<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep CDn 8000000177/2011

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2012:CDN.8000000177.2011
Evidenčna številka:VSK0005048
Datum odločbe:15.02.2012
Področje:ZEMLJIŠKA KNJIGA
Institut:vsebina listine, ki je podlaga za glavni vpis - identiteta nepremičnine

Jedro

Zakon določa, da mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi (prvi odstavek 31. člena ZZK-1). Predlagatelj niti s pritožbo ni izkazal, da sta nepremičnini, ki sta v listinah, ki sta podlaga za vpis tisti, na kateri se nanaša predlagani vpis. Iz elektronskega zgodovinskega izpiska se identitete ne da ugotoviti, prvostopenjskemu sodišču pa tudi ni mogoče naložiti, da bo za 30 let nazaj ugotavljalo, kdaj in kako so se delile parcele, navedene v pogodbah, ki so podlaga predlaganemu vpisu ter ali te parcele ustrezajo parcelam, pri katerih je predlagan vpis.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor predlagatelja in potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice, Dn1 z dne 19.10.2011, o dovolitvi predlaganega vpisa.

Proti sklepu se pritožuje predlagatelj. Zatrjuje kršitev procesnih pravil in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče pri prvotnem odločanju o predlogu s sklepom z dne 19.10.2011 v izreku sklepa navedlo le, da vpisa ni dovolilo, ker podpisana pogodba ni notarsko overjena. Sporna je bila le overitev podpisa s strani notarja, kar je glede na razloge sklepa z dne 29.11.2011 pritožnik uspešno izpodbil, saj je dokazal, da se je referent pri odločanju zmotil, ker je napačno uporabil materialno pravo. Predmet ugovora niso bila dejstva in razlogi, ki jih je sodišče v ugovornem postopku presojalo kot sporne. Pritožnik bi moral z ugovorom uspeti, saj so bili njegovi ugovorni razlogi utemeljeni. Sodišče ne bi smelo potrditi odločitve v izreku prvega sklepa, kot je naredilo, saj je s tem potrdilo odločitev, da vpis ni dovoljen, ker podpis na pogodbi ni bil notarsko overjen, kot je formuliran izrek prvotnega sklepa. Meni, da ni mogoče spremeniti napačnega sklepa o zavrnitvi vpisa, temveč je v primeru zavrnitve vpisa možna le njegova potrditev, kar pa v tem primeru pomeni, da je sodišče potrdilo tenor sklepa, na podlagi katerega je bil zavrnjen vpis, ker ni bila opravljena notarska overitev podpisa, kar pa je tudi sodišče ugotovilo, da je napačna odločitev. Pritožnik zato v ugovornem postopku ni mogel učinkovito uveljavljati svojih pravic, saj je v ugovoru lahko uveljavljal le izpodbojne razloge, ki so se nanašali na prvotno odločitev. Pri prvotni odločitvi pa je bilo sporno samo dejstvo, ali je bila na pogodbah potrebna notarska overitev podpisa prodajalca. Zaradi take odločitve je pritožnik svoje ugovorne razloge omejil le na dejstva, ki so bila ključna za izpodbijanje napačne odločitve in se ni opredeljeval do drugih razlogov, ki bi po presoji sodišča lahko botrovali zavrnitvi vpisa. Sodišče je bilo v postopku odločanja o ugovoru dolžno predlagatelja obvestiti o svojih naknadnih ugotovitvah ter mu dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih, ki so relevantna za postopek. Sklicuje se na pravico do izjave iz 22. člena Ustave, na določbe 4. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) v zvezi z drugim odstavkom 120. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1. Meni, da bi ga sodišče moralo pozvati, da se izjavi tudi o okoliščinah, dejstvih in dokazih, ki pri prvem odločanju niso bili relevantni in se zato v ugovoru predlagatelj do njih ni opredeljeval, česar pa sodišče ni storilo. Sodišče napačno ugotavlja, da je bila v prvotnem sklepu podana ugotovitev o napačni navedbi parcel, kar ne drži. V njem je bilo dejansko navedeno le, da je predmet pogodbe garaža številka 10, predlagatelj pa predlaga vpis lastninske pravice na parc. št. 244/54 in 244/19, ki v naravi predstavlja garažo velikosti 13 m² oziroma garažo v velikosti 7 m². V zvezi s tem izpostavlja kot pomembno dejstvo, da sodišče ni obrazložilo kako je ta ugotovitev vplivala na odločitev o zavrnitvi vpisa. V zvezi z navedbami parcel v predlogu in kupoprodajnih pogodbah, pritožnik pojasnjuje, da sta na obeh kupoprodajnih pogodbah sicer navedeni parceli številka 244/13 in 244/2 in to za celoten niz desetih garaž, parceli št. 244/19 in 244/54, na katerem stoji garaža številka deset, sta nastali kasneje, z razparcelacijo parcele št. 244/2, ki več ne obstoji. To dejstvo bi lahko sodišče ugotovilo na podlagi podatkov, ki izhajajo iz ročno vodene zemljiške knjige in katastrskih podatkov ali