VSL sklep I Cpg 1361/2011

Jedro

Po določilu 5. odst. 481. čl. ZGD-1 mora družbenik, ki namerava prodati svoj poslovni delež, o tem pisno obvestiti vse družbenike, iz predloženih dokazov pa ni razvidno, da je bilo obvestilo o pridobitvi poslovnih deležev z dne 15. 12. 2010 namenjeno oziroma poslano vsem družbenikom prve tožeče stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe zoper drugo toženo stranko na prepoved odtujitve in obremenitve poslovnih deležev v prvi tožeči stranki.

Povzetek trditev tožeče stranke

2. Iz tožbenih navedb izhaja, da je bila P. (prva tožeča stranka) ustanovljena 21. 01. 1991 in ima 67 družbenikov, med katerimi je tudi druga tožeča stranka (O.), bila pa je tudi prva tožena stranka (L. d.d.). Po 9. členu (spremenjene) družbene pogodbe o ustanovitvi prve tožeče stranke z dne 18. 10. 2010 (A12) imajo družbeniki predkupno pravico pri prodaji poslovnega deleža. Družbenik, ki namerava svoj poslovni delež prodati, mora upravo in druge družbenike pisno obvestiti o nameravana prodaji in pogojih prodaje ter jih pozvati, da mu morebitni kupec sporoči svojo pripravljenost za nakup v enem mesecu od prejema obvestila. Po določilu 10. člena te pogodbe pa je tako za odplačno kot brezplačno odsvojitev poslovnega deleža potrebno soglasje družbenikov s ¾ večino vseh družbenikov. Če družbenik soglasja za odsvojitev ne dobi, sme izstopiti. Tožeči stranki sta med drugim tudi navedli, da je poslovni delež prve tožene stranke z devetimi deleži znašal skupaj 19,017 % osnovnega kapitala prve tožeče stranke. Prva tožena stranka pa je dne 27. 10. 2010 z aktom o ustanovitvi družbe L. d.o.o. (A6) ustanovila enoosebno drugotoženo stranko, osnovni kapital pa v celoti zagotovila s stvarnim vložkom, katerega predmet so poslovni deleži ustanovitelja (druge tožene stranke L. d.d.) v prvi tožeči stranki. Dne 03. 11. 2010 je Okrožno sodišče v Ljubljani drugotožečo stranko vpisalo v sodni register, šele 17. 11. 2010 pa sta toženki sklenili pogodbo o prenosu in izročitvi stvarnega vložka v obliki notarskega zapisa (A7), čeprav mora biti skladno z določilom 476. čl. ZGD-1 taka pogodba sklenjena še pred prijavo družbe za vpis v register. Iz revizorjevega poročila z dne 1.10.2010 (A11) izhaja, da vrednost omenjenega stvarnega vložka znaša 313.337,26 EUR in da je vrednost izračunana na podlagi pogodbe o prodaji poslovnih deležev. Toženi stranki sta notarju izjavili, da pogodba o prenosu in izročitvi stvarnega vložka (A7) ni povezana z nobenimi drugimi posli ter zavestno zamolčali predkupno pravico družbenikov prve tožeče stranke. Dne 02. 08. 2011 je prvotožena stranka prvotožeči stranki in družbenikom poslala dopis (A13) o nameravani prodaji prve tožene stranke (družbe L. d.o.o. in z njo povezanih poslovnih deležev v tej družbi). Iz obvestila izhaja, da je vrednost poslovnega deleža 800.000,00 EUR. Tako to obvestilo tožeče stranke in revizorjevo poročilo dokazuje, da je prva tožena stranka ustanovila drugotoženo stranko z namenom izigranja predkupne pravice, ki jo imajo ostali družbeniki prve tožeče stranke, zaradi česar je ničen tako del akta o ustanovitvi družbe (glede prenosa stvarnega vložka) kot pogodba o ustanovitvi in izročitvi stvarnega vložka. Oba posla sta v nasprotju z ZGD in družbeno pogodbo. Druga tožena stranka je z dopisom z dne 15. 12. 2010 obvestila tožečo stranko o vložku poslovnih deležev s strani prve tožene stranke in o novem družbeniku, zamolčala pa je, da prikriva prodajo deležev tretjim osebam, da je do ustanovitve prišlo s kršitvijo ZGD-1 in določb 475. in 476. člena o stvarnih vložkih in da je izigrano soglasje skupščine, kar vse nasprotuje moralnim načelom. Zato je nična tako 5. točka akta o ustanovitvi družbe L. d.o.o. kot pogodba o prenosu in izročitvi stvarnega vložka z dne 17. 11. 2010, pa tudi družbena pogodba o ustanovitvi druge tožene stranke v tistem delu, v katerem je vpisana druga tožena stranka kot družbenik in v delu 7. točke te pogodbe, v katerem je druga tožena stranka vpisana kot družbenik, ki je prispeval osnovni vložek z deleži, ki jih je imela prva tožena stranka v prvi tožeči stranki. Zato je po njenem ničen tudi vpis druge tožene stranke v sodni register. Vse to zahteva s tožbenim zahtevkom.

