VSL sodba I Cp 2376/2011

Jedro

Zloraba procesnih pravic je v 11. členu ZPP definirana z generalno klavzulo, in sicer kot uporaba pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo ali poštenjem.

Nima prav tožeča stranka, da vlaganje pravnih sredstev v denacionalizacijskem postopku in nasprotovanje gradbenemu posegu v postopku izdaje gradbenega dovoljenja predstavlja nedopustno ravnanje tožene stranke, ker je tako hotela preprečevati ali vsaj zavleči gradnjo in s tem povzročala škodo tožeči stranki. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela očitnega ali izključnega namena škodovati tožeči stranki, saj v ravnanju tožene stranke ni zaslediti elementov protipravnosti in nepoštenosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 29.1. 2010 in s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 142.519,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe in pravdne stroške (1. točka izreka sodbe). Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 6.645,88 EUR (2. točka izreka sodbe).

2.Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in da se ji povrnejo pritožbeni stroški. Najprej navaja, da sodba ni bila razglašena in je šele odpravek razgrnil miselni proces sodišča prve stopnje, ki pa je tožečo stranko glede na potek obravnave do zadnjega naroka presenetil. Sodba ni točna, ker napačno povzema, da je tožeča stranka trdila, da bi tožena stranka morala podati soglasje k nameravani gradnji. Tožeča stranka je namreč kot nedopustno ravnanje uveljavljala nasprotovanje tožene stranke v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja. Tožena stranka bi se morala vzdržati poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke tako, da ne bi smela ravnati v smeri preprečevanja tožeči stranki, da razpolaga s svojo lastninsko pravico v smeri načrtovane gradnje. Tožeča stranka se ne strinja z opredelitvijo pojma zlorabe pravic, ki bi naj bila vezana na preseganje meja upravičenja. Zloraba procesnih pravic predstavlja pravni standard, ki ga je potrebno presojati od primera do primera. Za predmetno zadevo je bistveno, da je bilo ravnanje tožene stranke v pravno priznanih mejah pravice, vendar je bila pravica uresničevana na način, ki je izrazito škodoval tožeči stranki, v nasprotju s socialno funkcijo pravice in v pomanjkanju zakonitega interesa. Po oceni tožeče stranke sta tudi oba kriterija iz 11. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki zlorabo pravic definira kot uporabo pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, kumulativno podana. Pri nasprotovanju tožene stranke načrtovani gradnji so podani vsi elementi nedopustnosti in protipravnosti. Tožena stranka je namreč nasprotovala gradnji z namenom pritiska na upravni organ posredno, ter na tožečo stranko, da je prosila in moledovala na upravni enoti, naj se denacionalizacija razreši. To pa ni namen, zaradi katerega je zakonodajalec predvidel denacionalizacijskim upravičencem pravico, da sodelujejo v postopkih izdaj gradbenih dovoljenj za zemljišča, ki so se vračala po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen). Tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila omejena z nobeno enakovredno pravico tožeče stranke, ne drži. Tožeča stranka je izvrševala svojo lastninsko pravico in s pridobitvijo gradbenega dovoljenja z njo na zakonit način tudi razpolagala, tožena stranka pa jo je pri tem ovirala. Sodišče prve stopnje bi moralo tehtati kolizijo pravic: ali je formalni status tožene stranke v denacionalizacijskem postopku tako močen, da naj tožeča stranka v tem času ne izvršuje lastninske pravice, ali pa je treba presojati, ali ima tožena stranka v denacionalizacijskem postopku sploh teoretične možnosti, da bi pridobila nepremičnino vrnjeno v last, in presojati namen tožene stranke, ki ga je zasledovala pri vlaganju vloge, s katero je nasprotovala gradnji. Tudi ne drži navedba sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka nevedna in laična, saj je imela odvetnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da tožena stranka ne ve, da parcele ne bo dobila vrnjene v naravi, ni pa presojalo opominskega pisma tožeče stranke (z dne 17. 4. 2008 in 28. 5. 2008). Tožeča stranka še opozarja na dejstvo, da je do izvzema iz javnega dobra prišlo v fazi pritožbenega postopka, dejstva, ki nastopijo po postopku na prvi stopnji, pa ne vplivajo na presojo pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske odločitve; kvečjemu so lahko razlog za obnovo. Čeprav se je tožeča stranka res poslužila črne gradnje, škoda nima s tem nič opraviti. Nenazadnje pa se tožeča stranka ne strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni postavilo predlaganega izvedenca in z določitvijo priznanih stroškov toženi stranki. Ni prav, da so se toženi stranki povrnili stroški za tri naroke, ki so se preložili po njeni krivdi. Napačna pa je tudi odločitev o zavrnitvi predloga tožeče stranke za povrnitev separatnih stroškov.

