VSK sodba Cp 931/2011

Jedro

Odškodnina za duševne bolečine ob smrti svojca.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, naj mu tožena stranka plača poleg zneska 1.300.000,00 SIT, ki ga je že prejel od zavarovalnice, še nadaljnjih 700.000,00 SIT oz. 2.921,05 EUR odškodnine za duševne bolečine ob smrti matere, ki je umrla nasilne smrti kot varovanka tožene stranke. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da odškodnina, ki jo je tožnik dobil izplačano od zavarovalnice, že predstavlja primerno denarno odškodnino v smislu 180. člena Obligacijskega zakonika.

2. Proti sodbi se pritožuje tožnik po pooblaščenki. Na prvem mestu poudarja, da mora sodišče v odškodninskih pravdah najprej ugotavljati temelj odškodninskega zahtevka, šele nato pa višino odškodnine. V obravnavani zadevi je sodišče ubralo obratno pot, saj je najprej presojalo višino odškodnine, ki jo je tožnik že prejel in jo ocenilo kot ustrezno, s temeljem zahtevka pa se sploh ni ukvarjalo. V sodbi je zapisalo, da dokazov v tej smeri ni ocenjevalo in izvajalo, kar pa ne drži, saj je dokaze, ki se nanašajo na temelj zahtevka, izvedlo. V obrazložitvi sodbe je torej zapisalo nekaj, kar je v nasprotju z vsebino zapisnikov. S tem je kršilo določila postopka, poleg tega pa tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Glede višine odškodnine pritožba meni, da je sodišče dalo preveliko težo okoliščinam, ki se ne nanašajo na tožnikov odnos do matere. Res je bila mati že v visoki starosti in z zdravstvenimi težavami, vendar sodišče o morebitni materini skorajšnji naravni smrti ni imelo nobenega dokaza. Okoliščina, da je sin živel v N., mati pa je bila nameščena v domu upokojencev v okolju, v katerem je prej živela, ne more vplivati na jakost in trajanje duševnih bolečin, saj je tožnik pri zaslišanju podrobno opisal njuno medsebojno čustveno navezanost in razloge zanjo. V podobnih primerih praksa po trditvi pritožbe priznava odškodnine v višini med 7.000,00 in 9.000,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo poleg izraženega stališča, da dvomi v svojo odgovornost za nastali škodni dogodek, navedla tudi, da je zavarovalnica, pri kateri je imela zavarovano svojo odgovornost, tožniku odškodnino že izplačala in da sama iz pietete do svojcev umrle svoji odgovornosti ni ugovarjala ter da tudi v tem odgovoru (v pravdi) ne želi razpravljati o temelju tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je v 12. točki sodbe zato zapisalo, da v postopku že iz tega razloga ni bilo potrebno ugotavljati, ali je bil temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke sploh podan, kot drugi razlog pa je navedlo, da je ocenilo odškodnino, ki je bila že izplačana, kot zadostno. Glede na primarni razlog, zaradi katerega sodišče temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke ni ugotavljalo, ne drži pritožbeni očitek, da bi se moralo ukvarjati najprej s temeljem zahtevka in šele nato z višino odškodnine. Če je kljub temu v postopku izvedlo dokaze (pritožba ne pove katere), ki bi lahko služili tudi kot podlaga za ugotavljanje temelja in ne le višine zahtevka, to ne predstavlja kršitve postopka kot meni pritožba.

5. Pri odmeri odškodnine za negmotno škodo mora sodišče upoštevati tako načelo individualizacije, to je vse okoliščine konkretnega primera kot tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnin, torej okvire sodne prakse v drugih podobnih primerih. Prvostopenjsko sodišče je v točkah 8, 9 in 10 izpodbijane sodbe obširno opisalo konkretne okoliščine na strani tožnika in njegove matere, ki so pomembne za oceno tožnikovih duševnih bolečin oz. primernosti odškodnine zanje. Te okoliščine je po oceni pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi, enako kot tudi obstoječo sodno prakso v drugih primerih. Kot je tožnik navedel v tožbi in kar med postopkom ni bilo sporno, mu je zavarovalnica izplačala nesporni del odškodnine v višini 1.300.00,00 SIT dne 3.3.2006. V mesecu marcu 2006 je povprečna mesečna plača znašala 181.982,00 SIT, kar pomeni, da je tožnik prejel odškodnino v realni vrednosti dobrih sedmih povprečnih mesečnih plač v Sloveniji. Če se upošteva, da je bil sicer tožnik edini in izvenzakonski otrok umrle, rojen v taborišču in je bila zato njuna medsebojna navezanost velika, da pa je na drugi strani bila mati stara ob smrti 81 let, z več zdravstvenimi težavami in potrebna celodnevne oskrbe, zaradi katere je bila nameščena v dom upokojencev v kraju, v katerem je živela že pred tem in ne v okolju, v katerem je živel ves čas tožnik, da jo je tožnik obiskoval vsakih nekaj mesecev, potem ko je bila v domu, v katerem je živela zadnjih pet let, pa na 14 dni, da se je materi v zadnjem obdobju pred smrtjo zdravstveno stanje bistveno poslabšalo, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje že izplačano odškodnino kot primerno in skladno z merili iz 180. člena OZ. Tudi dejstvo, da je šlo za nasilno smrt, zaradi katere so bile tožnikove duševne bolečine nedvomno intenzivnejše, kot bi bile, če bi ob obstoju ostalih ugotovljenih okoliščin mati umrla naravne smrti, je bilo pravilno upoštevano. Tožnikovo pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ker niti pri uradnem preizkusu sodbe v okviru razlogov iz 2. odst. 350. člena ZPP ni ugotovilo nepravilnosti, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

07.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1290/2022
• VSL Sodba I Cp 2030/2021