VSL sklep I Cp 822/2012

Jedro

Predlog za določitev nujne poti v širini do 6 metrov zato, da bi se omogočila vožnja vozilom velikih dimenzij in tonaže, ni utemeljen, ker bi se prekomerno obremenjevalo nepremičnine nasprotnih udeležencev. Za samo oceno, da taka vozila, kot želi predlagatelj, ne morejo voziti po zatravljenem terenu, pač pa je potrebno teren utrditi, ni potrebno kakšno specialistično znanje. (to bi bilo potrebno za odgovor na vprašanje, kako ga utrditi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za ustanovitev nujne poti za potrebe nepremičnin parc. št. 489 in 490/1 k.o. x po trasi, opisani v izreku sklepa, ter odločilo, da stroške postopka trpi predlagatelj.

2. Predlagatelj v pritožbi uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno obravnavo. Kršitev pravil postopka je podana, ker iz izreka sklepa ni razvidno, na katero skico se nanaša. Napačno je sodišče uporabilo materialni predpis, saj bi moralo glede na 273. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) izhajati iz določb SPZ o nujni poti, ne pa določb Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ki so bile razveljavljene. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bila dogovorjena služnost napačno vknjižena na parceli 483 k.o. x , namesto na parcelah 490/2 in 484/1, kar jasno izhaja tudi iz sodne poravnave z dne 15.12.2011, ki jo prilaga. Lastnik parcele 490/2 k.o. x. je bil predlagatelj in je prav iz razloga, da se razširi izvrševanje služnostnih voženj po parceli 484/1, parcelo odstopil nasprotnim udeležencem. Pri presoji t.i. obremenitve nepremičnine je sodišče napačno vključevalo tudi parcelo 490/2, moralo bi izhajati zgolj iz obremenitve parcele 484/1. Ni upoštevalo, da vozijo tovornjaki enake teže za potrebe kmetijskih in gozdnih zemljišč drugih kmetov. Ne gre za problem tonaže, temveč za problem širine. Predlagana trasa nujne poti ni povezana z lokacijo objektov predlagatelja. S sodno poravnavo dogovorjena služnostna pot je preozka za dejansko izvrševanje voženj s kamioni. Ni jasno, kaj je želelo sodišče poudariti z uporabo izraza: „nadpovprečno naloženim tovorom“. Prikolica ima svoj gospodarski namen in se je ne prevaža prazne, voženj s tovorom pa ni mogoče opraviti, prav tako ne voženj s tovornjaki za odvoz živine. Izvedenec geodet ne more podajati strokovnega mnenja glede vprašanj, ki sodijo v področje izvedenca cestno prometne stroke. Zato bi moralo sodišče v okviru uporabe 285. člena ZPP angažirati izvedenca cestnoprometne stroke glede možnosti izvrševanja voženj glede na dejanske potrebe, za katere se ustanavlja nujna pot. Zato je zmoten, zagotovo pa preuranjen zaključek sodišča, ki temelji na zaslišanju izvedenca geodetske stroke. Sicer pa odločitev sodišča nasprotuje zaključkom izvedenca in ugotovitvam sodišča, da traktor s prikolico zasede celo širino predlagane nujne poti (14. točka 337. člena ZPP). Sodišče ni povedalo, na podlagi katerih zaznanj oziroma kako je sporno problematiko z dejanskega vidika sploh zaznalo. V delu, ko zaključuje, da je vožnja s takimi vozili nevarna zaradi ozke ceste, odločitve ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve sklepa ni razvidno, kaj je imelo sodišče v vidu, ko je uporabilo izraze „večja vozila“, „prevoz lesa večjih dimenzij“, „nevarna ozka cesta“. Ker na javni cesti ni prometnega znaka, ki bi omejeval vožnje posameznih vrst vozil, so zaključki sodišča nasprotni temu, kar dovoljuje upravljalec javne ceste. Služnostna trasa je dovolj utrjena, da omogoča varne vožnje vozil, za katere se predlaga ustanovitev nujne poti. Tudi o tem bi lahko dal odgovor izvedenec cestnoprometne stroke. Okoliščina, da mora predlagatelj škarpo odstraniti, ne daje zaključkov o nemožnosti izvrševanja voženj. Sodišče ni angažiralo izvedenca gradbene stroke, ki bi pojasnil, ali bi se morala pot v naravi zgraditi. Uporabnika ceste zavezuje le spoštovanje cestnoprometnih označb, ki pa jih na javni cesti ni, zato sodišče ni imelo pravne podlage, niti pravice, da je odločilo, da tovornjak s hlodi ne sme voziti po javni cesti. Ni pa navedlo katera tuja nepremičnina naj bi se preveč obremenjevala, niti ne tistih pravno pomembnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče odločitev preizkusiti.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da bi bilo potrebno pritožbo zavreči, ker predlagatelj ni več lastnik nepremičnin, ki so predmet tega postopka. Sicer pa je odločitev prvostopenjskega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna, zato naj višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi s stališčem v odgovoru na pritožbo, da bi bilo potrebno pritožbo zavreči, višje sodišče pojasnjuje, da sprememba lastnika nepremičnine, v korist katere naj bi se ustanovila nujna pot, ni ovira za dokončanje postopka s predlagateljem, ki je bil lastnik nepremičnine ob vložitvi predloga: 190. člen ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v postopku za določitev nujne poti – 37. člen ZNP.

