VSL sodba I Cpg 363/2012

Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni nasprotovala trditvam tožene stranke, da so bili avgusta 2009 javno objavljeni bilančni podatki šele za leto 2008. Tega, da naj bi bila že v letu 2008 insolventna, tožeča stranka ni zatrjevala. Na tožeči stranki je bilo torej trditveno in dokazno breme o tem, da je imela tožena stranka še pred javno objavo letnih poročil tožeče stranke za leto 2009, možnost vpogleda v njene poslovne knjige in poslovne rezultate za tekoče leto. Če te možnosti ni imela, ji očitka, da se z njimi ni seznanila, objektivno ni mogoče pripisati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi :

„1. V razmerju med stečajnim dolžnikom I., d.o.o., - v stečaju, in toženo stranko S., d.o.o., se razveljavijo učinki verižnih kompenzacij:

- kompenzacija z dne 05. 08. 2009 v znesku 12.556,56 EUR

- kompenzacija z dne 07. 08. 2009 v znesku 38.058,97 EUR,

2. Tožena stranka je v stečajno maso tožeče stranke zavezana plačati znesek v višini 55% seštevka glavnice in obresti, pri čemer je rok za plačilo te terjatve 5 let, 11% letno pri čemer prvi del zapade v plačilo v roku 2 let od možnosti potrjene prisilne poravnave, to je od dne 13. 06. 2011 dalje, pri tem se terjatev v obdobju od 5. 11. 2010 do poteka roka za plačilo ne obrestuje.“ (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 3.116,37 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).”

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz „vseh pritožbenih razlogov“ ter pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je utemeljevala subjektivni pogoj izpodbojnosti na domnevi iz 1. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP, glede katere je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe jasno navedlo, da ocenjuje, da jo je tožena stranka uspešno izpodbila z dokazi o tem, da je bila možnost prenehanja terjatve s kompenzacijo med pravdnima strankama dogovorjena s pogodbo (5. člen Pogodbe št. 2008/52) in zato običajna. Odločilnemu dejstvu za ugotovitev, da je tožena stranka izpodbila domnevo subjektivnega pogoja izpodbojnosti, tožeča stranka s pritožbo ne nasprotuje.

6. Neutemeljeno pa očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do trditev tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala subjektivni element izpodbijanja tudi na določbi 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP. Po navedeni določbi zakona je podan subjektivni element izpodbojnosti, če tožeča stranka dokaže, da je bila v trenutku, ko je bilo izpodbijano dejanje opravljeno, insolventna ter da je oseba, v korist katere je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen. Tožeča stranka je insolventnost utemeljevala na trditvi v tožbi, da so bili vsi transakcijski računi blokirani od 12.5.2010 (izpodbijani dejanji pa sta bili opravljeni 5. in 7. avgusta 2009). V pripravljalni vlogi z dne 21.9.2011 pa je navedla, da so se blokade na računih pojavile že od 12.2.2009. Trditve o pojavi blokade na računih na določen dan v februarju 2009 ne zadošča za sklepanje, da je bil dolžnik insolventen tudi avgusta istega leta. Poleg tega tožeča stranka ni ovrgla trditev tožene stranke, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje na 3. strani obrazložitve, da 5.8. in 7.8. 2009 nobeden od bančnih računov tožeče stranke ni bil blokiran. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi listine, ki jo je o dnevih blokade predložila tožeča stranka (A15) pravilno ugotovilo, da so bili v avgustu leta 2009 aktivni vsi računi tožeče stranke. Navedena ugotovitev je dejansko, če se je ne bere smiselno z ostalim delom teksta, zapisana nejasno: „da se je začel začetek blokad njenih računov v septembru 2009“. Pritožbeno sodišče razume navedeni zapis tako, da so bili računi, ki so bili aktivni v avgustu, blokirani šele v septembru istega leta. Tožeča stranka pa ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tem smislu, da iz listine A15 ne izhaja, da v avgustu 2009 bančni računi niso bili blokiran. Glede na zapis o začetku blokade pa očita sodišču prve stopnje obstoj nasprotja zato, ker iz listine izhaja, da so bili računi blokirani že 12.2.2009 (kot datum začetka blokad računov), kar pa glede na povedano po oceni pritožbenega sodišča ni odločilno dejstvo, saj so bili po tem datumu računi še večkrat tudi aktivni. Zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Poleg tega je tožeča stranka zatrjevala, da iz FI-PO poročila, objavljenega na strani AJPES izhaja, da je imela tožeča stranka v letu 2009 čisto izgubo v višini 594.013 EUR. Kdaj je bilo poročilo objavljeno, ni zatrjevala. Meni pa, da bi v avgustu leta 2009 tožena stranka morala za insolventnost že vedeti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča ni nasprotovala trditvam tožene stranke, da so bili avgusta 2009 javno objavljeni bilančni podatki šele za leto 2008. Tega, da naj bi bila že v letu 2008 insolventna, tožeča stranka ni zatrjevala. Na tožeči stranki je bilo torej trditveno in dokazno breme o tem, da je imela tožena stranka še pred javno objavo letnih poročil tožeče stranke za leto 2009, možnost vpogleda v njene poslovne knjige in poslovne rezultate za tekoče leto. Če te možnosti ni imela, ji očitka, da se z njimi ni seznanila, objektivno ni mogoče pripisati. Neutemeljen je očitek sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da bi tožena stranka kot hčerinska družba družbe M., d.d., morala vedeti za insolventnost tožeče stranke. O tem bi se bilo dolžno opredeliti le, če bi tožeča stranka tudi zatrjevala, da je bil M., d.d., in na kakšen način seznanjen že avgusta 2009 o poslovnih rezultatih ter nastopu insolventnosti tožeče stranke. Ker pa tega niti ni trdila, je dejstvo, da je tožena stranka hčerinska družba družbe M., d.d., bilo za odločitev nepomembno. Zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Tudi pritožbeno sodišče je presodilo le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo.

9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela ovreči materialnopravno pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da ni podan subjektivni element izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 638/2003
• VSL sodba I Cpg 1020/2002
• VSL sodba I Cpg 967/99