VSK sodba Cp 876/2011

Jedro

Razpolagalni pravni posel lahko izpelje le tisti in v tolikšni meri, kolikor ima sam pravico razpolagati z nepremičnino. Zato lahko razpolagalni pravni posel sklene le lastnik, oziroma samo pooblaščenec, na katerega je dejansko bilo preneseno upravičenje, da tako ravna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici 452,40 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15-ih dneh od prejema te sodbe, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da pooblastilo, overjeno pod opr.št. OV 1 z dne 7.11.2006 pred notarko M.Z., ni pristna listina in B.A. ni bil pooblaščen v imenu tožnice H.M. prodati njen solastninski delež do 1/3 na parcelah št. 1 in 2 k.o. P. prvemu tožencu in drugi toženki. Odločilo je, da kupoprodajna pogodba SV 1 z dne 6.12.2006 sklenjena med B.A. kot specialnim pooblaščencem tožnice H.M. in prvim tožencem M.B. ter drugo toženko F.B. za delež 1/3 na parcelah št. 1 in 2, vpisanih v vložku št. 1 k.o. P., ni bila sklenjena, zato se izbriše zemljiškoknjižno stanje nastalo na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 6.12.2006 in vzpostavi zemljiškoknjižno stanje v zemljiškoknjižnem vložku št. 1 k.o. P. na parcelah št. 1 in 2 k.o. P., kakršno je bilo pred izvedbo kupoprodajne pogodbe z dne 6.12.2006 tako, da se izbriše lastninska pravica do 1/6 na ime prvega toženca in 1/6 na ime druge toženke, oziroma skupaj 1/3 in hkrati vpiše ta lastninski delež na ime tožnice. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, da je nična kupoprodajna pogodba SV 1 z dne 6.12.2006 sklenjena med B.A. kot specialnim pooblaščencem tožnice H.M. in prvim tožencem M.B. in drugo toženko F.B. za delež 1/3 na parcelah št. 1 in 2 k.o. P. Tožencema je naložilo, da sta nerazdelno dolžna plačati tožnici pravdne stroške v višini 2.041,75 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Toženca sta vložila pritožbo zoper odločitev v I., II., III. in V. točki izreka sodbe iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi ugovarjata pasivno legitimacijo glede zahtevka na ugotovitev, da pooblastilo ni pristna listina. Gre za odločitev, ki se nanaša tudi na tretjega, ki ni bil udeležen v postopku. Sodišče ne bi smelo odločati o pristnosti listine v razmerju do tožene stranke, ki je pridobila pravico na podlagi sklenjenega pooblastilnega razmerja tožnice s tretjo osebo. V razmerju do pooblaščenca B.A. je listina še vedno v veljavi, zato ima učinek tudi proti toženi stranki. III. točki izreka ugovarjata nesklepčnost. Nepremičnine, ki so predmet izreka, niso označene z identifikacijskim znakom, kot izhaja iz veljavne zemljiške knjige. Odločitev sodišča posega v pravice tožene stranke. Tožena stranka odločno nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je izkazana njena slaba vera ob sklepanju pogodbe dne 6.12.2006. Solastninski delež nepremičnine parcele 3 k.o. P., ki ga je tožena stranka kupila od prodajalca B.A., je bistveno presegal vrednost oziroma velikost zemljišča, ki ga je kupila tožena stranka. Zato ni bilo nobenega razloga, da bi podvomila, da B.A. z zemljiščem ne bi smel razpolagati. Po sklenitvi predpogodbe z dne 24.11.2004 so bile izvedene parcelacije, na katerih je sodelovala tožena stranka in tudi zastopnik tožnice. Pri odmeri zemljišča v korist tožene stranke se ni izpostavljal problem dogovorjene parcelacije. Zastopnik tožnice toženi stranki ni izrazil zahtevo, da bi tožena stranka morala urejati lastninskopravna razmerja s tožnico. Parcelacija se je izvedla skladno z dogovorom z dne 24.11.2004. To je toženo stranko samo utrjevalo v prepričanju, da tožnica in B.A. izpolnjujeta obveznosti iz dogovora