VSL sodba I Cpg 571/2011

Jedro

Računi so verodostojne listine, kar pomeni, da veljajo dejstva in podatki, ki jih izkazujejo za resnična, dokler jih nihče ne izpodbije. Izpodbijanje resničnosti oziroma verodostojnosti zatrjevanih dejstev pa je dolžnost nasprotne stranke. Obstoj dejstev, dokazovanih z računi, je torej mogoče zanikati; zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev pa je na dolžnikovi strani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.119,96 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 91751/2008 z dne 14. 11. 2008 vzdržalo v veljavi v 1. in 4. odstavku, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe, priglasila pa je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati v korist, ter tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika. Tožeča stranka je v tem postopku zatrjevala, da je toženi stranki dobavila blago, katerega plačilo zahteva v tem postopku. Tožena stranka se je pred tožbenim zahtevkom branila tako, da je sprva trdila, da je bilo plačilo po dogovoru med pravdnima strankama odloženo do januarja 2009, poleg tega pa je upnik pri vsakem računu zaračunal 20% višjo storitev kot je bila opravljena, nato pa je svoje ugovorne navedbe brez pojasnila spremenila in navajala, da tožeča stranka za dvaindvajset od skupno dvainpetdesetih računov ni predložila naročilnic, dobavnic ali drugega dokazila, iz katerega bi izhajalo, da je tožena stranka zaračunano blago dejansko naročila in prevzela. Pri tem ni pojasnila, zakaj niti preostalih računov, katerim je tožeča stranka priložila dokazne listine, ni plačala. Višje sodišče soglaša s pravilnimi zaključki izpodbijane sodbe in sicer, da tožena stranka ni niti trdila, še manj dokazovala, da blaga ne bi prejela, ali da je blago iz kateregakoli razloga reklamirala, prav tako pa ni pojasnila, zakaj ni odgovorila na pozive tožeče stranke za plačilo.

6. Tožeča stranka je v zvezi s spornimi računi navedla, da je toženi stranki zaračunala zgolj realizirane dobave, obrazložila je, da je šlo za tranzitno prodajo, pri kateri gre za nakup blaga, ki ga ni na zalogi, tudi sicer pa je med strankama zaradi dolgoletnega medsebojnega sodelovanja obstajal neformalen poslovni odnos. Tožena stranka je trditveni podlagi tožeče stranke nasprotovala z navedbami, da iz predloženih listin ni razvidno, kdo je prevzel blago, saj ni podpisov prevzemnikov ali pa so le- ti nečitljivi oziroma, da ni dobavnic, ki bi dokazovale, da je bilo blago dobavljeno toženi stranki. Višje sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je – ob takšnih navedbah, kakršne je tožena stranka podala v tem postopku – zgrešeno njeno sklicevanje na pravila o dokaznem bremenu, češ da tožeča stranka ni dokazala naročil in dobave.

7. V konkretnem primeru je tožnik tisti, ki mora dokazati obstoj pravnoposlovnega razmerja s tožencem. Na tožniku je torej materialno dokazno breme. Le-to je ves čas postopka na eni stranki, medtem ko se procesno dokazno breme, ki pomeni strankino dolžnost predlagati dokaz, med dokaznim postopkom premešča. Stranka, ki nosi materialno dokazno breme, z uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ta pa se bo z nasprotnimi dokazi trudila ovreči aktualni dokazni uspeh. Sodišče mora nato oceniti, ali je bila pri tem uspešna in svojo oceno tudi obrazložiti (prim. III Ips 75/1997). Tožeča stranka je trdila, da ji tožena stranka izstavljenih računov za dobavljeno blago ni plačala. Pojasnila je način dobave, kakor tudi neformalen in utečen način poslovanja med strankama. Tožena stranka računom ni ugovarjala, kar v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Računi so verodostojne listine, kar pomeni, da veljajo dejstva in podatki, ki jih izkazujejo za resnična, dokler jih nihče ne izpodbije. Izpodbijanje resničnosti oziroma verodostojnosti zatrjevanih dejstev pa je dolžnost nasprotne stranke. Obstoj dejstev, dokazovanih z računi, je torej mogoče zanikati; zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev pa je na dolžnikovi strani, v obravnavanem primeru na strani tožene stranke. Tožena stranka je tista, ki bi morala utemeljenost tožbenega zahtevka izpodbiti, pri čemer zgolj s sklicevanjem na dokazno breme ne more biti uspešna. Tožena stranka niti v pritožbi ni pojasnila, zakaj računov ni zavrnila ali jim kakorkoli drugače ugovarjala. Pritožbene navedbe, da je bila ustaljena praksa med strankama „naročilo – dobava – potrdilo prevzema na dobavnici“, je nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), kar velja tudi za navedbe, da je tožena stranka (oziroma pri njej pooblaščena oseba) prejem dostavljenega blaga potrdila s podpisom na dobavnici. Pri tem višje sodišče še opozarja, da tožena stranka niti v pritožbi ne trdi, da blaga ni prejela, pač pa (ponovno) le, da tožeča stranka ni predložila dokazil o dobavi. S temi navedbami pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

8. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško in taksno tarifo.

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 1981/99
• Sodba I Up 1253/2002
• sodba IV U 193/2011