VSL sodba II Cp 3371/2011

Jedro

Konkurenca objektivne in subjektivne (odškodninske) odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega, saj se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. V sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovancev, torej ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Dovolj je, da so taka ravnanja objektivno predvidljiva.

Pešec na vozišču v naselju in celo v bližini stanovanjske stavbe ne more biti nepričakovana ovira, ne glede na njegov položaj na vozišču. Navedeni pogoj za razbremenitev odgovornosti zavarovanca torej ni podan, prav tako pa tudi ne pogoj neprepričljivosti ali neizogibnosti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da bi se zavarovanec lahko izognil posledicam peščevega ravnanja, če bi vozil z ustrezno prilagojeno hitrostjo (do 43 km/h) oziroma z ustrezno reakcijo obvoženja pešca.

V primeru, ko dejanje oškodovanca (pešca) ni nepričakovano in neodvrnljivo, vendar pa predstavlja prispevek k nastanku škode, nastane podlaga za delno oprostitev odškodninske odgovornosti imetnika nevarne stvari. Za ocenitev obsega delne oprostitve mora sodišče ugotoviti prispevek oškodovanca, in sicer v razmerju oziroma ob upoštevanju (skrbnosti) ravnanja imetnika nevarne stvari.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (3. točka izreka sodbe) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki še pravdne stroške v znesku 261,51 EUR (skupaj 988,46 EUR), v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku denarno odškodnino v znesku 9.953,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 7.519,95 EUR od 12.4.2009 dalje, od zneska 1.186,50 EUR od 24.3.2010 dalje, od zneska 1.246,95 EUR pa od 31.12.2009 dalje. Višji tožbeni zahtevek (za glavnico v znesku 17.028,18 EUR) je zavrnilo in še odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 726,95 EUR.

2.Proti takšni odločitvi sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

3.Tožnik v svoji pritožbi predlaga pritožbenemu sodišču, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da mu prisodi denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo še v znesku 10.500,00 EUR, za premoženjsko škodo pa še v znesku 2.453,40 EUR oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da pokojni oškodovanec ni v ničemer prispeval k nastanku škode, zato je tožnik upravičen do polne odškodnine. Glede na ugotovitve, da je voznik vozil z neprilagojeno hitrostjo, da je imel realne možnosti za preprečitev trčenja s pravočasnim ogrožanjem na tleh ležečega pokojnega oškodovanca, da je bil pod vplivom alkohola ter da ni vozil s potrebno skrbnostjo in pozornostjo, saj na tleh ležečega človeka sploh ni opazil, je podana voznikova izključna odškodninska odgovornost. Poleg objektivne odgovornosti, ki izhaja iz upravljanja vozila kot nevarne stvari, je voznik tudi krivdno odškodninsko odgovoren, saj je grobo kršil temeljna pravila varnosti v prometu. Ob tehtanju teže ravnanja pešca v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo predstavlja osebni avtomobil kot nevarna stvar, je sodna praksa že večkrat zaključila, da je potrebno izhajati iz pretežne odškodninske odgovornosti voznika vozila. Nepravilno je tudi uporabljeno materialno pravo pri odmeri denarne odškodnine v znesku 15.000,00 EUR. Okoliščina, na kakšen način je sin izgubil življenje, da je bil povožen s strani objestnega voznika, ki ga je po povoženju pustil ležati na cestišču več ur, daje konkretnemu primeru podlago za višjo odškodnino od prisojene. Meni, da je upravičen do odškodnine v višini 18.000,00 EUR prav zaradi navedenih posebnih okoliščin konkretnega primera. Sodišče bi moralo pri odločitvi o pravdnih stroških upoštevati tako uspeh po temelju, kot tudi uspeh po višini. Določilo 2. odstavka 154. člena ZPP namreč kot merilo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov predpisuje „upoštevanje vseh okoliščin primera“. Pravilen zaključek sodišča bi bil, da je bil skupen uspeh tožeče stranke 61,03 %.