3.Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Kar se tiče pritožbenega očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodba ni bila razglašena, je treba pritožniku najprej pojasniti, da lahko sodišče na podlagi določbe 3. odst. 321. čl. ZPP odloči, da bo sodbo izdalo pisno. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da naj bi šele odpravek sodbe razgrnil miselni proces sodišča. Sodba ne temelji na arbitrarnem in samovoljnem ravnanju sodišča, zato tudi ne more biti presenečenje za nobeno od strank.

6.Sodišče prve stopnje je vsa za odločitev pomembna dejstva pravilno in dovolj natančno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Pri presoji elementov odškodninskega delikta je pravilno ugotovilo, da ravnanja tožene stranke ni mogoče opredeliti kot protipravnega oziroma nedopustnega.

7.Vsebina pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS je namreč v upravičenju, da se vsak, ki meni, da je njegova pravica prekršena ali ogrožena, obrne na sodišče z zahtevo (tožbo) za pravno varstvo. V primerih, ko o posameznih pravicah ne odločajo sodišča, ampak drugi organi, se sodno varstvo zagotavlja v upravnem sporu. To izhaja iz 157. čl. Ustave RS, po katerem odloča o zakonitosti posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Zloraba procesnih pravic je v 11. členu ZPP definirana z generalno klavzulo, in sicer kot uporaba pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo ali poštenjem.

8.Po stališču tožeče stranke vlaganje pravnih sredstev v denacionalizacijskem postopku in nasprotovanje gradbenemu posegu v postopku izdaje gradbenega dovoljenja predstavlja nedopustno ravnanje tožene stranke, ker je tako hotela preprečevati ali vsaj zavleči gradnjo in s tem povzročala škodo tožeči stranki.

9.Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela očitnega ali izključnega namena škodovati tožeči stranki, saj v ravnanju tožene stranke ni zaslediti elementov protipravnosti in nepoštenosti. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je toženec vlagal pravna sredstva z namenom, da bi dobil povrnjenih še 2.000 kvadratnih metrov površine na parc. št. X k.o. Y, ki je bila sicer do 24. 1. 2008 javno dobro. Očitki pritožbe, da je toženec vedel, da tega ne more dobiti vrnjenega v naravi, niso na mestu. To ne izhaja niti iz zaslišanja toženca niti ni tega potrdil zakoniti zastopnik tožeče stranke. Zgolj dejstvo, da je imel toženec odvetnika, pa ne pomeni, da ni mogel upravičeno verjeti, da bo parc. št. X k.o. Y, na kateri je občina s sklepom z dne 24. 1. 2008 celo ukinila javno dobro, morda v denacionalizacijskem postopku dobil vrnjeno.

10.Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo bistvenih elementov zlorabe pravice, je pravilna tudi odločitev o nepotrebnosti dokaznega predloga z izvedencem finančne stroke. Če protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti ni podana, ni treba ugotavljati obsega škode z izvedencem.

11.Prav tako je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožeča stranka sicer graja odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev separatnih stroškov za narok dne 10. 3. 2010, vendar je taka odločitev sodišča prve stopnje v skladu s tem, da ni izpolnjen pogoj za priznanje teh stroškov glede na izid pravde (1. odst. 154. čl. ZPP), niti glede krivde tožene stranke (1. odst. 156. čl. ZPP), saj so se na naroku, ki je trajal uro in pol, izvajali dokazi. Nadalje je pritožbeni očitek, da je toženec „zakrivil“ tri naroke in dobil povrnjene vse stroške, neutemeljen. Prvi narok, ki se je izvedel 5. 2. 2010, se ni preložil zaradi krivde tožene stranke, temveč zaradi preverb v denacionalizacijskem postopku. Tudi na naroku 2. 6. 2010 so se izvajali dokazi, narok pa se je po eni uri preložil (tudi) zaradi pribave spisov od UE Kamnik, kar spet ni krivdni razlog na strani tožene stranke. Tudi očitek, da je sodišče priznalo toženi stranki stroške za narok, ki se je izvedel 5. 11. 2010, ni na mestu, saj je iz zadnjega odstavka obrazložitve sodbe razvidno, da teh stroškov sodišče prve stopnje toženi stranki ni priznalo.

12.Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo obstoja katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (353. čl. v zvezi z 2. odst. 350. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 673/2008
• VSK sklep II Ip 326/2011
• VDS sklep Psp 715/2006