s pozivom pritožniku, da se o teh dejstvih izjavi. Zato pritožnik meni, da priloženi pogodbi ob upoštevanju podatkov o razparcelaciji, s katerimi razpolaga sodišče, nesporno izkazujejo, katera nepremičnina je predmet postopka. Sodišče je napačno ugotovilo, da pogodba z dne 23.6.1980 ni bila ustrezno sodno overjena s strani Temeljnega sodišča v Ljubljani. Sodišče bi lahko po uradni dolžnosti preverilo ali je bila overitev opravljena ali ne, saj so dokumenti arhivske narave, ki jih mora sodišče hraniti trajno. Sodišče ignorira dejstvo, da je bila overitev opravljena, le kopija listine ni bila dovolj čitljiva, da bi overitev sodišče lahko preverilo le na podlagi te listine. Zato je utemeljitev sodišča, da overitev ni bila opravljena, v nasprotju s predhodno ugotovitvijo, da overitev ni čitljiva. Sodišče je bilo dolžno pridobiti podatke po uradni poti, v skladu s 5. členom ZNP. Pritožnik k pritožbi prilaga izvirnik pogodbe, iz katere so jasno razvidna vsa dejstva za ugotovitev, da je bila overitev dejansko opravljena. V prvotnem postopku ni bilo sporno, ali je bila overitev opravljena, zato ni bilo potrebno predlagati dodatnih dokazil. Meni tudi, da je overitev s strani Temeljnega sodišča v Ljubljani, ki je bilo v času sklenitve pogodbe edino pristojno za overjanje pravnih poslov za prenos lastninske pravice na nepremičninah, pravno veljavna tudi danes. Sklicuje se na drugi odstavek 267. člena SPZ. V zvezi s tem zatrjuje še, da bi enako moralo sodišče uporabiti materialno pravo pri presoji vsebine zemljiškoknjižnega dovolila. Ugotovitev sodišča, da pogodbe nimajo zemljiškoknjižnega dovolila je napačna. Pogodba z dne 25.6.1980 ima v drugem odstavku 7. člena vsebovano zemljiškoknjižno dovolilo. Intabulacija je bila vsebovana v pogodbi, bila pa je formulirana pogojno, vendar glede na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1420/2009 z dne 13.5.2009, je bil zapis odložnega pogoja v zemljiškoknjižnem dovolilu glede na takratno zakonsko podlago dopusten. Sodišče je napačno ugotovilo, da nobena pogodba ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, ker sklep ne navaja vsebine določbe 23. člena Zakona Kraljevine Jugoslavije o zemljiških knjigah, sam zakon pa v knjižnicah in svetovnem spletu ni dostopen, ni jasno obrazloženo, kakšna more biti vsebina zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče mora upoštevati, da v času sestave pogodbe o prenosu lastninske pravice na nepremičnini ni bilo določenega zakonskega bremena za vpis v zemljiško knjigo, zato se pravne podlage velikokrat niso striktno držale določb zemljiškoknjižnega prava, kot je to običajno danes. V času sestave pogodb, se prenosi lastninske pravice na nepremičnini praviloma niso vpisovali v zemljiško knjigo, saj je bilo to breme in pravna kultura uvedena bolj striktno šele po letu 1995, zato pritožnik meni, da je zemljiškoknjižno dovolilo ob upoštevanju takratne zakonodaje in stanja zemljiške knjige vsebovano tudi v pogodbi z dne 11.10.1982 (za slednjo se za presojo pogojev za prenos lastninske pravice že uporablja ZTRL). Kupnino za nepremičnino je v celoti plačal na dan podpisa pogodbe, s plačilom kupnine je utemeljeno šteti, da je nepremičnina prešla v posest kupca. V sklepu sodišče navaja, da se lahko izvrši vpis na podlagi priposestvovanja, kar pa za pritožnika zaradi številnih plomb na teh nepremičninah in stečajnega postopka nad G. d.o.o. v naslednjih petih letih praktično ni izvedljivo. Pritožbeno sodišče naj najprej ugotovi obstoj in pristnost sodnih overitev in obstoj zemljiškoknjižnega dovolila na predloženih pravnih podlagah in ugodi predlogu za vpis, kot izhaja iz zemljiškoknjižnega predloga.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s pritožbenim očitkom, ki leti na izrek sklepa zemljiškoknjižne sodniške pomočnice tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta neprimerno formuliran, saj vsebuje ugotovitve, ki sodijo v obrazložitev sklepa in ne v izrek, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (sklepa zemljiškoknjižne sodnice). Obe odločitvi predstavljata celoto in iz izrekov obeh sklepov je povsem jasno, da predlagani vpis ni bil dovoljen. Tudi dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče potrdilo odločitev o neutemeljenosti zahtevka za vpis iz drugih razlogov, ne predstavlja zatrjevanih procesnih kršitev. Predlagateljeva pravica do izjave ni bila kršena, saj je seznanjen z razlogi prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti njegovega zahtevka za vpis, in jih v pritožbi izpodbija.