o delitvi solastnine. Pogodba z dne 6.12.2006 je bila notarsko overjena in če notarka ni podvomila v pristnost pooblastila, je toliko bolj nesprejemljivo, da bi tožena stranka morala vedeti, da pooblastilo ni pristno. Ob tem še izpostavlja izjavo B.A., ki tudi sam ne zna pojasniti, kako je do overitve pooblastila tožnice prišlo, s čemer tožene stranke niti ni seznanjal. Tožena stranka ima sporno zemljišče vse skozi v posesti. Tožnica je nikoli ni opozorila, da posega v njene pravice. Tudi nikoli ni opozorila, da bi bilo njeno razmerje z B.A. dvomljivo ali jo pozvala, da se pred morebitnim dogovorom z njim poprej prepriča v pristnost poslovnega razmerja. Tožena stranka je štela, da sta solastnika opravila delitev, kot je bila dogovorjena 24.11.2004. Tožena stranka je funkcionalno nepismena na področju sklepanja pogodb, zato je posel opravljala s posredovanjem nepremičninskega posrednika izvedenca N. in pogodbe podpisovala v notarskih pisarnah. Nihče je ni opozoril na dvomljivost posla. S podpisom pogodbe 6.12.2006 se je tožena stranka v razmerju do B.A. omejila pri uveljavljanju svojih pravic do njega iz naslova predpogodbe z dne 24.11.2004. Zemljišče je plačala. Če bi vedela za nezakonit pravni posel, ne bi ravnala v svojo škodo. Ne gre prezreti, da je imela tožena stranka pred podpisom pogodbe z dne 6.12.2006 že sodni spor zaradi vknjižbe solastninskega deleža do 360/3750 na vsem premoženju, ki bi ga po delitvi moral pridobiti A.B. Postopek se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Piranu pod opr.št. P 1 in vpogled v ta spis je toženka predlagala, pa sodišče dokaza ni izvedlo in niti ni dalo ustreznega pojasnila, zakaj tega ni storilo. Ker je nekritično in nepravilno presojalo slabo vero, je s tem nepravilno uporabilo materialni predpis, posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno razveljavitev in ponovno odločanje v zadevi.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da so navedbe v zvezi s pomanjkanjem pasivne legitimacije novota, ki se prepozno uveljavlja. Neutemeljene so pritožbene navedbe o pomanjkljivi oziroma nepravilni identifikaciji nepremičnin. Izpodbijana sodba je sicer bila izdana po 1.5.2011, ko je začela veljati novela Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), vendar dejstvo, da so v izreku še vedno zajeti vložki, ki jih sedaj ni več, ne pomeni nesklepčnosti oziroma neizvršljivosti sodbe. Neutemeljeno tožena stranka napada odločitev o ugotovljeni slabi veri ob sklepanju pogodbe. Bili sta sklenjeni dve predpogodbi. Tožena stranka je sklepala predpogodbo le s prodajalcem B.A. in iz izpovedi M. jasno sledi, da je takrat obstajal dogovor o parcelacija, da se novo nastale parcele razdelijo med tožnico in B.A., ki bo pridobil tisti del, ki ga je želela kupiti tožena stranka. V tem smislu je bila tudi pripravljena predpogodba. Pri parcelaciji, ki jo je vodil izvedenec B. po sklenitvi predpogodbe, je sodelovala tudi tožnica, vendar le kot mejaš oziroma je takrat sodeloval tožničin zastopnik V.B. Neutemeljene so navedbe, da B. ni izrazil zahteve, da bi tožnik moral urejati razmerja s tožnico. Zaslišan kot priča je povedal, kdaj je spoznal toženo stranko, to je bilo par dni pred podpisom predpogodbe med tožnico in B.A. in da so se potem videli še desetkrat. Na teh srečanjih je bila opravljena tudi parcelacija, nato so se srečali še v zvezi s ponarejeno listino, vmes pa so srečali, ko so si izmenjavali informacije. Na vprašanje, ali je tožena stranka vztrajala, da tožnica proda parcelo, pa je povedal, da je to toženi stranki že pojasnil pred podpisovanjem predpogodbe. Res je bila pogodba z dne 6.12.2006 notarsko overjena, vendar