6. Tudi če iz izreka izpodbijanega sklepa ne bi bilo razvidno, na katero skico meri (pa je), v pritožbi očitana postopkovna kršitev ne bi bila podana. Ko je predlog za ustanovitev nujne poti zavrnjen, točen potek predlagane nujne poti ni relevanten.

7. Prav ima sicer pritožba, da bi moralo sodišče glede na določila 268. in 273. člena SPZ kot materialnopravni predpis za odločitev uporabiti določbe SPZ o nujni poti. Ker pa določbi 140. in 143. člena ZNP, na kateri se je oprlo prvostopenjsko sodišče , določata vsebinsko enako kot 88. in 89. člen SPZ, tudi očitki o zmotnih materialnopravnih izhodiščih izpodbijanega sklepa niso utemeljeni. Zgolj napačna navedba zakona, ob pravilni odločitvi, ni pritožbeni razlog po 341. členu ZPP.

8. Pritožbene trditve, da sodišče ni upoštevalo, kje poteka dogovorjena služnostna pot, so protispisne. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa na 7. strani zgoraj povsem jasno izhaja, da je sodišče upoštevalo, da služnostna pot, katere razširitev predlaga predlagatelj poteka po parc. št. 490/2 in 484/1 k.o. x. . Kako sta se stranki dogovarjali za služnost pred več kot 25 leti in kakšni so bili nagibi predlagatelja pri tem, na odločitev v tej zadevi ne vpliva. Sodišče je tako v zvezi z obremenitvijo nepremičnin nasprotnega udeleženca pravilno upoštevalo obe parceli, ki bi bili v primeru širitve dogovorjene služnostne poti dodatno obremenjeni.

9. Predlagatelj sam je navajal in izpovedoval, za kakšna vozila želi, da se ustanovi nujna pot, in tudi na ogledu na kraju samem se je uporabljalo vozilo, ki ga je zagotovil predlagatelj. Ravno s trditvami, da potrebuje pot za večja vozila, kot pa lahko do njegovih nepremičnin vozijo po dogovorjeni služnostni poti, je utemeljeval predlog za ustanovitev nujne poti. Merila, kaj smatra kot vozila večjih dimenzij, je tako postavil predlagatelj sam. Iz njegovih trditev izhaja tudi povezanost dimenzij in tonaže vozil, za katere želi, da se ustanovi nujna pot. Zato je pritožbena razlogovanja, da ne gre za problem tonaže, da ni jasno, za kakšna vozila gre, mogoče označiti kot sprenevedanje. Enako velja tudi za pritožbena izvajanja, zakaj se ne strinja s sodiščem, da želi širiti obstoječi služnost, po katerem zemljišču predlaga ustanovitev nujne poti, da predlagana trasa ni povezana z lokacijo njegovih objektov, da ni zidal na parcelah, ki so v lasti nasprotnega udeleženca – slednjega mu nihče ne očita. Gledano v kontekstu so vsi pojmi in besedne zveze, ki jih je v obrazložitvi uporabilo prvostopenjsko sodišče, razumljivi. Sodišče je natančno navedlo dimenzije kompozicije traktorja s prikolico s tovorom (gl. stran 7 spodaj izpodbijanega sklepa), predlagatelj sam pa je zatrjeval, da potrebuje pot za vozila takšnih dimenzij in jih pri tem označil za velika in težka vozila. Prikolica, naložena s hlodi, ki gledajo čez njo, pa je vsekakor nadpovprečno naložena.

