VSL sodba II Cp 3347/2011

Jedro

Zahtevki po 72. členu ZDen niso odškodninski ali obogatitveni, temveč gre za nadomestilo, odmeno, odškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnine sam uporabljal ali upravljal, zmanjšano za stroške, ki bi jih upravičenec imel. Stroški lastnika gozda so stroški sečnje in spravila lesa, stroški gojitvenih in varstvenih del, stroški za gradnjo in vzdrževanje gozdnih prometnic in davščine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu (glede zneska 2.316.640,08 EUR) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da tožnicama plača nadomestilo za izgubo koristi v znesku 3.244.308,00 EUR, vsaki do ½ dolgovanega zneska, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2010 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da je dolžan toženec tožnicama povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.781,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper ugodilni del sodbe (glede zneska 2.316.640,08 EUR) se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek tožnic zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da ni sporno, da je bilo v A. gozdovih, ki ležijo na postojnskem, ljubljanskem in kočevskem gozdnogospodarskem območju, v obdobju od 7.12.1991 do 1.9.2007, posekane 135.465 m3 bruto lesne mase oziroma 117.058 m3 neto lesne mase in da so bili posekani iglavci in listavci. Po njegovem izračunu sta tožnici upravičeni do 927.667,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2010, kar jima je 26.7.2011 tudi izplačal. Preostali znesek (2.316.640,08 EUR) pa je sporen. Sporno je, kolikšna je odkupna cena lesa, kateri stroški pri upravljanju in gospodarjenju z gozdom so bili upoštevani, višina teh stroškov, končna višina čistega dobička, ki bi ga tožnici pridobili s prodajo posekanega lesa in upoštevanje njegovih stroškov upravljanja in vzdrževanja. Izvedenec na sporna dejstva ni podal jasnega odgovora in je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 245. člena ZPP v zvezi z določbo tretjega odstavka 245. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo novega izvedenca. Stroškov upravljanja in vzdrževanja, ki jih je imel in ki presegajo z izvedencem ugotovljen obseg stroškov, sodišče ni ugotavljalo, kljub podanim dokaznim predlogom. Odkupno ceno lesa je izvedenec izračunal v povprečni višini in bi moral upoštevati tudi ceno lesa iz državnih gozdov. Po izvedenčevem izračunu je cena lesa več kot za dvakrat višja, kot cena lesa po njegovem izračunu. Izvedenec ni upošteval, da je šlo za pretežno manj kvaliteten les – tehnični les, kar bi lahko preveril iz podatka Zavoda za gozdove (v nadaljevanju ZGS). Njegovemu predlogu, da izvedenec predloži dokaze, iz katerih bo razvidna višina stroškov, ki nastanejo pri upravljanju z gozdovi in višina odkupne cene lesa, izvedenec ni sledil, zato ostaja celotno mnenje na pavšalno (nepreverljivem) določenem povprečju. Na taki oceni sodba sodišča ne bi smela temeljiti. Stroške, ki so nastali z gospodarjenjem in upravljanjem predmetnih gozdov, je specificirano navedel in z izračunom tudi dokazal. Gre za stroške, ki so nastali s posekom in spravilom lesa, druge proizvodne stroške, stroške proizvodnje, stroške za gojitvena in varstvena dela, stroške za gradnjo, rekonstrukcijo in vzdrževanje gozdne infrastrukture in stroške upravljanja z nepremičninami. Stroškov upravljanja z nepremičninami izvedenec ni upošteval, čeprav je tožeča stranka v pripravljalni vlogi dne 13.1.2011 potrdila, da ima sama sklenjeno pogodbo z ZGS za pomoč pri upravljanju z gozdovi. Iz nje je razvidno, da je v letu 2010 