je tožena stranka vedela za vsebino predpogodbe, vedela je za voljo tožnice preko njenega zastopnika, da pridobi po parcelaciji svoj delež, zato se kljub notarsko overjeni prodajni pogodbi ne more sklicevati na dobro vero. Okoliščina, da ima tožena stranka sporno zemljišče v posesti, ni pravno pomembna. Tožnica živi na Hrvaškem in je takoj, ko je zvedela za ponarejeno pooblastilo, o tem seznanila toženo stranko in sprožila sodne postopke. Tožena stranka je torej vedela za svojo predpogodbo, vedela je za voljo tožnice in vseeno je sklepala sporno pogodbo. Sodišče res ni vpogledalo v spis P 1, vendar v tem postopku tožnica ni bila udeležena, kar pomeni, da tudi vpogled v ta spis ne bi vplival na drugačno odločitev. Morda bi le še dodatno utemeljil zaključek, da tožena stranka ni bila dobroverna. Neutemeljene so navedbe, da tožene stranke ni nihče obvestil o vsebini predpogodbe in zato tožnica napotuje toženo, da si prečita zapisnik o zaslišanju M. in N., pa tudi B. Izpodbijana sodba pravilno povzema izpovedb B., to je v tistem delu, da tožnica ne želi prodati deleža toženi stranki, ker želi svoj del v naravi. To pa je tudi bilo v skladu z obema predpogodbama, ki sta bili sklenjeni istega dne. Dobro vero je izpodbijana sodba pravilno ugotovila in na podlagi dokazne ocene pravilno ugotovila dejansko stanje ter nanj pravilno uporabila materialno pravo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 181. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost takšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe. Če je zahtevek že zapadel, lahko stranka vloži le dajatveno ali oblikovalno tožbo, ki ji zagotavlja popolnejše pravno varstvo, saj meri na izvršljivost dajatve ali na oblikovalni učinek, torej učinek, ki ga ugotovitvena sodba nima. V konkretni zadevi je tožeča stranka vložila, poleg ugotovitvene tožbe iz I. in II. točke, tudi oblikovalno (III. točka izreka). Pravni interes je izkazala samo glede zahtevka, ki je zajet v II. točki izreka (ugotovitev, da sploh ni bila sklenjena kupoprodajna pogodba za tožničin solastninski delež), I. točka izreka izpodbijane sodbe, v kateri se samo ugotavlja, da pooblastilo ni pristna listina, zato ni bila potrebna in ne spada v izrek izpodbijane sodbe. Zadošča, da se je o tem odločilnem vprašanju konkretne pravde sodišče opredelilo v obrazložitvi sodbe, ko je odločalo o zahtevkih, ki jim je ugodeno v II. in III. točki izreka. Ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije, ki ga uveljavlja pritožba glede I. točke izreka zato ni pomemben, saj je v tem delu sodišče nepotrebno povzelo v izrek ugotovitev, ki spada v razloge. Če bi obstajali pogoji iz 181. člena ZPP, da sodišče odloči samo o pristnosti listine, bi morala tožnica tožbo vložiti samo proti B.A. in izkazati, da bo od te ugotovitve imela pravno korist (drugi odstavek 181. člena ZPP). Ker pa je vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev, da kupoprodajna pogodba za njen solastninski delež sploh ni bila sklenjena in zahtevala vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, je to tožbo pravilno naperila proti tožencema, ki sta se na podlagi pogodbe, podpisane s pooblaščencem, ki je imel ponarejeno pooblastilo, uspela vpisati pri njenem solastninskem deležu. Ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije je zato brezpredmeten. Čeprav I. točka ne spada v izrek, pritožbeno sodišče v izrek sodbe ni posegalo, ker pomeni pomanjkanje pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe relativno kršitev postopka, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost bistvene odločitve izpodbijane sodbe v II. in III. točki izreka.

