VSL sklep I Cpg 119/2012

Jedro

Izpodbijano pravno dejanje in neplačevitost dolžnika morata namreč biti v odnosu vzroka in posledice. V skladu z uveljavljeno sodno prakso razpolaganje s premoženjem v okviru rednega poslovanja gospodarskega subjekta ne zadošča za izkaz subjektivne nevarnosti po 270. členu ZIZ. Določilo 3. odst. 259. člena OZ je uporabljivo le v primerih, če bi drugi dolžnik odplačno odtujil dobrovernemu tretjemu prav tisto korist, ki jo hoče upnik nazaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške, dolžan pa je drugemu dolžniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 3.006,00 EUR, v osmih dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper prvega dolžnika zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo (drugemu dolžniku) odtujitve in obremenitve nepremičnin, navedenimi v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa, zoper drugega dolžnika pa je (isti) predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Upniku je še naložilo, da obema dolžnikoma povrne stroške postopka, vsakemu 1.563,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik, iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Drugi dolžnik je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim razlogom in predlagal višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglasil je tudi stroške odgovora na pritožba.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Čeprav upnik s pritožbo izpodbija sklep prvostopnega sodišča v celoti, pa pritožba ne navaja nobenih razlogov oz. vsebinskih očitkov zoper odločitev o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na prvega dolžnika (6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zato je pritožbeno sodišče navedeni sklep preizkusilo samo v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) in pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Upnik je predlog za izdajo začasne odredbe vložil v zavarovanje terjatve, ki jo uveljavlja zoper drugega dolžnika na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj prvega dolžnika (255. in 259. člen OZ). Terjatev, ki jo zatrjuje do prvega dolžnika, torej ni predmet tega postopka (in tudi ne pravdnega postopka, v katerem bi upnik upravičil začasno odredbo). Ne gre zgolj za pomanjkanje pasivne legitimacije prvega dolžnika, zaradi česar bi bilo treba predlog za izdajo začasne odredbe praviloma zavrniti, pač pa tudi za pomanjkanje upnikovega pravnega interesa, da predlog za izdajo začasne odredbe uperi zoper osebo, ki ni dolžnik terjatve, ki jo želi z njo zavarovati. Zato je bila odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe zoper prvega dolžnika pravilna.

6. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek, da upnik ni izkazal verjetnosti terjatve zoper drugega dolžnika, so res nekoliko skromni, vendar gre slednje pripisati dejstvu, da upnik uveljavlja do drugega dolžnika terjatev, ki je tako iz dejanskega kot pravnega vidika izjemno strukturirana, ker zahteva ugotavljanje številnih dejanskih in materialnopravnih predpostavk. Za izkaz verjetnosti terjatve na vrnitev koristi, ki bi jo bil dolžan vrniti drugi dolžnik na podlagi uspešnega izpodbijanja pravnih dejanj prvega dolžnika, bi moral upnik s stopnjo verjetnosti kumulativno izkazati: zapadlost svoje terjatve do prvega dolžnika, pravna dejanja prvega dolžnika, ki so bila storjena v škodo upnikov, zaradi katerih prvi dolžnik nima več dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve in še zavedanje obeh dolžnikov, da z izpodbijanim dejanjem škodujeta upnikom (255., 256. čl. OZ).

7. Pritožba ima sicer prav, da zaključek prvostopnega sodišča, da prvi dolžnik v obdobju 2005-2010 ni bil niti prezadolžen niti dolgoročno plačilno nesposoben, ne daje odgovora na vprašanje, ali ima prvi dolžnik dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Kljub temu, da je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval tako prezadolženost kot insolventnost prvega dolžnika, bi sodišče prve stopnje moralo kljub ugotovitvi, da to ni, predložene dokaze (izvedensko mnenje s podatki o finančnem poslovanju prvega dolžnika) preizkusiti v smeri, ali ima prvi dolžnik dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve v smislu 2. odst. 255. čl. OZ.