4.Toženka v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je bilo ravnanje pokojnega pešca glavni in izključni razlog za nastanek prometne nesreče, zaradi česar ni podan temelj odškodninske odgovornosti. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožniku uspelo dokazati, da je bil voznik osebnega vozila v času nesreče vsaj nekoliko pod vplivom alkohola. Zavarovanec je izpovedal, da je v začetku večera spil malo pivo, kasneje jabi vodko, v nadaljevanju večera pa je pil samo vodo. Takšna količina ni presegla dovoljene količine alkohola v krvi oziroma v urinu v času vožnje oziroma v času prometne nesreče in zato ni v nikakršni vzročni zvezi z njo. Napačno je tudi sklepanje sodišča, da bi voznik, če ne bi bil vsaj nekoliko alkoholiziran, moral opaziti na tleh ležečega pešca, če bi vozil s potrebno pozornostjo in pazljivostjo. Pokojni pešec je namreč ležal sredi ceste, bil napravljen v temna oblačila in bil povsem enake barve kot podlaga oziroma moker asfalt. Navaja še, da med vožnjo zavarovanca tožene stranke in nastalo prometno nesrečo ni podane vzročne zveze. Voznik je le minimalno prekoračil dovoljeno hitrost in tudi, če bi vozil po omejitvi 50 km/h, v dani situaciji ni imel realne možnosti za ustavitev avtomobila do ovire na vozišču, tudi v primeru takojšnjega reagiranja nanjo. Glavni in izključni vzrok za prometno nesrečo je ravnanje pokojnega pešca. Niti posebno skrben voznik ne more pričakovati pešca, ki leži na sredini cestišča oziroma vozišča. Gre za nepričakovano okoliščino oziroma za nepričakovana ravnanja pešca, ki ga tudi posebej skrben voznik ne pričakuje in ne more pričakovati.

5.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6.Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na naslednjih pravnorelevantnih dejstvih:

- da tožnikova škoda izvira iz prometne nesreče z dne 6.12.2008, v kateri je kot pešec umrl njegov sin (v nadaljevanju pešec), ko je vanj trčil zavarovanec tožene stranke (v nadaljevanju zavarovanec), da je pešec v trenutku, ko je vanj z osebnim vozilom trčil zavarovanec, ležal na cestišču, da je do nesreče prišlo v naselju, kjer je hitrost omejena s splošno omejitvijo 50 km/h, pozno ponoči oziroma zgodaj zjutraj, ko je bila tema, cesta pa ni bila osvetljena niti z javno razsvetljavo niti z razsvetljavo bližnje hiše,

- da je bil pešec v času nesreče pod vplivom alkohola (v krvi je imel 1,38 – 1,43 g/kg alkohola) in v urinu od 2,18 do 2,20 g/kg alkohola), pod vplivom alkohola pa je bil tudi zavarovanec tožene stranke;

- da je pešec ležal na cesti oblečen v temna oblačila in da prav z ničemer ni povečal svoje vidnosti na cesti kot mu to nalaga določilo 2. odst. 97. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1),

- da je dejansko ugotovljena hitrost zavarovanca znašala približno 53,4 km/h in da ob takšni hitrosti ni imel realne možnosti za ustavitev avtomobila do ovire na vozišču, in sicer tudi ne v primeru takojšnega reagiranja po zaznavi ovire, da pa bi se lahko izognil trčenju z obvoženjem pešca, pri čemer pa bi moral vsaj 0,2 m zapeljati čez rob asfaltnega vozišča na makedamsko bankino,

- da je vožnja z zasenčenimi lučmi ob upoštevanju konfiguracije terena (vzpon, ovinek, stanje vozišča, ki je bilo mokro, neosvetljeno z javno razsvetljavo, temna oblačila) omogočala zaznavo na tleh ležečega pešca iz oddaljenosti približno 30 metrov in da bi glede na takšno ugotovitev zavarovanec lahko pravočasno ustavil pred pešcem, če njegova hitrost ne bi presegala 43 km/h.

Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje pri presoji odškodninske obveznosti tožene stranke pravilno izhajalo iz objektivne odškodninske odgovornosti njenega zavarovanca. Voznik avtomobila je namreč v razmerju do pešca upravljalec nevarne stvari. To pomeni, da se za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo šteje, da izvira iz te stvari (149. člen Obligacijskega zakonika, OZ), odgovornost zanjo pa nosi njen imetnik (150. člen OZ). Odgovornost avtomobilista je tako v razmerju do pešca predpostavljena oziroma objektivna, oprosti pa se jo lahko le, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (2. odst. 153. člena OZ). V tem pa toženka ni uspela kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

7.Da bi se objektivno odgovorni voznik v celoti razbremenil odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz 2. odst. 153. člena OZ. Glede na pritožbene navedbe toženke je treba poudariti, da konkurenca objektivne in subjektivne (odškodninske) odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega, saj se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti (1). Predmet presoje zato ni nepričakovanost dejanja oškodovanca za konkretnega voznika in v konkretnih okoliščinah, ampak za posebej skrbnega voznika. Pri tem je treba poudariti, da v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovancev, torej ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Dovolj je, da so taka ravnanja objektivno predvidljiva.

8.Sodišče prve stopnje je poudarilo, da posebej skrben voznik, ki vozi po naselju, mora vedno, torej tako podnevi kot ponoči, pričakovati, da lahko naleti na pešca na cestišču, pri tem pa niti ni bistveno, ali pešec na vozišču leži (kot v konkretnem primeru), ali pa je na cestišču v kakšnem drugačnem položaju. Pešec na vozišču v naselju in celo v bližini stanovanjske stavbe torej ne more biti nepričakovana ovira, ne glede na njegov položaj na vozišču. Navedeni pogoj za razbremenitev odgovornosti zavarovanca torej ni podan, prav tako pa tudi ne pogoj neprepričljivosti ali neizogibnosti. Iz zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, do katerih je prišlo s pomočjo izvedenca cestno-prometne stroke, izhaja, da bi se zavarovanec lahko izognil posledicam peščevega ravnanja, če bi vozil z ustrezno prilagojeno hitrostjo (do 43 km/h) oziroma z ustrezno reakcijo obvoženja pešca. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da uporaba 2. odst. 153. člena OZ v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

9.V primeru, ko dejanje oškodovanca (pešca) ni nepričakovano in neodvrnljivo, vendar pa predstavlja prispevek k nastanku škode, nastane podlaga za delno oprostitev odškodninske odgovornosti imetnika nevarne stvari (3. odst. 153. člena OZ). Za ocenitev obsega delne oprostitve mora sodišče ugotoviti prispevek oškodovanca, in sicer v razmerju oziroma ob upoštevanju (skrbnosti) ravnanja imetnika nevarne stvari. To je pomembno zgolj za oceno deležev prispevka oškodovanca k nastanku škode, ne pa za imetnikovo odškodninsko odgovornost, ki je, kot je bilo poudarjeno, objektivna.

10.Zavarovanec ni vozil s prilagojeno hitrostjo, s čimer je kršil določilo 1. in 2. odst. 30. člena ZVCP-1 po katerem mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje ter da mora hitrost in način vožnje prilagoditi svojim sposobnostim, lastnosti in stanju ceste ter preglednosti na njej in vremenskim razmeram. Prav tako je kršil določila 130. člena ZVCP-1, ki prepovedujejo vožnjo pod vplivom alkohola. Splošno znano je, da vsaka vsebnost alkohola v telesu zmanjšuje zmožnost voznikove presoje nastale nevarne situacije in hitre reakcije. Pri tem pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene ugotovljenega dejstva zavarovančeve alkoholiziranosti. Ta izhaja tako iz zavarovančeve izpovedi, ko je priznal sicer le minimalno uživanje alkohola in navedel, da je bil bolj trezen od njegovih prijateljev, ki pa so bili, kot je bilo ugotovljeno, pod zelo močnim vplivom alkohola, nadalje iz izpovedi priče A. C., posebej tiste v kazenskem postopku, ko je v nasprotju z zavarovancem navedel, da je zavarovanec pil tudi kasneje v lokalu „T. planet“, ter končno iz samega ravnanja zavarovanca, ko je izpovedal, da na tleh ležečega človeka sploh ni videl in zato nanj ni reagiral in je pešca prevozil misleč, da je zapeljal čez „ležečega policaja“. Zavarovanec si je sam zmanjšal možnost ustreznega reagiranja in vplivanja na nevarnostno situacijo, saj zaradi neprilagojene hitrosti, alkoholiziranosti in posledično premajhne pazljivosti na dogajanje na cesti, ni mogel prilagoditi upravljanja vozila položaju, ki ga je ustvaril pešec.