10. Povsem jasno je tudi, na podlagi katerih lastnih zaznanj je prvostopenjsko sodišče naredilo zaključke, kot tudi, kakšna so ta zaznanja: to kar je sodišče videlo na ogledih in je zapisano v zapisnikih in povzeto v izpodbijanem sklepu.

11. Sodišče ni imelo podlage za angažiranje izvedenca cestnoprometne stroke. Takega predloga stranki nista podali, sodišče pa jima tega tudi v okviru materialnega procesnega vodstva pravde ni bilo dolžno sugerirati. Za razlago zakonskih določb in neposredno zaznavo glede možnosti voženj namreč ni potrebno angažiranje izvedenca cestnoprometne stroke. Očitno so vsi prisotni ob ogledu na kraju samem zaznali, da po obstoječi služnostni poti in po poti, ki poteka po nepremičninah predlagatelja, lahko vozi traktor s prikolico in kamioni, vendar le do neke meje. Niso pa mogoče vožnje z vozili takih dimenzij kot želi predlagatelj, ki je sam navajal, da želi obstoječo služnostno pot razširiti zaradi tehničnega napredka, ko so v uporabi večja vozila kot nekoč. Naloga sodišča je, ne le, da materialno pravo pozna, temveč da ga tudi pravilno uporabi. In to je v obravnavanem primeru prvo sodišče tudi storilo pri razlagi o obremenitvi nepremičnin nasprotnih udeležencev.

12. Opustitev upravljalca javne ceste, da stori, kar mu nalaga zakonodaja, ni razlog, da tudi sodišče ne bi upoštevalo zakona. Odločitev, drugačna od izpodbijane, bi bila tudi v nasprotju z enim temeljnih načel prepovedi povzročanja škode (10. člen Obligacijskega zakonika). Predvsem pa ni zadoščeno pogoju iz 1. odstavka 89. člena SPZ za dovolitev nujne poti. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvostopenjskega, da vozila takšne teže ali dolžine kot želi predlagatelj, preveč obremenjujejo nepremičnino nasprotnega udeleženca. Za samo oceno, da taka vozila, kot želi predlagatelj, ne morejo voziti po zatravljenem terenu, pač pa je potrebno teren utrditi, ni potrebno kakšno specialistično znanje. (to bi bilo potrebno za odgovor na vprašanje, kako ga utrditi). Ob tem in dejstvu, da hoče predlagatelj pot, ki bi bila na več mestih široka 6 m, je ocena o prekomerni obremenitvi nepremičnin nasprotnih udeležencev povsem utemeljena. Pa tudi obrazložena je primerno. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo pravno podlago za razlago, zakaj taka vozila, kot želi predlagatelj, sploh ne bi smela voziti niti po javni cesti, ki vodi do predlagateljevih nepremičnin, še manj pa po služnostni poti. Jasno je navedlo, katere nepremičnine ima v vidu in vsa pravno pomembna dejstva (katerih pravno pomembnih dejstev naj ne bi navedlo, pritožba niti ne konkretizira), in so pritožbene trditve ter očitki o nemožnosti preizkusa izpodbijanega sklepa neutemeljeni.

14. Glede na obrazloženo in ker tudi nobene od uradoma upoštevnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena v zvezi s 253. členom ZPP in 37. členom ZNP).

15. Pritožbenih stroškov stranki nista priglasili.

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 301/2016
• VSL sklep I Cp 1492/2010
• VSL sklep I Cp 1606/2012