ta strošek na letni ravni znašal 7.140,00 EUR. Vsekakor ima vsak zasebni lastnik gozda v tako veliki posesti, kot je gozdna posest tožnic, tudi stroške z upravljanjem. Stroški, ki jih je izvedenec priznal, so prenizko ocenjeni, izvedenec pa tudi ni upošteval zakonodaje, ki ureja to področje. Gre za Uredbo o koncesiji za izkoriščanje gozdov v lasti RS, Kolektivno pogodbo za gozdarstvo Slovenije in Tarifno prilogo h Kolektivni pogodbi za gozdarstvo Slovenije ter Odredbo o določitvi normativov za dela v gozdovih. Pojasnjuje, kako je obračunal (in tudi plačal) strošek poseka in spravila lesa in kako je izračunal dnino delavca. Podaja izračun stroškov gojitvenih in varstvenih del, ki ga je opravil na podlagi podatkov ZGS in veljavnih predpisov. Poudarja, da priznava in plača le tiste stroške in v takšni višini, kot so predpisani z zakoni in podzakonskimi akti, in samovoljno ne priznava za 20% previsoke stroške, kot to navaja izvedenec. Njegova korist je bila točno taka, kot izhaja iz predloženega izračuna. Graja, da glede stroškov za gradnjo gozdne infrastrukture izvedenec ni upošteval, da je bila leta 1994 zgrajena gozdna cesta „Ob drevesnici“ v dolžini 500 m v M. (k.o. x.), pri čemer se sklicuje na dopis ZGS z dne 20.8.2008, ki je bil upoštevan v izračunu z dne 14.10.2008. Kljub opozorilu izvedenec tega podatka ni preveril. Izvedenec tudi ni upošteval, da je bilo v Območni enoti Postojna zgrajenih 0,600 km vlak, kar dokazuje z dopisom OE Postojna z dne 18.7.2008. Ocena stroškov za gradnjo gozdne infrastrukture zato ni pravilna. Dejansko so bili njegovi stroški taki in v takšni višini, kot je razvidna iz izračuna z dne 14.10.2008, izdelanega na podlagi podatkov, pridobljenih od ZGS, razvidnih iz njegovih dopisov. Končna ocena čistega dobička je pretirana. Tudi če bi se sledilo ugotovitvi izvedenca, da priznava za 30% previsoke stroške, še vedno ni pojasnjena preostala dvakratna razlika. Ob enakih objektivnih podatkih je za več kot 2.000.000,00 EUR razlike v prid tožeče stranke. Poudarja, da je stroške vzdrževanja in upravljanja in stroške javnih dajatev v postopku zatrjeval in njih nastanek po temelju in višini tudi izkazal, njihova višina pa je razvidna iz izračuna z dne 14.10.2008. V dokaz upravičenosti teh stroškov se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 241/98 in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4361/2008. Zaradi spornosti stroškov bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati dokazni predlog z zaslišanjem predstavnika tožene stranke S. R.. Sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko sodišče ugotovi tudi z zaslišanjem stranke. Ocenjuje, da je s pripombami na izvedensko mnenje vzbudil upravičen dvom v njegovo pravilnost in bi bila za odpravo dvoma potrebna izvedba dokaza po novem izvedencu, kot je predlagal. V postopku pred sodiščem prve stopnje je ves čas tudi izpostavljal pristransko delovanje izvedenca B.T. (zaradi sorodstvenih vezi izvedenca z upraviteljem večjega gozdnega posestva v Novem mestu), česar sodišče ni upoštevalo. Z nezakonito zavrnitvijo predlaganih dokazov mu je bila odvzeta pravica do kontradiktornega sojenja in je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana pa je tudi kršitev človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj je prepričan, da so bila njegova dokazna sredstva pomembna in bi jih sodišče prve stopnje moralo izvesti. Dejansko stanje je ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Ker je odločitev o stroških postopka v celoti odvisna od uspeha strank v postopku, pa izpodbija tudi stroškovno odločitev.

