VSL sklep I Cpg 1296/2011

Jedro

Predmet obveznosti je tožeča stranka opredelila že v predlogu za izvršbo kot denarno terjatev po računih, ki jih je označila, navedla višino terjatve po posameznem računu in tudi zapadlost terjatve. V nasprotnem primeru niti izvršilno sodišče sklepa o izvršbi ne bi moglo izdati. Nobene potrebe torej ni bilo, da bi ta tožbeni zahtevek ponavljala tudi v zahtevani dopolnitvi tožbe. Predlog za izvršbo z definiranim denarnim zahtevkom z višino in zapadlostjo le-tega, se nenazadnje po obrazloženem ugovoru tožnika zoper izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine po razveljavitvi izvršilnega sklepa v dovolilnem delu po drugem odstavku 62. člena ZIZ obravnava kot tožba, v kateri pa je tožbeni zahtevek že določen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 90508/2009 z dne 03. 07. 2009 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbo zavrglo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka „zaradi vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je izdalo izpodbijani sklep, ker je presodilo, da kljub njegovemu pozivu tožeči stranki v sklepu z dne 28. 02. 2011, naj tožbo ustrezno dopolni s pravnorelevantnimi dejstvi in dokazi ter opozorilom na posledice nedopolnitve tožbe, tožbe ni dopolnila v nakazani smeri. V svoji vlogi, poimenovani „odgovor na ugovor“ namreč ni navedla niti pravne podlage, niti dejanskih okoliščin, iz katerih naj bi izhajal dolg tožene stranke, niti predmet obveznosti (višina zahtevka ter zapadlost), nepojasnjena pa je ostala tudi vsebina poslovnega razmerja med pravdnima strankama, kar onemogoča identifikacijo tožbenega zahtevka oziroma razmejitev zahtevka od drugih zahtevkov iste vrste.

5. S takšnim razlogovanjem pritožbeno sodišče ne soglaša. Po tretjem odstavku 180. člena ZPP tožba ni nepopolna, če stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, celo če jo je, sodnik nanjo ni vezan. Neutemeljeno prvostopenjsko sodišče očita tožeči stranki, da iz navedb tožeče stranke ni razviden predmet obveznosti – to je višina zahtevka in zapadlost. Predmet obveznosti je namreč opredelila tožeča stranka že v predlogu za izvršbo kot denarno terjatev po računih, ki jih je označila, navedla višino terjatve po posameznem računu in tudi zapadlost terjatve. V nasprotnem primeru niti izvršilno sodišče sklepa o izvršbi ne bi moglo izdati. Nobene potrebe torej ni bilo, da bi ta tožbeni zahtevek ponavljala tudi v zahtevani dopolnitvi tožbe. Predlog za izvršbo z definiranim denarnim zahtevkom z višino in zapadlostjo le-tega, se nenazadnje po obrazloženem ugovoru tožnika zoper izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine po razveljavitvi izvršilnega sklepa v dovolilnem delu po drugem odstavku 62. člena ZIZ obravnava kot tožba, v kateri pa je tožbeni zahtevek že določen. Tožnik zato v tem delu utemeljeno izpodbija dejanske zaključke prvostopenjskega sodišča.

6. Kot je razumeti razloge prvostopenjskega sodišča, pa je tudi po vložitvi tožnikovega „odgovora na ugovor“ ostala dejanska podlaga uveljavljanega tožbenega zahtevka do te mere nepopolna, da je onemogočena identifikacija tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče tudi s tem razlogovanjem ne soglaša. V odgovoru na ugovor tožnik ni navajal le, da je bil s toženo stranko v poslovnem razmerju, pač pa tudi, da je vtoževane račune v skupnem znesku 36.540,88 EUR s pp izdal na podlagi izvedenih del in za to trditev predložil številne listinske dokaze (račune, odpremnice, dobavnice, prevozne liste), v utemeljitev poslovnega razmerja s toženo stranko pa se je skliceval tudi na njene naročilnice. Pri tem po presoji pritožbenega sodišča za popolnost tožbe zadostujejo splošne dejanske navedbe, ki so v prilogah natančneje substancirane (primerjaj še ZPP s komentarjem, 2. knjiga, stran 132). Nenazadnje pa je pravilno tudi pritožbeno stališče, da stranka lahko nova dejstva in dokaze sodišču predloži tudi še vse do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP).

7. Katera so tista pravnorelevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku, je v pretežni meri odvisno od obrambe tožene stranke. Glede na to pa ima v okviru materialnega procesnega vodstva sodišče možnost zahtevati od strank še dodatna pojasnila glede okoliščin, pomembnih za odločitev (prvi odstavek 286.a člena ZPP), iz česar izhaja, da tožniku ni potrebno že v tožbi navesti prav vseh dejstev v zvezi z uveljavljano terjatvijo. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, pa je tožeča stranka doslej zadostila trditvenemu bremenu za presojo popolnosti tožbe in njeno meritorno obravnavanje.

8. Utemeljeni tožnikovi pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cpg 1189/2014
• VSL sklep II Cp 466/2012
• VSK Sklep Cpg 110/2020