje ali pogodbeno angažiranje. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, ki kršitve 21. člena Pogodbe o sistemski administraciji ni odkrilo, pravilen.

7. Tožena stranka v pritožbi navaja, da prehoda delavcev D. S., T. K. K., K. Š. R. in G. F. z januarjem 2006 k toženi stranki ni mogoče kvalificirati kot kršitev 26. člena Pogodbe o zakupu razvojnih, vzdrževalnih in konzultantskih storitev F-2515 z dne 31. 01. 2002, ki prepoveduje v času njenega trajanja toženi stranki zaposlovanje nameščencev tožeče stranke pri toženi, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka v zvezi s tem navaja, da so štirje delavci opravljali dela sistemske administracije kot manj zahtevna dela, ki so se opravljala po Pogodbi o sistemski administraciji, medtem ko se pojem nameščencev po Pogodbi o zakupu razvojnih, vzdrževalnih in konzultantskih storitev nanaša na tiste zaposlene izoblikovane strokovnjake, ki opravljajo storitve s področja, ki ga ta pogodba pokriva. Teh del pa omenjeni štirje delavci niso opravljali. Bistveno je, ali se pojem nameščencev na delavce, ki opravljajo dela po posamezni pogodbi, ali pa se nanaša tudi na prehod tistih delavcev od tožeče k toženi stranki, ki opravljajo dela po katerikoli drugi pogodbi. V skladu z določbo 2. člena pogodbe z besedo »nameščenci« pogodbeni stranki v tej pogodbi označujeta osebe, ki imajo s pogodbeno stranko sklenjeno delovno razmerje ali opravljajo za pogodbeno stranko dela ali naloge na osnovi pogodbe o delu, pogodbe o naročilu ali na osnovi avtorske pogodbe. Tako Pogodba o sistemski administraciji, kot tudi Pogodba o zakupu razvojnih, vzdrževalnih in konzultantskih storitev enako definirata pojem »nameščenci«, predmeta pogodbe pa sta popolnoma različna. Predmet prve pogodbe je izvajanje poslov sistemske administracije, vzdrževanje informacijskega sistema, administriranja podatkovnih strežnikov in sistemske integracije (4. člen), pri čemer so v 5. členu podrobneje opredeljene vrste storitev, ki se nanašajo na sistemsko administracijo, dežurstva in storitve help deska, predmet druge pa je zakup razvojnih, vzdrževalnih in konzultantskih storitev (4. člen), 6. člen pa podrobneje opredeljuje vrsto storitev, ki se nanaša na razvoj programske opreme, konzultantske storitve s področja informatike in vzdrževanje ter razvoj programske opreme za elektronski prelom. Tudi iz dopisa tožeče stranke toženi z dne 23. 12. 2005 (tretji odstavek na 2. strani) izhaja, da storitve sistemske administracije in razvojnih storitev nista eno in isto, prav tako iz zaslišanja vseh štirih delavcev izhaja, da so opravljali le posle sistemske administracije, iz omenjenega dopisa pa celo, da nimajo niti ustreznega znanja in sposobnosti za samostojno opravljanje vseh potrebnih storitev sistemske administracije (peti odstavek na 1. strani). V konkretnem primeru gre za sporno pogodbeno določilo, ki mu pravdni stranki pripisujeta vsaka svoj pomen. V skladu z določbo drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, OZ) se pri razlagi spornih določil pogodb ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Eden izmed načinov ugotavljanja skupnega namena pogodbenikov so lahko nesporna pogodbena določila.(1) Ker iz ostalih (nespornih) pogodbenih določil izhaja, da gre za očitno ločeni področji storitev s področja računalništva, da so štirje delavci, ki so z januarjem 2006 prešli k toženi stranki, opravljali le storitve sistemske administracije in da jim (le) ta znanja pripisuje tudi tožeča stranka in ob tem navaja, da samostojnega dela s tega področja niso sposobni opravljati in nimajo vseh potrebnih znanj, pritožbeno sodišče zaključuje, da je mogoče 26. člen Pogodbe o zakupu razvojnih, vzdrževalnih in konzultantskih storitev razumeti le tako, da se prepoved nanaša zgolj na tiste nameščence, ki po tej pogodbi opravljajo storitve. Tožena stranka z zaposlitvijo štirih delavcev tožeče stranke, ki so delovali le na področju sistemske administracije, tako ni kršila Pogodbe o zakupu razvojnih, vzdrževalnih in konzultantskih storitev, zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo (358. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, ZPP).

8. Glede na spremenjen uspeh pravdnih strank, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v 3. točko izreka v izpodbijani sodbi glede odločitve o povrnitvi stroškov postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, zato je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka, kakor jih je odmerilo sodišče prve stopnje, tj. na 6.778,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s svojo pritožbo uspela v celoti, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.401,49 EUR (odvetniški stroški za sestavo pritožbe v višini 1500 točk s pripadajočim DDV (vrednost točke 0,459 EUR) in sodna taksa v višini 1.575,29 EUR). Sodišče ni priznalo stroškov pravdnih strank za odgovora na pritožbo nasprotne stranke, ker odgovora nista v ničemer prispevala k hitrejši rešitvi zadeve, zato nista potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prim. N. Plavšak, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem (prva knjiga), GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 495.

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 419/2015
• VSL sodba II Cp 1847/2009
• Sodba in sklep II Ips 232/2003