Zemljiškoknjižna sodnica je pritrdila odločitvi zemljiškoknjižne sodniške pomočnice (ne pa tudi njenim razlogom) z naslednjimi argumenti: prvič, da ena od pogodb (pogodba z dne 23.6.1980) ne vsebuje popolnega potrdila o overitvi, drugič, da je predmet obeh pogodb garaža številka 10, ki leži na parcelah številka 244/2 in 244/13 obe k.o. T., predlagatelj pa predlaga vknjižbo lastninske pravice na parcelah 244/54 in 244/19 iste k.o., tretjič, da nobena od pogodb ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila prodajalca za vknjižbo lastninske pravice na kupca in četrtič, da listine, ki jo je predlagatelj priložil v ugovornem postopku (pogodba o priznanju lastninske pravice in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, sklenjena dne 9.11.2011), ni mogoče upoštevati v tem zemljiškoknjižnem postopku, ker je bil podpis stečajne upraviteljice G.P. d.d. v stečaju na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen šele tekom zemljiškoknjižnega postopka dne 17.11.2011.

Prvi razlog je predlagatelj s predložitvijo izvirnika pogodbe z dne 23.6.1980 uspešno izpodbil. To listino je pritožbeno sodišče upoštevalo, saj do odločitve zemljiškoknjižne sodnice obstoj te procesne predpostavke ni bil sporen in predlagatelj prej ni bil pozvan k odpravi te pomanjkljivosti skladno z določbo drugega odstavka 146. člena ZZK-1, veljavno ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga.

Pritožba je uspela omajati tudi drugi navedeni argument, ki se nanaša na zemljiškoknjižna dovolila. Pogodba z dne 23.6.1980 v 7. členu vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, ki je sicer pogojno, a je predlagatelj s predložitvijo pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim izkazal, da je bil tudi ta pogoj izpolnjen (če predlagateljeva pravna prednika L.B. in S.B.) ne bi izpolnila pogoja (ne bi plačala kupnine) pravnemu predniku zemljiškoknjižnega lastnika, zemljiškoknjižni lastnik ne bi sklenil pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim s predlagateljem. Prejšnji prepisi so dopuščali pogojno zemljiškoknjižno dovolilo. Tudi kupoprodajna pogodba z dne 19.10.1982 vsebuje ustrezno izjavo prodajalca o pristanku na vknjižbo lastninske pravice na kupca. V 6. členu omenjene pogodbe so se stranke dogovorile, da lahko vsaka od njih predlaga vpis lastninske pravice na garaži v zemljiško knjigo. V času sklenitve te pogodbe so se uporabljala pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930 (ZZK/30). Pravno pravilo paragrafa 39 ZZK/30 je za vknjižbo zasebne lastnine zahtevalo izrecno izjavo o pristanku na vknjižbo tistega, čigar pravica se utesnjuje, obremenjuje, razveljavlja ali prenaša na drugega in se je razlagalo in veljalo tako, da mora biti izjava jasna in nedvoumna. Ne zahteva se dobesedno točno določen zapis izjave, temveč jasno in nedvoumno izjavo o pristanku prizadetega na vknjižbo. Določba 6. člena pogodbe pomeni nedvoumno izjavo prodajalcev o njihovem pristanku na vknjižbo lastninske pravice (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 407/2005 z dne 12.7.2007).

Stališče prvostopenjskega sodišča glede pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim je pravilno, in tako ostane odprto še vprašanje, ali je podana identiteta med oznako nepremičnin v listinah, ki so podlaga za vpis in oznako v zemljiški knjigi. Zakon določa, da mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi (prvi odstavek 31. člena ZZK-1). To določbo je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo. Predlagatelj niti s pritožbo ni izkazal, da sta nepremičnini, ki sta v listinah, ki sta podlaga za vpis označeni pod „garaža številka 10 v severnem nizu, ki je zgrajen na zemljišču parcel 244/2 in 244/13 k.o. T. v območju zazidalnega odloka VS-103, faza I in III M. tisti, na kateri se nanaša predlagani vpis (vpis je predlagan na nepremičnini, vrstni garaži na parcelah številka 244/54 in 244/19 k.o. T., v izmeri 16,80 m² v M.). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi to lahko ugotovilo prvostopenjsko sodišče samo. Iz elektronskega zgodovinskega izpiska se identitete ne da ugotoviti, prvostopenjskemu sodišču pa tudi ni mogoče naložiti, da bo za 30 let nazaj ugotavljalo, kdaj in kako so se delile parcele, navedene v pogodbah, ki so podlaga predlaganemu vpisu ter ali te parcele ustrezajo parcelam, pri katerih je predlagan vpis. Do navedenega vprašanja se je prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (3. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).


Zveza:

ZZK-1 člen 31, 31/1, 146, 146/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ1MTY4