11.Po drugi strani se je pešec s svojim ravnanjem izpostavil nevarnosti na način, kakršnemu bi se vsak razumen človek v življenju izognil. S takšnim ravnanjem je prevzel tveganje negativne posledice za tako ustvarjeno nevarnostno situacijo. Materialnopravno pravilna je ocena sodišča prve stopnje o peščevem 50 % prispevku k nastanku škode.

12.Glede na navedeno sta pritožbi pravdnih strank zoper odločitev o temelju tožbenega zahtevka neutemeljeni, zato ju je bilo treba zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člena Zakona o pravdnem postopku).

13.Neutemeljena pa je tudi pritožba tožeče stranke v delu, v katerem izpodbija višino prisojene denarne odškodnine tožniku za sinovo smrt. Materialnopravna podlaga za presojo denarne odškodnine za smrt bližnjega je v določbi 180. člena OZ, merila za njeno odmero pa so določena v 179. členu OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznemu oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevanje slednjega načela je mogoče uresničiti predvsem s primerjavo z odškodninami za podobno škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse konkretne okoliščine pri tožniku. Hkrati pa je denarna odškodnina, odmerjena v znesku 15.000,00 EUR (15,21 povprečnih neto plač na zaposleno osebo v RS) primerljiva z odškodninami za podobno škodo (2). Pritožbo tožnika zoper odločitev o višini odmerjene denarne odškodnine je bilo zato treba zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

14.Tožnik pa delno utemeljeno izpodbija odločitev o stroških pravdnega postopka. Pritrditi je treba njegovemu pritožbenemu stališču, da večinska sodna praksa, v primeru, ko tožena stranka prvenstveno ugovarja temelju tožbenega zahtevka, ločeno upošteva uspeh po temelju ter uspeh po višini. Takšna praksa ima podlago v 2. odst. 154. člena ZPP, ki določa, da v primeru delnega uspeha vsake od strank v pravdni sodišče odloči o stroških postopka ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Tožnikov uspeh po temelju je 50 %, uspeh po višini pa 37 %. Njegov skupen uspeh tako znaša 43,05 %, uspeh toženke pa 56,50 %. Glede na ugotovljeno razmerje uspeha je tožena stranka dolžna tožeči stranki od odmerjenih stroškov v višini 3.255,60 EUR povrniti znesek 1.416,18 EUR, tožnik pa toženki od odmerjenih 758,14 EUR povrniti pravdne stroške v znesku 428,34 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 988,46 EUR pravdnih stroškov. Izpodbijano stroškovno odločitev je bilo zato treba spremeni tako, da je toženka dolžna tožniku poleg že prisojenih stroškov v znesku 726,95 EUR plačati še 261,51 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

15.Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, tožeča stranka pa je uspela zgolj v minimalnem delu, zato je vsaka od strank dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. in 3. odst. 154. člena v zvezi s 165. čl. ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1)Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 32/2009 z dne 14.7.2011.

(2)Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 629/2008, II Ips 633/2000, II Ips 6/2002.

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2046/2015
• VSM Sodba I Cp 657/2019
• VSL Sodba II Cp 162/2023