Utemeljitev predloga za začasno odredbo

3. Hkrati sta tožnici vložili tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Po njunem je njun tožbeni zahtevek verjetno izkazan, posledica ničnosti pa je izbris obstoječega vpisa in vzpostavitev prejšnjega registrskega stanja. Če se bodo tretji zanesli na podatke v sodni register, ne bodo vedeli za spor, zato obstaja velika nevarnost, da bo v primeru odsvojitve ali obremenitve deležev, vzpostavitev prejšnjega stanja onemogočena. Po njunem mnenju obstoji precejšnja nevarnost, da bo brez izdaje predlagane začasne odredbe uveljavitev njune denarne terjatve onemogočena, saj sta toženi stranki v dopisu z dne 02. 08. 2011 napovedali prodajo poslovnih deležev, poleg tega pa z izdajo začasne odredbe toženi stranki ne bi utrpeli hujših negativnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnicama.

Obrazložitev izpodbijanega sklepa

4. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Presodilo je, da terjatev ni verjetno izkazana, saj je bila tožba na ugotovitev ničnosti vseh spisov vložena po preteku 30-dnevnega roka iz 3. odst. 41. čl. Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju ZSReg).

Pritožba

5. Proti temu sklepu sta se tožnici pravočasno pritožili. Uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ in predlagata spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče izda začasno odredbo.

K odločitvi o pritožbi

6. Pritožba je utemeljena.

7. Po določilu 3. odst. 41. člena Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju ZSReg) je treba tožbo na ugotovitev ničnosti vpisa vložiti v 30-tih dneh od dneva, ko je vložnik zvedel za razloge ničnosti, ni pa več dopustna, ko preteče tri leta od vpisa. Upoštevajoč, da se je vse zgodilo znotraj enega leta od 27. 10. 2010 (ustanovitev druge tožene stranke) do 02. 08. 2011, ko je prva tožena stranka prvi tožeči stranki poslala dopis (A13), tožba pa je bila vložena 02. 09. 2011, je pritožbenemu sodišču nerazumljivo pritožbeno opozarjanje, da sodišče prve stopnje objektivnega roka ni ugotavljalo.

8. Pač pa drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zgolj na podlagi dopisa prve tožene stranke z dne 15. 12. 2010 (A14), s katerim je obvestila prvo tožečo stranko, da je kot osnovni kapital v svojo hčerinsko družbo (drugotoženo stranko) vložila stvarni vložek, ki predstavlja njenih 9 poslovnih deležev v prvi tožeči stranki, presodilo, da je bila s tem seznanjena tudi druga tožnica. Ker pa mora po določilu 5. odst. 481. čl. ZGD-1 družbenik, ki namerava prodati svoj poslovni delež, o tem pisno obvestiti vse družbenike (prav tako tudi po družbeni pogodbi o ustanovitvi prve tožnice), iz predloženih dokazov pa ni razvidno, da je bilo obvestilo o pridobitvi poslovnih deležev z dne 15. 12. 2010 (A14) namenjeno oziroma poslano vsem družbenikom prve tožeče stranke izpodbijani sklep v tem delu neobrazložen. Izpodbijanega sklepa torej ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej o tem, na podlagi česa sodišče prve stopnje sklepa, da so bili z dopisom z dne 15. 12. 2010 (A14) torej o prenosu poslovnega deleža prve tožene stranke kot stvarni vložek v drugo toženo stranko, obveščeni tudi družbeniki prve tožeče stranke (prim. 7. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).

9. Že ta absolutna bistvena kršitev določil izvršilnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ je narekovala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo postopek.

10. V tem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje ukvarjati z vprašanjem, ali so bili vsi družbeniki (in torej tudi druga tožeča stranka) o prenosu poslovnega deleža obveščeni tako, kot predpisuje družbena pogodba. Šele odgovor na to vprašanje bi utegnila biti pravna podlaga za sklepanje sodišča prve stopnje o verjetni izkazanosti ali neizkazanosti tožbenega zahtevka tožeče stranke, vendar le tistega iz 3. točke tožbenega petita. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep tudi nima nobenih razlogov o izkazanosti ali neizkazanosti 1. in 2. točke tožbenega zahtevka, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določil izvršilnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.

11. Pritožbeno sodišče ne razume, zakaj je tožeča stranka v obširni pritožbi dobesedno prepisovala cele traktate svojih navedb, ki jih je podala med postopkom pred sodiščem prve stopnje, saj prepisovanje lastne trditvene podlage ne pomeni uveljavljanja kateregakoli od pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.

12. V ponovnem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje ukvarjati ne le z vprašanjem, kdaj je druga tožeča stranka zvedela za razloge ničnosti (prim. 3. odst. 41. čl. ZSReg), ampak tudi z vprašanjem verjetne izkazanosti prvega in drugega dela tožbenega zahtevka tožeče stranke. Ker se ob tem ne bo moglo izogniti določilom ZGD-1 o prenosu poslovnega deleža iz 481. člena, pritožbeno sodišče opozarja na stališča teorije (prim. Veliki komentar tega zakona, GV, Ljubljana 2007, 3. knjiga, stran 109, prvi trije odstavki in 5. odstavek).

13. K temu pritožbeno sodišče na načelnem nivoju še dodaja, da je takrat, kadar sodišče presodi, da tožbeni zahtevek ni verjetno izkazan, ekonomičneje izdati sodbo in ob tem hkrati odločiti tudi o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cpg 115/2023
• VSL Sklep Cst 494/2019
• VSL Sodba I Cpg 600/2021