8. Vendar pa zaključek prvostopnega o neizkazani verjetnosti upnikove terjatve do drugega dolžnika po oceni pritožbenega sodišča ni bil nepravilen. Tudi pod predpostavko, da prvi dolžnik nima dovolj sredstev za poplačilo upnikove terjatve, upnik ni izkazal relevantne vzročne zveze med izpodbijanimi pravnimi dejanji in dolžnikovo neplačevitostjo. Izpodbijano pravno dejanje in neplačevitost dolžnika morata namreč biti v odnosu vzroka in posledice. Takšne vzročnosti pa upnik ni izkazal niti ne izhaja iz dejanskih okoliščin primera, kot je bil sodišču predstavljen. Upnik je namreč tako v predlogu za začetek stečajnega postopka, ki ga je zoper prvega dolžnika vložil konec leta 2010, kot tudi v predlogu za izdajo predhodne odredbe zatrjeval, da je prvi dolžnik insolventen, prezadolžen in kapitalsko neustrezen ter da njegove terjatve ne bo mogel plačati. Navedene trditve je opiral na podatke o dolžnikovem poslovnem in finančnem stanju ob koncu poslovnega leta 2009, delno tudi na vmesno bilanco stanja in izkaz poslovnega izida dolžnika na dan 31. 03. 2010, vsekakor pa pred sklenitvijo izpodbijanih pravnih poslov konec leta 2010. Vrednost dolžnikovega premoženja je ocenil na 10.917.346,00 EUR, njegove obveznosti pa na 13.279.284,00 EUR. Prav tako je bilo upniku znano, da je večina dolžnikovih nepremičnin obremenjenih z dvema skupnima maksimalnima hipotekama v korist upnice A., d.d., in da ji prvi dolžnik plačuje visoke stroške obresti zaradi obsežnih posojil. Upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe kljub očitku prvemu dolžniku, da je večji del aktive prenesel na drugega dolžnika, ugotavlja, da je prvi dolžnik obenem zmanjšal kratkoročne finančne obveznosti za več kot 10 mio EUR. To pa kvečjemu pritrjuje trditvam drugega dolžnika, da je ob prevzemu nepremičnin prvega dolžnika prevzel tudi njegove (s hipoteko zavarovane) kreditne obveznosti v višji vrednosti, kot je vrednost prodanih nepremičnin. Pritožnik nadalje tudi ni izpodbijal trditev in dokazov drugega dolžnika, da je kreditne obveznosti (prvega dolžnika) v višini 8.850.031,63 EUR banki tudi poravnal (glej B 102, B 103). Upoštevaje negotove razmere na trgu nepremičnin, ki ne podpirajo optimističnih pričakovanj, da bi prvi dolžnik s prodajo nepremičnin na prostem trgu dosegel znatnejše dobičke, ni mogoče ugotoviti, ali se je, in če, v kolikšni meri, zaradi odtujitve nepremičnin drugemu dolžniku poslabšala sposobnost prvega dolžnika, da plača upnikovo terjatev. Vsekakor upnik tega poslabšanja (tj. razlike v dolžnikovi plačevitosti pred in po izpodbijanih poslih) ni konkretiziral.

9. Pritožba pa tudi neutemeljeno izpodbija zaključek prvostopnega sodišča, da upnik ni izkazal nevarnosti, da je zaradi 2. dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik je predlagal začasno odredbo v zavarovanje denarne (in ne nedenarne) terjatve, zato se v skladu z določilom člena 270/1 ZIZ-1 zahteva izkaz subjektivne nevarnosti. Kot je to pravilno pojasnilo prvostopno sodišče, bi upnik moral izkazati aktivno delovanje 2. dolžnika v smeri onemogočanja poplačila njegove terjatve. Odločba Višjega sodišča v Ljubljani, na katero se pritožba sklicuje, se ukvarja z objektivno nevarnostjo, ki pride v poštev pri začasni odredbi v zavarovanje nedenarne terjatve. Pri tem je potrebno še opozoriti, da v skladu z uveljavljeno sodno prakso razpolaganje s premoženjem v okviru rednega poslovanja gospodarskega subjekta ne zadošča za izkaz subjektivne nevarnosti po 270. členu ZIZ. Zato tudi dejstvo, da bo drugi dolžnik z nepremičninami razpolagal tako, da jih bo prodal dobrovernim tretjim, v primeru, če se dolžnik ukvarja z dejavnostjo prodaje nepremičnin, ne izkazuje subjektivne nevarnosti. Pri tej se zahteva konkretno in aktivno delovanje dolžnika, ki mora potekati v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve upnikove denarne terjatve. Pravna teorija med primere ravnanja, pri katerih je izkazana subjektivna nevarnost, šteje razprodajo blaga po nizkih cenah, oddajanje ali neupravičeno in pretirano podarjanje premoženja, zanemarjanje skrbi za ohranitev in vzdrževanje stvari (Dr. Siniša Triva, Velimir Belajac in Mihajlo Dika, Sudsko izvršno pravo, Obči dio, drugo izmjenjeno i dopunjeno izdanje, Informator Zagreb 1984, str. 395).

10. Prav tako je zmotno pritožbeno stališče, da bo upniku s prenosom nepremičnin 2. dolžnika na dobroverne tretje onemogočeno izpodbijanje 1. dolžnikovih pravnih dejanj oz. onemogočena vrnitev koristi. To ne drži. Določilo 3. odst. 259. člena OZ je uporabljivo le v primerih, če bi drugi dolžnik odplačno odtujil dobrovernemu tretjemu prav tisto korist, ki jo hoče upnik nazaj. To pa pride v poštev le, če je upnikov zahtevek zoper pridobitelja usmerjen v individualno določeno stvar (npr. stanovanja). V obravnavanem primeru pa upnik od 2. dolžnika uveljavlja denarni zahtevek. Če bo izkazal vse predpostavke iz 255. in 256. čl. OZ, izpolnitev njegovega zahtevka ne bo ogrožena zaradi tega, ker bo drugi dolžnik nepremičnine prodal dobrovernim tretjim. Nevarnosti, da tega ne bi storil z odplačnim pravnim poslom oz. da bo to počel v smeri onemogočanja oz. oteževanja izpolnitve upnikove terjatve, pa upnik v tem postopku ni niti zatrjeval.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Ker s pritožbo ni uspel, upnik sam nosi svoje pritožbene stroške, dolžan pa je povrniti drugemu dolžniku stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo po odvetniški tarifi v skladu s stroškovnikom.

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 922/2012
• VSL sklep I Cpg 1088/2015
• VSL sklep IV Ip 784/2016