VSM sklep I Ip 1402/2011

Jedro

Sodišče prve stopnje bi o stroških postopka moralo odločati po 6. odstavku 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju . Po navedenem zakonskem določilu je upnik dolžan dolžniku oziroma tretjemu na njegovo zahtevo povrniti le stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil, ne pa glede na uspeh dolžnikovih pravnih sredstev v postopku.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi:

„Dolžnik sam krije svoje stroške vloge z dne 25. 8. 2009 in z dne 29. 11. 2010.“

V ostalem se pritožba zavrne in v III. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ustavilo postopek s predlogom za nasprotno izvršbo (I. točka izreka). Nadalje je odločilo še o priglašenih stroških upnice in dolžnika, upnici je naložilo, da mora v roku 8 dni dolžniku povrniti 88,96 EUR stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje (II. točka izreka). Pri tem je uporabilo 154. in 155. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), z obrazložitvijo, da je dolžnik uspel z ugovorom zoper sklep o izvršbi glede teka zakonskih zamudnih obresti in s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Predlog upnice za povrnitev njenih stroškov je zavrnilo (III. točka izreka), ker je ugotovilo, da le ti niso bili izkazani.

2. Zoper navedeni sklep se je v delu glede odmere stroškov postopka iz vseh pritožbenih razlogov pritožila upnica. S svojim ravnanjem namreč ni neutemeljeno povzročila, da je moral dolžnik vložiti predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti (sodišče je napačno poslalo sklep pokojni dolžnici), kakor tudi ugovor zoper sklep o izvršbi glede teka zakonskih zamudnih obresti ter predlog za odmero stroškov. Prav tako je sodišče nepravilno zavrnilo njeno zahtevo za povrnitev materialnih stroškov (5,00 EUR) za izjavo z dne 10. 2. 2011, ker jih naj ne bi izkazala, saj je v izjavi določno označeno, da zahteva povrnitev stroškov za papir in kopiranje, na sodišče pa je posredovala izjavo v ugotovljenem številu izvodov. Povsem neživljenjsko je od upnice, ki je za nabavo pisarniškega materiala podvržena Zakonu o javnem naročanju, da bo natančno izkazovala in dokazovala nabavo pisarniškega materiala in prilagala obsežno razpisno dokumentacijo javnega naročanja. Izjava upnice pa je tudi bila potrebna, saj predstavlja odziv na dolžnikov predlog za nasprotno izvršbo. Predlaga, da sodišče druge stopnje sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevo dolžnika za povrnitev strošov zavrne, predlogu upnice za povrnitev stroškov pa ugodi in jih naloži v plačilo dolžniku.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Pritrditi je upnici glede pritožbenih trditev v zvezi s stroški, ki naj bi jih po odločitvi sodišča prve stopnje povrnila dolžniku. Sodišče prve stopnje bi namreč o stroških postopka moralo odločati po 6. odstavku 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Po navedenem zakonskem določilu pa je upnik dolžan dolžniku oziroma tretjemu na njegovo zahtevo povrniti le stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil, ne pa glede na uspeh dolžnikovih pravnih sredstev v postopku. Ne glede na dejstvo, da je dolžnik uspel s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper novega dolžnika in z novimi sredstvi izvršbe (slednji je bil poslan na napačen naslov), upnica dolžniku ni dolžna povrniti stroškov, ki jih je v tej zvezi imel dolžnik. Upnica namreč na to dejstvo ni imela nobenega vpliva, v kolikor bi bila terjatev pravočasno plačana in izvršba ustavljena, pa dolžniku navedeni stroški sploh ne bi nastali. To velja tudi v danem primeru, ko je bil sklep o nadaljevanju izvršbe izdan zoper dediča pokojne dolžnice, saj dedič odgovarja za dolgove zapustnika, do višine podedovanega premoženja (142. člen Zakona o dedovanju).