3.V dopolnitvi pritožbe navaja, da prilaga dopisa ZGS z dne 20.8.2008 in 18.7.2008 (pravilno dopis UE Postojna), na katera se je skliceval v pritožbi.

4.Tožnici sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pravna podlaga uveljavljanega tožbenega zahtevka je 72. člen Zakona o denacionalizaciji (1) (v nadaljevanju ZDen). Po obsežni in utrjeni sodni praksi taki zahtevki niso odškodninski ali obogatitveni, temveč gre za nadomestilo, odmeno, odškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnine sam uporabljal ali upravljal, zmanjšano za stroške, ki bi jih upravičenec imel. Stroški lastnika gozda so stroški sečnje in spravila lesa, stroški gojitvenih in varstvenih del, stroški za gradnjo in vzdrževanje gozdnih prometnic in davščine. Stališče, zavzeto v odločbi II Ips 685/2003, na katerega se toženec sklicuje, da izgubljena korist z gozdovi predstavlja čisti dobiček, ki bi ga pridobil toženec s prodajo posekanega lesa, je bilo kasneje, kot ugotavlja že sam, spremenjeno (II Ips 10/2008, II Cp 4361/2008).

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gozdne parcele tožnic (v nadaljevanju posestvo A.) ležijo na gozdnogospodarskih območjih na postojnskem, ljubljanskem in kočevskem. V obdobju od 7.12.1991 do 1.9.2007 je bilo na njih posekane 135.465 m3 bruto lesne mase oziroma 117.058 m3 neto lesne mase, kar v pritožbenem postopku ni več sporno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca B. T. tožnicama priznalo nadomestilo (čisti dohodek iz lesno proizvodnih gozdov) v višini 3.244.308,00 EUR, pri čemer je upoštevalo (1) vrednost posekanega lesa na kamionski cesti (2) (CKC) 5.280.612,00 EUR oziroma 45,10 EUR na m3, (2) vrednost lesa na panju (opomba 3) (CLP) oziroma 30,80 EUR na m3, (3) stroške sečnje in spravila lesa 1.669.248,00 EUR, (4) dejanske stroške gojenja in varstva gozdov v posesti 192.080,00 EUR, (5) dejanske stroške gradnje in vzdrževanja gozdnih prometnic 101.220,00 EUR in (6) davščine za gozdove 73.746,00 EUR.

8.Toženec v pritožbi oporeka prisojeni višini nad zneskom 927.667,92 EUR (v pritožbi je sporna le še višina). Pravno zmotno je stališče, pri katerem vztraja v pritožbi, da bi sodišče moralo upoštevati stroške, ki jih je imel in ki so predpisani z zakoni in podzakonskimi akti. Protispisna je njegova trditev, da je stroške vzdrževanja in upravljanja ter stroške javnih dajatev v postopku zatrjeval in njih nastanek po temelju in višini tudi izkazal (teh stroškov ni niti navajal).

9.Tožnici sta kot podlago in izhodišče za izračun nadomestila za izgubo koristi v tožbeni podlagi upoštevali dejanski posek v denacionalizacijskih gozdovih (posestvu A.) v obdobju od 1.12.1991 do vrnitve 1.9.2007. Na podlagi podatkov ZGS (posekane bruto lesne mase najmanj 135.465 m3), upoštevaje povprečno strukturo lesa (IV. točke tožbe) sta ocenili, da je povprečna cena posekanega lesa za m3 v posestvu A. 55,71 EUR na pariteti gozdna oziroma kamionska cesta. Z odštetimi povprečnimi stroški za posek in spravilo lesa na kamionsko cesto v višini 12,52 EUR, pa je povprečna cena lesa na panju 43,19 EUR. Upoštevaje skupno količino posekanega lesa sta uveljavljali nadomestilo za izgubo koristi v višini 5.850.733,35 EUR. Po prejetem izvedenskem mnenju sta tožbeni zahtevek prilagodili izvedenskemu mnenju in zahtevali plačilo nadomestila za izgubo koristi v višini 3.244.308,00 EUR.

