VSL sklep III Ip 815/2012

Jedro

Izrek izpodbijanega sklepa je, kljub temu, da ne določa izrecno, da so stroški prisojeni v korist upravičenke do brezplačne pravne pomoči, zakonit in pravilen. Sodišče je pravilno sklenilo, da je dolžnik dolžan te stroške plačati (odločba o njihovi odmeri je že pravnomočna), in sicer na račun proračunskih sredstev brezplačne pravne pomoči, pri čemer mora biti poseben račun sodišča v izreku naveden.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo dolžniku, da mora na račun proračunskih sredstev brezplačne pravne pomoči (Bpp 13/20 – Okrožno sodišče Krško) št. 01100, v osmih dneh plačati 801,36 EUR na podlagi 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je sodišče pri odločitvi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Navaja, da stroški cenilcev, ki se s sklepom uveljavljajo v plačilo v dobro proračunskih sredstev brezplačne pravne pomoči, v izvršilnem postopku s strani upnice niso bili priglašeni in niso bili s sklepom oziroma z odločbo sodišča odmerjeni ter naloženi v plačilo dolžniku oziroma niso bili prisojeni v korist upnice. Meni, da je tako sodišče napačno uporabilo materialno pravo oziroma Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki v 46. členu jasno določa, da preide terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči (v konkretnem primeru upnice), proti nasprotni stranki (v konkretnem primeru dolžniku) iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred sodiščem končal, do višine stroškov izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških. Poudarja, da ker upnica ni priglasila stroškov cenilcev, o slednjih sodišče ni odločalo z odločbo oziroma sklepom ter jih ni prisodilo v korist upnice. Navaja, da dolžnik ni dolžan povrniti stroškov iz naslova brezplačne pravne pomoči v dobro proračunskih sredstev brezplačne pravne pomoči, ki jo je prejela upnica, saj stroški niso bili priglašeni in o njih sodišče ni odločalo ter jih z odločbo ni prisodilo v korist upravičenke do brezplačne pravne pomoči – upnice. Meni, da bi upnica morala, kot upravičenka do brezplačne pravne pomoči, ob uveljavljanju stroškov postopka uveljavljati tudi tiste stroške cenilcev, ki so bili sicer izplačani iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči, sodišče pa bi moralo o takšnih stroških odločiti po istih pravilih, kot odloči o zahtevku za ostale sodne stroške. Dodaja, da šele tako določena terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka preide na Republiko Slovenijo, ki s tem vstopi v razmerju do nasprotne stranke v položaj upnika. Podrejeno navaja, da je plačal vse stroške, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v predmetnem postopku, tako da v kolikor je sodišče odmerilo stroške cenilcev, je dolžnik slednje plačal upnici in je zaradi tega upnica tista, ki je dolžna stroške povrniti v dobro proračunskih sredstev brezplačne pravne pomoči in ne upnik. Dodaja še, da če bi dolžnik še enkrat plačal stroške cenilcev, bi slednje plačal že drugič, kar pa ni pravno pravilno in dopustno.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo trdi, da so bili stroški cenilcema plačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči, ki je bila odobrena upnici, torej iz proračunskih sredstev. Prereka trditve dolžnika v pritožbi, da stroški s strani upnice niso bili priglašeni in niso bili odmerjeni, saj jih je upnica priglasila in predlagala, naj jih sodišče naloži v plačilo dolžniku z vlogo z dne 13. 12. 2011. Meni, da je priglašene in po sodišču odmerjene stroške v vsakem primeru dolžan plačati dolžnik, še posebej, ker v pritožbi zoper sklep ne graja niti dolžnosti plačila niti višine odmerjenih stroškov. Navaja še, da navedba dolžnika, da je plačal vse stroške, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v postopku, ne drži, saj stroškov za cenilca upnici ni plačal in tudi stroškov cenilcev ni mogel plačati prej, preden jih upnica ni priglasila oziroma preden sodišče o njih ni odločilo z izpodbijanim sklepom. Dodaja še, da dolžnik ni predložil nobenega potrdila, da je stroške v tej višini plačal. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Odgovora na pritožbo, ki ga je dolžnik vložil kot odgovor na upničin odgovor na pritožbo, višje sodišče ni upoštevalo, saj ne ZIZ, ne ZPP, take vloge ne predvidevata.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

7. Ne držijo pritožbene trditve, da upnica stroškov za izdelavo izvedenskih mnenj cenilcev M. O. in G. M., ni priglasila. V vlogi z dne 13. 12. 2011 je poleg sporočila sodišču, da je upnik poravnal terjatev glede zneskov glavnic z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroškov odvetniškega zastopanja, kot nadaljnje izvršilne stroške priglasila še stroške cenitev obeh sodnih cenilcev (red. št. 61 spisa). Sodišče prve stopnje je že s sklepom z dne 15. 06. 2010 odobrilo nagrado in nadomestilo za stroške sodnega cenilca M. O. v skupnem znesku 536,36 EUR, s sklepom z dne 16. 06. 2010 pa še sodnemu cenilcu kmetijske stroke G. M. v znesku 265,00 EUR, oba sklepa pa sta postala pravnomočna 30. 06. 2010. Strošek izvedencev v skupnem znesku 801,36 EUR, ki ga je sodišče naložilo v plačilo dolžniku z izpodbijanim sklepom, je nastal med izvršilnim postopkom in še pred njegovim zaključkom, navedeni stroški pa so bili za izvršbo potrebni in jih je dolžnik na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ dolžan povrniti.

8. Ker zajema brezplačna pravna pomoč, ki je bila v tej zadevi dodeljena upnici z odločbo Bpp 13/20 z dne 28. 04. 2009 (priloga A3 spisa), tudi oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, to pomeni, da je bila upnica oproščena tako plačila stroškov za izvedence, kot tudi pologov varščine za stroške oziroma stroškov izvedbe postopka – predujmov (prim. 2. točka petega odstavka 26. člena ZBPP), sredstva za plačilo teh storitev pa je sodišče iz proračuna Republike Slovenije že izplačalo v breme brezplačne pravne pomoči (odredba in poročilo na red. št. 51a spisa). Po mnenju višjega sodišča je zato izrek izpodbijanega sklepa, kljub temu, da ne določa izrecno, da so stroški prisojeni v korist upravičenke do brezplačne pravne pomoči, zakonit in pravilen. Sodišče je namreč pravilno sklenilo, da je dolžnik dolžan te stroške plačati (odločba o njihovi odmeri je že pravnomočna), in sicer na račun proračunskih sredstev brezplačne pravne pomoči, pri čemer mora biti poseben račun sodišča v izreku naveden. Republika Slovenija je namreč skladno z drugim odstavkom 46. člena ZBPP upravičena le do izterjave teh stroškov, medtem ko terjatev z dnem pravnomočnosti sklepa o stroških nanjo preide že po samem zakonu. Pritožba zato ni utemeljena in jo je višje sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), glede stroškov odgovora na pritožbo pa je sodišče druge stopnje odločilo, da jih upnica krije sama, saj je ocenilo te stroške kot nepotrebne. V odgovoru na pritožbo namreč upnica ni navedla ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k odločitvi pritožbenega sodišča (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Ip 1096/2016
• VSM sklep I Ip 506/2016
• VSC Sklep I Ip 64/2022