6. Očitek nesklepčnosti tretjega odstavka izreka sodbe ni konkretiziran. Če ga pritožba vidi v »neskladnosti« identifikacijskih oznak, to sploh ni nesklepčnost, ampak bi lahko šlo le za pomanjkljivost pri identifikaciji predmeta spora. V konkretni zadevi pa niti te pomanjkljivosti ni, saj so nepremičnine tudi v prenovljeni zemljiški knjigi identificirane z istimi identifikacijskimi znaki, kot so bile v času vložitve tožbe. Odpadli so samo zemljiškoknjižni vložki, ki pa že pred uveljavitvijo novele ZZK-1 niso bili obvezen identifikacijski znak nepremičnine, saj se nepremičnina identificira samo s parcelno številko in katastrsko občino, v kateri leži.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na ugotavljanje dobre vere tožene stranke ob sklepanju oziroma podpisovanju kupoprodajne pogodbe za sporni nepremičnini 6.12.2006 pri notarki. Sodišče prve stopnje je imelo dovolj podlage, da je zaključilo, da tožena stranka pri podpisovanju te pogodbe ni bila v dobri veri. V letu 2004 sta bili sklenjeni dve predpogodbi: ena med tožnico in B.A. kot solastnikoma, v kateri je bila dogovorjena delitev nepremičnin in druga med B.A. in toženima strankama, s katero se je B.A. zavezal, da bo tiste nepremičnine, ki jih bo po delitvi pridobil on, prodal toženima strankama. Kupoprodajna pogodba z dne 6.12.2006 pa vsebuje na eni strani nepremičnine, ki bi jih moral po delitvi pridobiti B.A., na drugi strani pa kot prodajalca še vedno nastopata prejšnja solastnika in je predmet prodaje solastninski delež B.A. in solastninski delež tožnice. Ob taki vsebini pogodbe bi tožena stranka, ki je bila seznanjena z obema predpogodbama, torej najprej parcelacijo in zatem prodajo dela, ki bi ga ob parcelaciji pridobil B.A., morala podvomiti, zakaj nastopa kot prodajalka tudi tožnica, ki niti ni bila navzoča, ampak je njen solastninski delež prodajal B.A. Glede na kronologijo, ki je bila dogovorjena ob sklepanju predpogodb in s katero je bila tožena stranka seznanjena, po kateri naj bi se najprej opravila parcelacija, ki se je tudi dejansko opravila, bi ji dvom morala vzbuditi tudi okoliščina, da kljub parcelaciji še vedno kupuje solastninska deleža dveh prodajalcev.

8. Po mnenju pritožbenega sodišča pa vprašanje dobre vere v konkretni zadevi niti ni odločilno. Dobra vera kupca je potrebna pri sklepanju zavezovalnega pravnega posla, ki pa je pri prenosu lastninske pravice na podlagi kupoprodajne pogodbe na novega lastnika le prvi element v mozaiku upravno-poslovnega prenosa lastninske pravice (SPZ s komentarjem, stran 243). Pri obligacijskem delu pogodbe, se prodajalec samo zaveže, da bo prenesel lastninsko pravico. Za sam prenos lastninske pravice na nepremičnini pa je pomemben razpolagalni pravni posel. Razpolagalni pravni posel pa lahko izpelje le tisti in v tolikšni meri, kolikor ima sam pravico razpolagati z nepremičnino. Zato lahko razpolagalni pravni posel sklene le lastnik, saj le lastnik lahko prenese lastninsko pravico na drugega oziroma lahko razpolagalni pravni posel sklene samo pooblaščenec, na katerega je dejansko bilo preneseno upravičenje, da tako ravna. Veljavnost razpolagalnega pravnega posla se presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava, vendar poleg teh pravil veljajo zanj še posebni pogoji, to pa je predvsem, da ima odsvojitelj potrebno razpolagalno sposobnost. Potrebna razpolagalna sposobnost pri pooblaščencu je tudi obličnost, ta pa vključuje še voljni element, da se prenese lastninska pravica. Tega v konkretnem primeru pooblaščenec, ki se je izkazal s ponarejenim pooblastilom, s strani lastnice ni imel. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da prodajna pogodba za solastninski delež tožnice ni bila sklenjena in posledično pravilno odločilo, da se glede tožničinega solastninskega deleža vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, torej izbriše lastninska pravica tožene stranke in ponovno vpiše solastninska pravica tožnice. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu tudi ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve, niti zmotne uporabe materialnega prava, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

9. Ker tožena stranka v pritožbi ni uspela, je dolžna povrniti tožnici še pritožbene stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo, in sicer sestavo pritožbe, DDV in sodno takso.

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 338/2016
• VSL Sodba in sklep I Cpg 707/2019
• VSL sklep I Cp 1934/99