10.Toženec se je vtoževani višini upiral s sklicevanjem na svoj „izračun odškodnine z dne 14.10.2008“ (B6), ki pa ga v trditveni podlagi ni pojasnil. Tudi potem, ko sta tožnici ponudili svojo razlago toženčevega izračuna in opozorili na nejasnosti v njem (pripravljalna vloga 9.12.2008), toženec ni pojasnil posameznih sestavin izračuna. Navajal je le, „da izračun predstavlja navedbo toženca glede višine zahtevka“ in da v zvezi z očitanimi nejasnostmi predlaga zaslišanje svojega delavca S. R., ki ga je izdelal. Kasneje (pripravljalna vloga 1.9.2010 – III. točka), kar je že po podanem izvedenskem mnenju, je (le opisno) pojasnil, kaj mora izračun odškodnine po 72. členu ZDEN vsebovati, pri čemer se je skliceval na zakonodajo, ki jo je treba uporabiti. Ni ponudil trditev o tem, koliko je v vtoževanem obdobju dejansko iztržil (oziroma koliko je iztržil njegov koncesionar) in tudi ne višine stroškov in investicij, ki jih je imel. Ni navedel, še manj pa dokazoval, kakšna cena lesa (bodisi prodajna cena lesa na kamionski cesti, bodisi cena lesa na panju), je po njegovem primerna in tudi ne višine stroškov, ki jih je treba upoštevati. Zaslišanje priče S. R., ki naj bi pojasnil posamezne postavke v izračunu, pri katerem vztraja v pritožbi, trditvene podlage ne nadomešča. Očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki jo je sicer v skladu z 286.b členom ZPP uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Sporna dejstva, pomembna za odločitev, se res lahko ugotavlja z zaslišanjem stranke (S. R., ki je vodja gozdarskega sektorja je priča), pri čemer pa mora stranka (236. člen ZPP) predhodno navesti, o čem naj izpoveduje priča. Povedano drugače, stranka mora najprej ponuditi trditveno podlago (212. člen ZPP), kar neobrazložen „izračun odškodnine z dne 14.10.20008“, na katerega se sklicuje tudi v pritožbi, zagotovo ni.

11.Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno. Na pripombe, ki jih je imel toženec na izvedensko mnenje, pri katerih vztraja v pritožbi, je ustrezno odgovorilo. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da toženčeve pripombe ne vzbujajo dvoma v pravilnost in popolnost izvida in mnenja izvedenca, pa tudi ne v njegovo nepristranost. S sklicevanjem na sorodstvo izvedenca z „upraviteljem večjega gozdnega posestva v Novem mestu“ (ne s stranko), toženec tudi ne vzbuja dvoma v izvedenčevo nepristranskost. Iz izvedenskega mnenja in njegovih dopolnitev je jasno razvidna podlaga za izračun ugotovljenega čistega dohodka v višini 3.244.308,00 EUR, medtem ko toženec, kot je sodišče druge stopnje pojasnilo že v predhodni točki, ni pojasnil, kako je prišel do izračuna, da tožnicama pripada le odškodnina v višini 927.667,92 EUR (pripravljalna vloga 20.1.020008), kar dokazuje (ne gre za navedbe) z „izračunom odškodnine z dne 14.10.2008“. Potemtakem je odveč pritožbeno spraševanje, zakaj je prišlo do bistvenega razhajanja med njegovim izračunom in izračunom izvedenca. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (7. točka obrazložitve) je izvedenec na pripombe toženca, da ni upošteval „njegove metodologije izračuna odškodnine“, odgovoril (njegova naloga ni bila izračun višine dohodka iz gozdov, če z njimi gospodarijo izvajalska gozdarska podjetja, ki so koncesionarji). Zaradi odsotnosti trditvene podlage (toženec višine dobička, ki jo je v spornem obdobju pridobil z izkoriščanjem A. posestva, ni navajal, predložil je le svoj neobrazložen obračun odškodnine) in ker toženčeve pripombe niso vzbujale dvoma v pravilnost izvedenskega izvida in mnenja, tudi ni bilo potrebe po postavitvi drugega izvedenca. Nezadovoljstvo s sicer popolnim in strokovno obrazloženim izvedenskim mnenjem, ne predstavlja utemeljenega razloga za postavitev drugega izvedenca. Dolžnost sodišča po postavitvi novega izvedenca je podana le izjemoma, če so podani (v predmetni zadevi niso podani) razlogi drugega odstavka in tretjega odstavka 254. člena ZPP. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (kršitev določb dokazovanja z izvedencem po prvem in tretjem odstavku 245. člena ZPP, pravilno 254. člena, kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), kar je toženec sicer v skladu z 286.b členom uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni podana, ravno tako pa tudi ne kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

