VSL sklep I Cpg 1040/2011

Jedro

Ugotovitev, da tožeča stranka zastavljenih strojev nima v posesti oz. z njima ne razpolaga, ne pomeni tudi, da je s tem samodejno prenehala tudi zastavna oziroma ločitvena pravica. Glede ugotovitve obstoja in lastništva strojev, s katerimi je razpolagala tožeča stranka, tudi ni mogoča prevalitev trditvenega in dokaznega bremena na toženo stranko, kot upnika tožeče stranke, upoštevaje da je bila med strankama ustanovljena neposestna zastavna pravica, da so stroji ob zastavi ostali v posesti tožeče stranke kot zastavitelja ter da ima stečajni upravitelj (edini) dostop do vse poslovne dokumentacije tožeče stranke, ki lahko izkaže stanje/usodo spornih strojev, in inventarnega zapisnika, na katerega se v tožbi sklicuje, pa ga ne predloži.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev v zadevi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

„1. Ugotovi se, da ne obstoji prerekana ločitvena pravica tožene stranke:

- na mostovnem dvigalu DEMD 8 ton x 21m, izdelanemu 31. 12. 1998, št. opreme 2309;

- na sekatorju MR 100E.G., izdelanemu 31. 12. 1998, Varstroj, št. opreme 697491, inventurna številka 3118, leto izdelave 1998.

2. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 1.281,00 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.“

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da „izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo tožeče stranke zavrže oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži obveznost plačila pritožbenih stroškov tožene stranke, kakor so navedeni v stroškovniku te vloge, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila“.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožena stranka je v stečajnem postopku tožeče stranke na podlagi notarskega zapisa, SV 142/05 z dne 04. 08. 2005 (A3), prijavila ločitveno pravico na večih strojih, med drugim tudi na mostovnem dvigalu in sekvatorju. Stečajni upravitelj tožeče stranke je ločitveno pravico tožene stranke na navedenih dveh strojih prerekal, zato ga je stečajno sodišče s sklepom St 410/2009 z dne 16. 02. 2010 (A5) napotilo na pravdo, v kateri tožeča stranka uveljavlja zahtevek na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice (308. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo, potem ko je ugotovilo, da tožeča stranka s predmetoma ločitvenih pravic ne razpolaga več, ju nima v posesti. Skladno s 137. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ,) je zaključilo, da je s prenehanjem predmeta zastave prenehala tudi zastavna pravica in posledično ločitvena pravica. Zaključilo je še, da je tožena stranka nosila trditveno in dokazno breme o obstoju strojev, ki pa mu ni zadostila. Po mnenju pritožbenega sodišča je zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju ločitvene pravice preuranjen.

6. Pritožnica zmotno opozarja na izostanek pravnega interesa tožeče stranke za vložitev obravnavane tožbe. Tožeča stranka je ugotovitveno tožbo vložila po napotilu stečajnega sodišča, zato ji pravnega interesa ni treba izkazovati (drugi odstavek 181. člena ZPP) (1).

7. Utemeljena pa je pritožba v delu, ko opozarja na nerelevantnost ugotovitve sodišča prve stopnje o posesti zastavljene stvari. Predmet notarskega zapisa, SV 142/05 z dne 04. 08. 2005, je bila (med drugim) ustanovitev neposestne zastavne pravice po 170. členu SPZ. Za slednjo je značilno, da zastavljena stvar ni izročena v neposredno posest zastavnemu upniku, ampak ostane v neposredni posesti zastavitelja. Res je zastavitelju prepovedana odtujitev in obremenitev zastavljene stvari brez soglasja zastavnega upnika (172. člen SPZ), vendar pa v primeru, ko krši prepoved, zastavna pravica ne ugasne samodejno. Posest predmeta zastavne pravice zaradi absolutnega značaja le-te tako ni pomembna, saj zastavna pravica bremeni stvar, ne glede na to, kdo je njen posestnik, razen v kolikor pride do dobroverne lastninske pravice na predmetu zastave po 64. členu SPZ (2). Navedeno pomeni, da ugotovitev, da tožeča stranka zastavljenih strojev nima v posesti oz. z njima ne razpolaga, ne pomeni tudi, da je s tem samodejno prenehala tudi zastavna oziroma ločitvena pravica. Drugi odstavek 137. člena SPZ, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, res opredeljuje prenehanje zastavne pravice zaradi (fizičnega) uničenja zastavljene stvari, vendar slednjega tožeča stranka ni zatrjevala, njene navedbe tem, da s stvarjo ne razpolaga, pa so za takšen zaključek premalo.

8. Skladno z navedenim je utemeljeno pritožbeno opozarjanje na trditveno breme, ki ga je v postopku nosila tožeča stranka. Njena navedba, da s strojema ne razpolaga več, ne pove, kaj se je s strojema dejansko zgodilo (sta bila uničena, odtujena tretji osebi, dana v najem, pridržana...), ugotovitev o usodi strojev pa je bistvena za odločitev o obstoju zastavne pravice in posledično tudi o obstoju ločitvene pravice. Sodišče prve stopnje je zato zmotno zaključilo, da je (zgolj) navedba tožeče stranke, da s predmetnimi stroji ne razpolaga, dovolj obrazložena in da zadostuje za zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem je potrebno upoštevati, da določba 308. člena ZFPPIP v drugem odstavku pri izpodbijanju ločitvene pravice, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova, napotuje tako na presojo, ali ločitvena pravica ne obstaja, kot tudi na presojo, ali je (kasneje) prenehala. Tožbo tožeče stranke je tako skladno z navedenim mogoče označiti za nesklepčno, pri čemer je narava ugotovljene nesklepčnosti odpravljiva.

9. Po mnenju pritožbenega sodišča glede ugotovitve obstoja in lastništva strojev, s katerimi je razpolagala tožeča stranka, tudi ni mogoča prevalitev trditvenega in dokaznega bremena na toženo stranko, kot upnika tožeče stranke, upoštevaje da je bila med strankama ustanovljena neposestna zastavna pravica, da so stroji ob zastavi ostali v posesti tožeče stranke kot zastavitelja ter da ima stečajni upravitelj (edini) dostop do vse poslovne dokumentacije tožeče stranke, ki lahko izkaže stanje/usodo spornih strojev, in inventarnega zapisnika, na katerega se v tožbi sklicuje, pa ga ne predloži. Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno zaključilo o razdelitvi dokaznega bremena med strankama, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, v posledici pa je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). V ponovnem postopku naj sodišče postopa skladno z zgoraj obrazloženim naziranjem pritožbenega sodišča in tožečo stranko upoštevaje dolžnost materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozove k dopolnitvi navedb, ki bi omogočale presojo utemeljenosti njenega zahtevka v smislu neobstoja ali kasnejšega prenehanja ločitvene pravice.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Tako tudi A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 158.

(2) Primerjaj tudi M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 597 in 598.

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 1267/2014
• VSM sklep II Ip 758/2012
• VSL sodba I Cpg 849/2010