VSK sklep CDn 81/2012

Jedro

Predlagatelj utemeljeno izpostavi, da je v predlogu označil stanovanje, etažni del, z identifikacijskim znakom tega posameznega dela in s pravilno označbo podvložka (del stavbe 53.E, k.o. P., vl. št. X), kot je bilo tedaj vpisano v zemljiški knjigi (postopek se je začel in sklep zemljiškoknjižnega referenta je bil namreč izdan pred novelo ZZK-1C, ki je stopila v veljavo 1.5.2011). Zgolj dejstvo, da ni navedena tudi identifikacijska oznaka stavbe, ne spremeni identitete nepremičnine in očitek sodišča, da vpisa ni mogoče dovoliti, ker kot je zapisalo, »manjka navedba številke stavbe«, v danem primeru ni utemeljen, opisani identifikacijski znak v celoti zadošča za določno (enopomensko) opredelitev nepremičnine, posameznega dela stavbe v etažni lastnini, ki je lahko samostojen predmet stvarnih pravic (prvi odstavek 11. člena in 2. alineja 3. točke 2. odstavka 11. člena ZZK-1) in tudi ni dvoma o identiteti nepremičnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 23.11.2011 in sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 23.12.2010 razveljavita ter zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje. Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa ter ponoven vpis plombe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor predlagatelja zavrnilo in potrdilo sklep z dne 23.12.2010.

Zoper sklep se pritožuje predlagatelj. Navaja, da je sodišče prve stopnje pozabilo, da je bil predlog vložen pred spremembo sistema zemljiške knjige, in je trenutno veljaven sistem identifikacijskih oznak nepremičnin nadomestil prej dobro uveljavljen sistem zemljiškoknjižnih vložkov in podvložkov. Prej, po uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SZ) in Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) je za posamezni del enolično oznako nepremičnine sprva predstavljala le kombinacija katastrske občine in podvložka. Tudi ustaljena praksa je bila, da je sodišče na podlagi takih oznak vpis pri posameznem delu stavbe v etažni lastnini dovolilo. Predlog za vpis hipoteke je bil v tej zadevi vložen že 31.8.2010 in je bil prvi sklep izdan 23.12.2010.

Glede na navedeno predlagatelj meni, da oznake v listini, ki je bila podlaga vknjižbenemu dovoljenju, in zemljiškoknjižnemu predlogu, kolikor se nanaša na del stavbe 53.E, k.o. P., vl. št. X, ustrezajo, zato predlaga, da se hipoteko vpiše. Glede preostalih nepremičnin je predlagatelj res storil napako, pri označbi podvložka je navedel napačne številke, vendar se ujemajo številke dela stavbe in katastrske občine. Tudi iz opisa nepremičnine je jasno razvidno, za katere nepremičnine gre, je pa res pri oznakah prišlo do napak, pri kletnem prostoru je namesto B-2N-9 pravilna oznaka K-B-2N-9 in pri parkirnem prostoru ni pravilna oznaka 50, kot je povzeto v predlogu, pač pa PP 50.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi predlogu za vpis hipoteke v korist pritožnika, če pa meni, da oznake glede kletnega in parkirnega prostore niso ustrezne, naj se ugodi predlogu vsaj glede vpisa hipoteke pri stanovanju, delu stavbe z oznako 53.E, P., vl. št. X.

Pritožba je utemeljena.

V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo zakonitosti (legalitete), saj mora zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti pri odločanju o vpisu ugotoviti, če obstojijo vse predpostavke, ki jih zakon predpisuje za vpis v zemljiško knjigo. Po določbi 124. člena ZZK-1 zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. V skladu z navedenim načelom sodišče vpis dovoli pod pogoji, da izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz listine, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom vpis zahteva; da listina po vsebini in drugih lastnostih ustreza pogojem, ki jih ta zakon določa za listine, ki so podlaga za vpis; da je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen; da po stanju zemljiške knjige ne izhaja druga ovira za vpis in če so izpolnjeni drugi pogoji za dovolitev vpisa, ki jo za posamezno vrsto vpisa določa zakon (prvi odstavek 148. člena ZZK-1). V 31. členu ZZK-1 pa so določeni pogoji glede vsebine, ki jih morajo izpolnjevati vse listine, ki so podlaga za glavni vpis; med drugim mora biti nepremičnina (ki je predmet pravic oziroma pravnih dejstev, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo) v tej listini označena (zgolj) z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi (prvi odstavek). Prvostopenjsko sodišče je ugovor zavrnilo in potrdilo sklep zemljiškoknjižne referentke, s katerim je bil predlagani vpis zavrnjen, ker je ugotovilo, da v listini in predlogu ni naveden identifikacijski znak stavbe ali njenega posameznega dela, torej identifikacijska oznaka, kot je vpisana v katastru stavb (5. točka prvega odstavka 3. člena ZZK-1), kar pomeni, da nepremičnine niso označene z identifikacijskim znakom kot ga zahteva prvi odstavek 31. člena ZZK-, s tem, da se pri drugih dveh nepremičninah v predlogu in listinah, ki so podlaga za vpis, opisi nepremičnin ne ujemajo popolnoma.

Predlagatelj utemeljeno izpostavi, da je v predlogu označil stanovanje, etažni del, z identifikacijskim znakom tega posameznega dela in s pravilno označbo podvložka (del stavbe 53.E, k.o. P., vl. št. X), kot je bilo tedaj vpisano v zemljiški knjigi (postopek se je začel in sklep zemljiškoknjižnega referenta je bil namreč izdan pred novelo ZZK-1C, ki je stopila v veljavo 1.5.2011). Zgolj dejstvo, da ni navedena tudi identifikacijska oznaka stavbe, ne spremeni identitete nepremičnine in očitek sodišča, da vpisa ni mogoče dovoliti, ker kot je zapisalo, »manjka navedba številke stavbe«, v danem primeru ni utemeljen, opisani identifikacijski znak v celoti zadošča za določno (enopomensko) opredelitev nepremičnine, posameznega dela stavbe v etažni lastnini, ki je lahko samostojen predmet stvarnih pravic (prvi odstavek 11. člena in 2. alineja 3. točke 2. odstavka 11. člena ZZK-1) in tudi ni dvoma o identiteti nepremičnine. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo; pri odločanju o obravnavanem predlogu za vknjižbo je namreč zmotno upoštevalo pomen podatka – identifikacijske številke stavbe kot nujnem pogoju za dovolitev vpisa in zato ni ugotavljalo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za predlagani vpis. Glede preostalih dveh nepremičnin je sodišče prve stopnje sicer podalo še očitek, da se opisi povsem ne ujemajo, ki pa ni določen in preizkus v tem obsegu ni mogoč. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep in sklep zemljiškoknjižne referentke razveljavilo ter zadevo vrnilo zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje, da v okviru zgoraj razloženega ponovno odloči o predlogu za vpis skupne hipoteke (5 točka tretjega odstavka 161. člena ZZK-1, ki ga je pritožbeno sodišče uporabilo glede na prehodno določbo iz drugega odstavka 91. člena ZZK-1C – Ur. l. RS, št. 25/2011) ter hkrati dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa ter ponoven vpis plombe .

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3474/2009
• VSL sklep I Cp 392/2010
• VSL sklep I Cp 894/2011