12.V zvezi s v pritožbi ponavljanimi očitki o nejasnosti in nepopolnosti izvedenskega mnenja, se sodišče druge stopnje sklicuje na zadostne in pravilne razloge sodišča prve stopnje (7. točka, 8. točka obrazložitve) in še dodaja. Izvedenec je izvedensko mnenje izdelal po uradnih podatkih ZGS. Pritožbena trditev, da bi pri izračunu povprečne višine cene lesa, izvedenec moral upoštevati tudi ceno lesa iz državnih gozdov, je nedopustna pritožbena novota, ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženec tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval in tudi v pritožbi ni izkazal (ne navaja razlogov), da tega brez svoje krivde ni mogel storiti. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni ponudil dokazov za trditev, da je bil v gozdovih posesti A. posekan manj kvaliteten, tehnični les, s katero je izpodbijal pravilnost izvedenskega mnenja že pred sodiščem prve stopnje. Le s pavšalno trditvijo ne vzbuja dvomov v pravilnost izvida izvedenca (izvedenec v izvedenskem mnenju maja 2010, 5. do 9. stran, v tabelah – sortimenti, prikaže kvaliteto poseka po podatkih ZGS). Izvedenec je, kot sicer ugotavlja že sam pritožnik, navedel podlago za izračun stroškov in odkupne (povprečne) cene lesa (10. stran izvedenskega mnenja maj 2010, natančneje pa še v dopolnitvah mnenja november 2010 in maj 2011). Toženec pa ni ponudil niti trditev, še manj pa dokazov, ki bi vzbujali dvom v njegovo pravilnost. Stroškov, ki so nastali z gospodarjenjem in upravljanjem predmetnih gozdov in bremene toženca, tožnici, kot lastnici zasebnega gozda, nista zavezani plačati. Noben predpis tožnicama tega ne nalaga. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni upoštevalo, da je dohodek tožnic obremenjen s tem stroškom, kot vztraja pritožnik. Pogodbe za pomoč pri upravljanju z gozdovi z dne 31.12.2010, na katero se toženec sklicuje, pa tožnici nista bili dolžni skleniti. V zadevi II Ips 241/1998, na katero opozarja pritožnik, so bili upoštevani stroški upravljanja pri ugotavljanju višine najemnine, ki pa bremene lastnika nepremičnine. Pojasnilo izračuna stroškov poseka in spravila lesa (izračun dnine delavca) in stroškov gojitvenih in varstvenih del na podlagi veljavnih predpisov, ki jih je toženec, kot navaja, upošteval v „izračunu odškodnine“, toženec podaja prvič v pritožbi. Toženec v pritožbi ni izkazal nekrivde za njihovo uveljavljanje (ne navaja razlogov). Gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Morebitno zmotno prepričanje toženca, da zadošča goli izračun, brez pojasnil, pa tudi ne predstavlja nekrivdnega razloga. Sodišče prve stopnje je glede toženčeve pripombe, da pri stroških za gradnjo infrastrukture ni upoštevana gradnja gozdne ceste v dolžini 500 m, pojasnilo, da po uradnih podatkih (izvedenec ji je pridobil od ZGS) gradnje cest v spornem obdobju ni bilo. Trditev, da je bila v letu 1994 zgrajena gozdna cesta „Ob drevesnici“ v dolžini 500 m v M. (k.o. x.) in dokaz (dopis 20.8.2008), kar oboje prvič podaja v pritožbi, je nedopustna pritožbena novota. Enako velja za trditve o zgrajenih 0,600 km vlak v območju Postojne in v zvezi s tem predložen dokaz, tj. dopis z dne 18.7.2008. Očitno sklepanje toženca, da zadošča, da sta bila omenjena dopisa (prilaga ju šele v dopolnitvi pritožbe) podlaga za izdelavo „izračuna odškodnine z dne 14.10.2008“, ne predstavlja nekrivdnega razloga v smislu četrtega odstavka 286. člena ZPP. Dopolnitvi pritožbe priložena dopisa predstavljata pritožbeno novoto in ju sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13.Stroškovna odločitev je materialnopravno pravilna. Toženec ji obrazloženo ne nasprotuje in jo veže na uspešnost pritožbe, s katero pa pravilnosti odločitve ni uspel izpodbijati.

14.Toženec s pritožbo ni uspel in do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (1. točka 154. člena ZPP v zvezi s 1. točko 165. člena ZPP). Stroškov tožnic z odgovorom na pritožbo, glede na njihovo vsebino, sodišče druge stopnje ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1680/2021
• VSL sodba in sklep I Cp 1294/2014
• VSL sodba II Cp 3459/2011