zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VSL0068184

Odločba:VSL sklep I Cpg 218/2012
 ECLI:
Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
Datum seje senata:07.03.2012
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO – ARBITRAŽNO PRAVO
Institut:arbitražni sporazum – bistvene sestavine – ugovor sodne nepristojnosti
Zveza:ZPP člen 2, 2/2, 475. ZArb člen 50.
JEDRO:
Sporazum strank mora predvideti obvezno naravo odločbe arbitražne komisije, sicer ga ni mogoče šteti za arbitražni sporazum. Ker je ravno volja strank o tem, da za reševanje medsebojnih sporov izključita sodno pristojnost, bistvena sestavina arbitražnega sporazuma, je ocena sodišča prve stopnje, da sporazum strank nima značilnosti arbitraže v smislu njenega bistva, ker za spore „pri izvajanju te pogodbe“ napotuje na sodno pristojnost, pravilna.

IZREK:
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV:
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor sodne nepristojnosti, ki ga je podal prvi toženec v odgovoru na tožbo. Ocenilo je, da sporazum strank, zapisan v 23. členu Pogodbe z dne 11. 03. 2008 (priloga A5), ne predstavlja arbitražnega sporazuma, ki bi imel za posledico izključitev sodne pristojnosti.

2. Prvi toženec je vložil pravočasno pritožbo zoper izpodbijani sklep. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zavrže tožbo iz razloga, ker sodišče ni stvarno pristojno za reševanje konkretnega spora oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka. Priglasil je stroške pritožbe.

3. Tožeči stranki in drugemu tožencu je bila pritožba pravilno vročena v izjavo. Drugi toženec odgovora ni vložil, tožeča stranka pa v svojem odgovoru predlaga potrditev izpodbijanega sklepa. Stroškov odgovora ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvi toženec nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da sporazum strank, kot je zapisan v 23. členu Pogodbe (priloga A5), ne predstavlja arbitražnega sporazuma, ki bi izključeval sodno pristojnost. Pri tem zastopa stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti novi Zakon o arbitraži (Ur. l. RS, št. 45/2008) in ne določbe razveljavljenega 31. Poglavja Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6. ZArb je stopil v veljavo 09. 08. 2008, sporazum strank pa je bil sklenjen 11. 03. 2008. ZArb v prehodnih in končnih določbah določa, da se veljavnost arbitražnih sporazumov, sklenjenih pred uveljavitvijo tega zakona, presoja po doslej veljavnih predpisih (1. odstavek 50. člena ZArb), to je določbe že razveljavljenega 31. poglavja ZPP. Zato je zapis sodišča, da sta stranki sporazum sklenili v času veljavnosti določb 31. poglavja ZPP (Ur. l. RS 26/199 s spremembami) pravilen, pritožbeni očitki o kršitvah načel ustavnosti in prepovedi retroaktivnosti pa niso utemeljeni.

7. Predmetni „arbitražni sporazum“ je zapisan v 23. členu Pogodbe (A5) in se glasi:

Naročnik investitor in izvajalec bosta v primeru spora soglasno imenovala arbitražno komisijo in ji določila primeren – kratek rok za odločitev. Arbitražna komisija je tričlanska, enega člana določi naročnik investitor, enega izvajalec, ta dva pa se dogovorita za tretjega člana, ki je tudi predsednik komisije.

Spore, ki bi nastali pri izvajanju te pogodbe, bosta stranki reševali sporazumno, v nasprotnem primeru dogovorita pristojnost sodišča v Kranju.

8. Arbitražni sporazum, ki sta ga sklenili pravdni stranki (tožeča stranka in prvi toženec) je tako pomanjkljiv, da ni izvršljiv. Sporazum strank namreč, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, ne kaže na pogodbeno voljo pravdnih strank, da izključita sodno pristojnost. Arbitražna odločba ima nasproti strankam moč pravnomočne sodbe, če ni v pogodbi dogovorjeno, da se lahko izpodbija pred arbitražo višje stopnje (1. odstavek 475. člena ZPP). Sporazum strank mora tako predvideti obvezno naravo odločbe arbitražne komisije, sicer ga ni mogoče šteti za arbitražni sporazum (primerjaj sklep Višjega sodišča v Kopru, I Cp 672/2003 z dne 01. 06. 2004; podobno sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 1154/2001 z dne 13. 02. 2002; podobno sodba Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 1002/2001 z dne 23. 01. 2002 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 1082/2011 z dne 10. 11. 2011). Ker pa je ravno volja strank o tem, da za reševanje medsebojnih sporov izključita sodno pristojnost, bistvena sestavina arbitražnega sporazuma (primerjaj sklep Višjega sodišča v Kopru, I Cpg 43/2006 z dne 16. 06. 2006), je ocena sodišča prve stopnje, da sporazum strank nima značilnosti arbitraže v smislu njenega bistva, ker za spore „pri izvajanju te pogodbe“ napotuje na sodno pristojnost, pravilna.

9. Pritožbeno stališče, da je drugi odstavek 23. člena Pogodbe prenehal veljati, ker je bila gradbena pogodba izvršena („zaključena“) v letu 2009, je napačno. Pogodbeno določilo, ki ni bilo razveljavljeno ali je nično, med strankama velja, do njegove izpolnitve. Če bi tako stališče veljalo, pa bi se raztezalo tudi na 1. odstavek 23. člena pogodbe, na katerega se tudi sicer zanaša prvi toženec.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (1. odstavek 366. člena ZPP v zvezi s 2. odstavkom 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker prvi toženec s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške.

Naj se sliši tudi druga plat. Marcijan.
Audiatur et altera pars.