5. Upnik je v skladu s takrat veljavno zakonodajo pravilno v letu 1996 vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v katerem je zahteval plačilo 44.492,80 SIT (sedaj 185,67 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 1996 do plačila. Sodišče je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom z dne 10. 11. 1998. Po pravnomočnosti sklepa o izvršbi (18. 3. 2002) je novi dolžnik 25. 8. 2009 vložil ugovor, v katerem je zahteval omejitev teka zakonskih zamudnih obresti, kateremu je sodišče tudi ugodilo. Vendar pa je v tej zvezi pojasniti, da sodišče, s tem ko odloči glede obrestnega zahtevka, da tečejo zakonske zamudne obresti od zapadlosti do plačila, ne odloči, da tečejo obresti po zakonski zamudni obrestni meri od zapadlosti pa vse do plačila, pač pa, da tečejo take obresti, ki so v skladu z zakonom, upoštevajoč celotno zakonsko ureditev zamudnih obresti in ne le obrestno mero. Splošno sprejeta formulacija obrestnega zahtevka potemtakem vsebuje tudi pravilo ne ultra alterum tantum za čas, ko je veljalo. O višini te terjatve ne glede na vložen ugovor odloči izvršilno sodišče, ki pri tem upošteva dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti (odločba Ustavnega sodišča Up-227/05-19 z dne 24. 4. 2007). Naloga sodišča je torej, da samo v izvršilnem postopku uporabi vsakokrat veljavna pravila o obrestni meri zamudnih obresti (ki se lahko spreminjajo) in druga omejitvena pravila v zvezi z obveznostjo plačila zakonskih zamudnih obresti, kot je pravilo 376. člena Obligacijskega zakonika. Glede na navedeno tako ni mogoče zaključiti, da je upnica dolžniku stroške ugovornega postopka povzročila neutemeljeno, saj je bil njen predlog vložen pravilno, sodišče prve stopnje pa bi moralo omejitev teka zakonskih zamudnih obresti upoštevati ne glede na vložen ugovor, zaradi česar sodišče druge stopnje zaključuje, da tudi v tej zvezi ne gre za neutemeljeno povzročitev stroškov dolžniku s strani upnice in mora dolžnik tudi te stroške kriti sam.

6. Tudi stroškov, ki so dolžniku nastali z vlogo z dne 29. 11. 2010, v kateri je od sodišča zahteval odmero že priglašenih stroškov, ni mogoče naložiti v plačilo upnici, saj niso nastali zaradi njenega ravnanja in tudi sicer dolžnik ni navajal, da bi mu jih s svojimi ravnanji neutemeljeno povzročila upnica.

7. Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnice za povrnitev stroškov v višini 5,00 EUR. Sodišče druge stopnje v tej zvezi soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in dodaja, da upnica priglašenih stroškov v višini 5,00 EUR niti ni konkretizirano opredelila (kot npr; koliko listov je bili porabljenih, koliko je cena kopije), da bi ji sodišče lahko priznalo priglašeni strošek.

8. Glede na navedeno je tako sodišče druge stopnje deloma ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo v II. točki izreka (3. točka 365 v zvezi s 366. členom ZPP), tako da mora dolžnik sam kriti svoje stroške vloge z dne 25. 8. 2009, v kateri je predlagal razveljavitev pravnomočnosti in ugovarjal zoper sklep o izvršbi, kakor tudi vloge z dne 29. 11. 2010, v kateri je ponovno od sodišča zahteval, da odloči o stroških prej citirane vloge. V ostalem pa je pritožbo bilo potrebno zavrniti in v III. točki potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365 v zvezi s 366. členom ZPP).

9. O stroških pritožbe sodišče druge stopnje ni odločalo, saj jih upnica ni priglasila.

10. Določbe ZPP so bile uporabljene na podlagi določbe 15. člena ZIZ.

Datum zadnje spremembe:

13.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 3/99
• VSL sklep III Cp 1038/2006
• VSC Sklep I Ip 296/2020